44. dan, sobota, 31.5.2008, Carey (Teksas)

Vernon - Chilicotle - Quanah - Childress - Carey, 109 km
Zemljevid 7. tedna

Skok na JUNIJ

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 30′ 03,8″
W: 100º 21′ 45,4″
Nadmorska višina 552 m
Vzponi 462 m
Do danes prevozil 3095 km 
14 $

Slovo od Georgea in spet sem na cesti z mojo Rozinanto. Vreme idealno za vožnjo.

Drevja skoraj ni več, samo suha in redka trava, vmes pa tu pa tam  nizko grmičevje. Na počivališču pred Quanahom sem naletel na veliko skupino motoristov iz Vernona, ki so imeli neke vrste shod in vožnjo po lokalnih cestah. Tukaj so jim postregli s hladno vodo in še meni so jo dali. Malo pa me je presenetil na počivališču napis Pazi na kače in pa podatek, da bo maslednje počivališče čez 100 kilometrov. Za avtomobiliste majhna razdalja, za kolesarje pa kar dosti, če vemo, da v preriji ni dreves, kamor bi se skril pred vročino. Ko je vročina nekoliko pojenjala, sem odrinil naprej in do večera kar daleč prevozil. Noč sem prespal kar ob cesti pri vhodu na zagrajen pašnik. Na nevarnost kač sem že pozabil.

43. dan, petek, 30.5.2008, Vernon (Teksas)

Vernon, 0 km
Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George je šel v službo, jaz pa sem izkoristil neomejen dostop do interneta in razposlal elektronska sporočila domačim in prijateljem, surfal po internetu in se pripravljal za pot naprej. Moja naslednja destinacija je bila mesto Durango v državi Kolorado. Tam bi naj bil pokopan najin stari oče, ki je umrl leta 1925. George je telefoniral na tamkajšnje pokopališče in potrdili so mu, da je res tam pokopan. Napravil sem si dve varianti kako do tja priti in obe sta šli najprej do mesta Amarillo v severnem Teksasu. Doslej sem prevozil skoraj tri tisč kilometrov. Če naj obiščem Durango, sem tako nekje na sredi poti tako v kilometrih kakor v dnevih. To noč sem prespal še pri bratrancu v mehki postelji. Ugotovil pa sem, da me je dvodnevno čepenje za računalnikom bolj utrudilo kot vožnja s triciklom.

42. dan, četrtek, 29.5.2008, Vernon (Teksas)

Vernon, 0 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George si je vzel prosto in ves dan sva porabila za izmenjavo podatkov o najinih rodbinah.  On je o svojem očetu, mojem stricu, vedel le to, da je doma iz Slovenije in je bil zelo vesel, da sem mu postregel z dokumenti in fotografijami, ki sem jih imel shranjene na spominski kartici. Našel je nekaj pisem, ki sta jih njegovemu očetu pred štiridesetimi leti pisali mama in teta, a jih ni znal prečitati, ker ne zna slovensko. Po svojih močeh sem mu prevajal prinešene stare listine, nekatere še v nemščini iz časov stare Avstrije. Po listinah sva sledila svojim prednikom tja do letnice 1854.

Povedal mi je, da njegov brat živi v Shreveportu v Louisiani. Če bi prej vedel, bi se bil oglasil pri njem, saj sem se bil vozil čisto blizu tega mesta.

41. dan, sreda, 28.5.2008, Vernon (Teksas)

Burkburnett - Wichita Falls - Iowa Park - Vernon, 113 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m

Vzponi 408 m
Do danes prevozil 2986 km

16 $

Sončno jutro, nebo kristalno čisto po nočni nevihti. Odločil sem se, da skočim še v 20 km oddaljeno mesto Wichita Falls. Zapeljal sem se na avtocesto 44, po kateri je v Teksasu kolesarjem dovoljeno voziti, v Oklahomi pa ne. V mestu sem se oglasil v turistični pisarni, pobrskal po internetu ter povprašal kje je najbližja kolesarska trgovina. Wichita Falls je precej razvlečeno mesto in do trgovine je bilo kar daleč. Kupil sem si novo zastavico in popoldne odrinil proti Vernonu. Vmes sem se ustavil v Iowa Parku, kjer sem prvič videl Indijanca, kakršnega sem si predstavljal iz filmov. Fant je imel lase črne kot oglje, čez čelo pa bel trak. Spregovorila sva nekaj besed in škoda, da ga nisem slikal. Na srečanje z Indijanci sem potem moral počakati do Arizone. 

