Razpotja

2008-07-19T10:20:00.056+02:00

S TRICIKLOM ČEZ AMERIKO

Potopis

Dnevnik je še v delu.

Diary is still in work.

Dnevnik je napisan tako, da so novejši dnevi na vrhu, starejši pa na dnu.

Katerokoli sliko si lahko povečaš tako da nanjo klikneš.

Karta poti

ZAKLJUČEK
Zaključek lahko preskočiš in greš na ZAČETEK

Zakaj

Zakaj sem se v mojih letih naenkrat odločil za tako dolgo pot si še sam ne znam razložiti. Že od nekdaj me je vleklo v neznane svetove, a za to nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Po malem sem že kolesaril po Sloveniji, a nikoli dalj kot za nekaj dni, največ za kakšen teden. Za skok čez Veliko lužo sem se navdušil, ko smo se nekateri udeleženci kolesarskih potepanj po Sloveniji pred dvema letoma pogovarjali o tem, da bilo čudovito, če bi se podali enkrat raziskovat lepote Kanade. Začeli smo z resnimi pripravami, a sem na koncu ostal sam, ker si ostali zaradi službenih obveznosti niso mogli privoščiti večmesečne odsotnosti. Pa kaj! Bom šel pa sam, sem nazadnje trmasto sklenil. Zdaj ali nikoli! Upokojenci imamo to prednost, da imamo vsaj več časa, če že ne denarja v primerjavi s tistimi, ki so v službi.
Sprva sem nameraval iti v Kanado ali Združene države, da bi tam potoval z dvokolesom, a sem po srečanju ležečih kolesarjev septembra 2007 na Češkem odkril zame novo prevozno sredstvo: tricikel. Po poskusni vožnji si ga nisem mogel izbiti iz glave in začel sem začel iskati cene po internetu; najprej pri prodajalcih po v Evropi, nato pa še drugod po svetu. A sem kmalu ugotovil, da moj izbrani model Greenspeed GTO, ki ga izdelujejo v Avstraliji, lahko dobim po dosti nižji ceni, če ga kupim v Kaliforniji. S pomočjo varčevalnega računa bucika, sem z dodatnimi finančnimi potezami tricikel naročil pri prodajalcu PBW v mestu Chico, ki mi ga je spomladi letos poslal na Florido. Zakaj na Florido pa je že druga zgodba. Skratka, moje potepanje sem pričel aprila v Bradentonu na Floridi, končal pa sem ga tri mesece kasneje v Los Angelesu v Kaliforniji. A sprva sam sebi nisem verjel, da bom uspel prikolesariti do Tihega oceana. Bom najprej poskusil kako mi gre. Če ne bo šlo, bom potovanje skrajšal. A po prvih stotih kilometrih ni bilo težav. Po petstotih tudi ne. Ko jih je bilo za mano tisoč, sem se še vedno dobro počutil. Pri dva tisoč kilometrih je bilo razpoloženje sijajno. Potovanje je bilo neponovljivo. Napravil si nisem nobenega načrta poti. Končni cilj Los Angeles je bil več mesecev časovno odmaknjen. V katero smer bom krenil naslednji dan, si nisem belil glave. Nisem bil obremenjen s tem, da moram videti to in ono, bil sem popolnoma svoboden, kar bom videl, bom videl. Glavna smer potovanja je bila proti zahodu, vendar sem se dostikrat ravnal po smeri vetra, kajti vožnja proti vetru je hujša od vožnje v klanec. Nikoli mi ni bilo dolgčas, čeprav sem vozil sam. V tem je pravzaprav določena prednost. Če potuješ sam, si popolnoma svoboden, potovanje je hitrejše kot v skupini. Ustaviš se kjerkoli in kadarkoli, vse prilagajaš svojim zmožnostim. Vožnja s kolesom je ravno prav hitra, več vidiš, bolj si v stiku z ljudmi. Če imaš spalno vrečo, si neodvisen od dragega prenočevanja v motelih, pa tudi le-ti niso postavljeni v razdaljah, ki jih dnevno prevoziš. Rezervacije niso potrebne. Avto pa je prehiter, ne smeš se ustavljati kjerkoli, polno je drugih omejitev .

Če želiš živeti dolgočasno in konvencionalno življenje, vse dneve delati za nekoga drugega, večere preživljati v gledanju televizije, ob vikendih kositi travo, zaslužek pa zapravljati za nakupe enih in drugih reči, potem Thoreau* ni zate.