Pokrajina se proti severozahodu Teksasa počasi spreminja. Dreves sčasoma ni več, le nizko grmičevje, velika žitna polja, vmes pa tisti kimajoči stvori za črpanje nafte. Tukaj se pričenja prerija, širna travnata pokrajina brez drevja.

Vožnja do Vernona je bila hitra, veter sem imel v hrbet, cesta 287 pa gladka. V mesto sem prispel v mraku, ker sem imel vmes defekt. Taval sem po glavni ulici in po gps-u skušal najti hišo mojega bratranca. Mimoidoča meščana sta videla, da nekoga iščem in sta mi skušala pomagati. Nekoliko kasneje je pristopil je še tretji in poslušal, kaj se pogovarjamo. Potem pa je stopil k meni in se predstavil: I am George Rudolph. Kakšno naklučje! Ko me je videl na triciklu je vedel, da iščem njega, saj sem mu bil poslal sliko s triciklom po e-pošti. Zapeljala sva se k njemu na dom in imela sva si kaj povedati.

40. dan, torek, 27.5.2008, Burkburnett (Oklahoma / Teksas)

Sugden - Waurika - Randlett - Burkburnett, 77 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 05′ 48,2″
W: 098º 34′ 11,5″
Nadmorska višina 326m
Vzponi 431 m
Do danes prevozil 2873 km

13 $

Zjutraj me je na poti v Wauriko zajela nevihta z dežjem. Poldrugo uro sem ležal na triciklu, pokrit z nepremočlivo bivak vrečo salewa, ki se je izkazala za zares nepremočljivo. Močno je grmelo in treskalo. Mislil sem že iti do bližnje kmetije, da bi tam poiskal zavetje, a se je nevihta unesla in sem kmalu lahko nadaljeval pot. V Wauriki sem si obnovil zaloge in odrinil naprej.

Zjasnilo se je, v pomoč mi je bil močan veter v hrbet. Pokrajina se je počasi zravnala, tisto valovanje ceste se je umirilo. Ogromna žitna polja. Kombajni so rohneli po širnih brezmejnih njivah in dvigovali prah. Prispel sem do križišča z avtocesto številka 44, da bi po njej prečkal Rdečo reko in se vrnil v Teksas. A sem na tabli prečital, da vožnja s kolesom po tej cesti ni dovoljena. Moral sem ubrati nekoliko daljšo pot po lokalni cesti mimo dveh kazinojev. Po prečkanju Rdeče reke sem se v kraju Burkburnett spet znašel v Teksau (že tretjič). Tukaj bi bil rad poiskal kakšno povezavo z internetom, da bi se javil bratrancu, do katerega mi je ostalo kakih 50 milj vožnje. Pa nisem imel sreče. Potem sem se slučajno peljal mimo majhne cerkve in opazil pred vrati električne vtičnice. Si bom vsaj baterije napolnil, sem si rekel in priključil računalnik na elektriko. Čim sem ga vklopil. je takoj začel sprejemati elektronsko pošto, še sam ne vem odkod je signal prihajal. Odposlal sem nekaj pošte, potem pa je prišla k sosednjim vratom nuna (to je bila cerkev First Christian Church) in sem ji rekel da jim kradem elektriko. Nič hudega, kar dajte je rekla.  Medtem se je pooblačilo, začel je pihati veter. Prišlo je še nekaj nun, menda so imele večerno molitev. Ko so odhajale, so mi prinesle nekaj plastenk vode in rekle, da lahko prevedrim noč pod sreho pred cerkvijo. Tako sem tudi storil. Čez nekaj časa pa je začelo tako pihati, da sem moral tricikel privezati k stebru, da mi ga ni odneslo. No, tudi ta ujma je hitro ponehala in sem noč mirno prespal.

39. dan, ponedeljek, 26.5.2008, Sugden (Oklahoma)

Marietta - Grady - Ryan - Sugden, 92 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 05′ 11,5″
W: 097º 58′ 08,0″
Nadmorska višina 255 m
Vzponi 681 m
Do danes prevozil 2796 km

12 $

Za Američane je danes (26. maj) praznik, imenujejo ga Memorial Day, dan spomina na padle v vseh vojnah.

Ko sem zjutraj lezel iz grmovja, sem izgubil oranžno zastavico, a sem to opazil šele popoldan in bi bilo treba daleč nazaj če bi jo hotel najti. V hudi vročini sem nadaljeval pot proti zahodu. Pokrajina se počasi spreminja, vedno več je pašnikov in manj drevja. Razgled je bil vedno širši. Spet nekaj črpalk za nafto sredi pašnikov. Enolična ravna in valovita cesta, dolgi valovi gor in dol. Prvič sem po poldrugem mesecu vožnje zagledal ob cesti majhen skalnat griček. 

V Ryanu sem opravil standardni nakup hrane in vode. Opazil pa sem, da je v trgovinah zaposlenih kar dosti starih ljudi. Zares starih. Na to sem bil pozoren že v Teksasu. Pri nas bi bili že zdavnaj upokojeni.

Ta večer sem dolgo iskal primeren prostor za spanje. Končno sem zavil na neko stransko cesto in precej daleč v zavetju grmovja našel skrit kotiček in si  pripravil ležišče. 

Razmišljal sem o bolečini v kolenu. Danes bolečine nisem čutil, delno verjetno zaradi tega, ker sem prevozil manj milj kot prejšnje dni, glavni vzrok za bolečine pa je bil v tem, da doslej v klancih nisem uporabljal reduktorja schlumpf, ki pri vožnji navkreber zmanjša potrebno potisno silo na pedale za polovico. Poslej nisem imel več težav s koleni.

7. teden

Marietta - Sugden (Oklahoma) - Burkburnett (Teksas) - Wichita Falls - Iowa Park - Vernon - Carey - Hedley - Clarendon

38. dan, nedelja, 25.5.2008, Marietta (Oklahoma)

Durant - Kingston - Lebanon - Marietta, 75 km

Zemljevid 6. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 30,7″
W: 097º 09′ 06,9″
Nadmorska višina 264 m
Vzponi 557 m
Do danes prevozil 2704 km

12 $

Nič ne kaže na to, da je danes nedelja. Dnevi tako hitro bežijo, teden je naenkrat okoli. Zjutraj vstaneš, kaj poješ in že si na poti. Pokrajina, razni dogodki in gibanje v naravi  te tako zaposlijo, da pozabiš gledati na uro. Kar naenkrat je že popoldne. Spet ravna cesta, brez ovinkov, a stalno valovita. Dolžina vala je približno  pol kilometra, globina pa okoli 25 metrov. Navzdol leti, navzgor pa napreduješ kot polž. Potem nastopi še optična prevara: ko si na dnu, se ti zazdi, da do vrha naslednjega vala ni daleč. A ko prilezeš do polovice, ce ti odkrije prej skriti del strmine in rineš in rineš, da na koncu le prideš na vrh. Potem pa spet hitro navzdol in počasi navzgor. Ves ljubi dan. Danes sem poganjanju pedalov v strmini začutil bolečino v levem kolenu. Kaj to pomeni? bom moral potovanje prekiniti? Kako? Saj še nisem prišel do pol poti.

Pred Lebanonom sem  zagledal prvo klop ob cesti odkar sem zapustil Arkansas. Bila je huda vročina in počitek mi je prav prišel. Po tej stranski cesti sem v glavnem vozil sam. Malo naprej sem se ustavil v na pol divjem kampu, kjer so se ljudje kopali v rokavu Rdeče reke. Šel sem naprej, v Marietti nakupil nekaj živil in pijače ter začel gledati za prenočiščem. Po nekaj miljah vožnje sem zavil s ceste v močno zaraščen kolovoz in malo dlje odkril samotno jaso sredi grmovja. Kar lep in miren kotiček za spanje.