Statistika

Popotnik: Jože Marolt
model, letnik: 1939
teža pred potovanjem: 95 kg
teža po potovanju: 79 kg
število potovalnih dni: 88
prevozno sredstvo: tricikel Greenspeed GTO, Avstralija
leto izdelave: 2008, sestavljen v Kaliforniji
dolžina poti: 6000 km
največja višina 3307 m (Skalno gorovje, prelaz Wolf Creek, Kolorado)
nočitve v motelu: 3x

pri dobrih ljudeh: 7x
v kampih: 5x
v čakalnicah: 3x
spanje na prostem: 70x
najhujša vročina: 46°C, puščava Mojave v Kaliforniji
najslabše ceste za kolesarje: Misisipi, Louisiana
najdaljša razdalja v enem dnevu: 120 km
največ popite tekočine na dan: 10 litrov
________________________________________
* Henry David Thoreau, 1817 - 1862, avtor knjige Walden o preprostem življenju

Primerjave in zmote o Ameriki

Pred potovanjem sem imel v glavi o Ameriki določeno sliko, kakršno si pač pridobimo z gledanjem filmov, kriminalk in televizije. Na splošno si predstavljamo, da je Amerika dežela blaginje pa tudi kriminala, streljanja in nasilja. Mnogi so me opozarjali, da naj pazim nase, da me bodo kje oropali ali okradli, da me bodo požrli aligatorji, raztrgali medvedi ali me bo pičila kakšna kača, strupena črna vdova ali morda škorpijon. Morda me bodo celo zaprli, če mislim potovati kot sem si bil zamislil, torej to ogromno deželo prepotovati na triciklu, prenočevati pa v glavnem na prostem, v spalni vreči.

Ljudje: Prvi dnevi potovanja po Floridi niso bili nič kaj obetavni. Že na letališču v Orlandu je malo manjkalo, da mi varnostniki niso zaplenili prtljage, ker sem jo za hip pustil nenadzorovano. V kraju Clearwater blizu Tampe me niso pustili zapeljati v varovano naselje, da bi obiskal hčerko stanovalke iz naše ulice, ker nisem vedel njene telefonske številke. Nekaj dni kasneje je starejša gospa poklicala policijo, ker sem v hudi vročini počival na njeni privatni zemlji pod drevesom blizu njene hiše. Vsepovsod, na ograjah, pri vhodih, na drevesih pa so opozorila »No Tresspassing, Private Property, Keep Out«. Počutil sem se nezaželenega. Vsepovsod privatna posest, ni prehoda, ograje, ograje ... Tega v Sloveniji nismo vajeni. Še huje bo kot sem se bal, sem sprva pomislil. A sem moral na koncu to mnenje med potjo le spremeniti. Ljudje so dosti bolj prijazni in odprti, radi se pogovarjajo in pomagajo, kar lahko ugotovite pri listanju tega dnevnika.

Mesta: Če se je le dalo, sem se izogibal velikim mestom in sem jo raje ubral čez podeželje. Hiše v manjših naseljih so montažne, lesene, dostikrat še na kolesih ali stebričkih. Hišo vam kar pripeljejo na zemljišče, priključiti je treba samo še vodo in elektriko in dom je nared. Dosti takšnih kontejnerskih hišic pa je starih in dajejo vtis zapuščenosti. Pred zidanimi slovenskimi hišami se lahko skrijejo. Amerika ni tako bogata kot sem mislil. Nova naselja so si podobna, brez duše, imajo običajno eno glavno široko avenijo, kjer so nakupovalna središča, servisi, male trgovine in razni McDonaldi. Podoben sistem počasi prihaja tudi k nam. Le starejša mesta imajo dih preteklosti, imajo nekaj, ki človeka pritegne, da bi živel v njih. Na moji poti so me najbolj navdušili New Orleans, Durango in Santa Monica.

Plačevanje: Večinoma sem plačeval s kreditno kartico, tudi manjše zneske. Redkokje se mi je pripetilo, da kartice niso sprejeli, kot na primer v trgovinah Dollar Family. Za pranje perila v javnih pralnicah sem se moral založiti s kovanci po četrt dolarja.

Vreme: V vseh treh mesecih sem bil samo trikrat nekoliko moker zaradi nekajurnih neviht, dvakrat na Floridi in enkrat v Oklahomi. Ne prej ne pozneje nisem videl oblakov, vseskozi me je spremljalo sončno vreme, suša in ponekod huda vročina, posebno v Arizoni, Nevadi in Kaliforniji (46°C). V Teksasu so me na možnost tornadov opozarjali znaki za evakuacijske poti in zaklonišča ob cesti. Videl pa sem posledice orkana, ki je pred leti divjal na Floridi, kjer so valovi odnesli avtocesto.

Pokrajina: V Ameriki najdete vse, ravnine, močvirja, gore, morja, puščave, polja, gozdove, a kaj pomaga, ko je vse to tako daleč, daleč narazen. Da sem s triciklom na poti proti zahodu končno ugledal prvi razgledni hribček v velikosti Pekrske gorce (grič pod Pohorjem), sem moral prevaliti 3500 km do zahodne Oklahome, za kar sem potreboval celih 50 dni. V Sloveniji imamo skoraj vso raznolikost na dlani, vse je dosegljivo v enem dnevu. Zato imajo izseljenci silno domotožje po lepi Sloveniji.

Zdravje: Zdravstvenih težav, razen krajšega prehlada na Floridi in zobobola v Koloradu nisem imel. Nekje v prvi polovici poti sem v Oklahomi na valoviti cesti pri vzponih čutil levo koleno, a so bolečine izginile, ko sem v klancih pričel uporabljati nižje prestave in pogon schlumpf.

Stroški: Če odštejemo nabavo tricikla, so bili glavni stroški za povratno letalsko karto, ki je stala 678 evrov, vlak do Muenchna in nazaj 198 evrov ter nakup hrane in pijače. Pitno vodo je bilo treba kupovati v trgovinah. Povprečen izdatek za hrano in pijačo je bil približno 10 do 15 dolarjev dnevno. Za spanje v motelih in kampih sem v treh mesecih potrošil 220 dolarjev.

Promet: Voženj po avtocestah sem se kmalu naveličal. Počivališč za kolesarje ni. Težko najdeš senco za počitek. Skoraj vse ceste so ograjene (privatna posest, živali) in težko najdeš kakšen odprt izhod, da bi se ulegel v senco in morda zadremal. Avtomobilski promet je tekoč in umirjen. Glavne ceste so večinoma štiri stezne z odstavnim pasom. Tudi navadne dvopasovne ceste imajo povečini odstavni pas. Če kje odstavnega pasu ni bilo, sem vozil po cestišču. Prehitevali so me v velikem loku, po možnosti po prehitevalnem pasu. Če zaradi gostote prometa niso mogli na drugi pas, so potrpežljivo vozili počasi za mano, nikoli trobili. To obzirnost sem uvidel šele, ko sem se po treh mesecih vrnil na naše ceste. Slovenski vozniki še niso preboleli otroških bolezni avtomobilizma. So nervozni in nestrpni. Hitro izgubijo živce, če kdo pred njimi vozi nekoliko počasneje. Prehitevajo po nepotrebnem, preklinjajo, trobijo.

Policija: S policijo sem imel opravka skoraj v vsaki zvezni državi. Kadar so me zaustavili, so mi v večini primerov le svetovali, katera pot bi bila primernejša za vožnjo s kolesom. Po odstavnem pasu avtocest je kolesarjem v glavnem dovoljeno voziti, a ne na vseh. Če sem zapeljal tja, kjer to ni dovoljeno, so me policisti vedno samo opozorili in nakazali drugo pot. Verjamejo na besedo. Z eno samo izjemo niso nikoli zahtevali dokumentov. Dobil sem občutek, da so policijske patrulje na ameriških cestah v glavnem zato, da pomagajo in opozarjajo, šele pri hujših prekrških tudi kaznujejo.

Prometna signalizacija: Kar zadeva prometne znake, sem kmalu uvidel, da je ameriški sistem označevanja cest in kažipotov daleč preglednejši in enostavnejši od evropskega. Na razpotjih so semaforji postavljeni za križiščem in ne pred njim, kar je dosti bolj pregledno in logično. Smeri so označene samo z dobro vidnimi številkami cest, redkokje tudi z imeni krajev. Če si zapomnite po kateri cesti morate voziti, sledite samo tej številki, ki vas bo zanesljivo pripeljala na cilj. Že kakšno miljo pred odcepi so smeri cest pregledno nakazane in imate dovolj časa za razvrstitev na ustrezni pas. V Teksasu so oštevilčeni celo izhodi z avtoceste. Sprva sem mislil, da je to nepotrebno, a sem kmalu uvidel, da je za orientacijo in varnost to oštevilčenje izjemno pomembno. Če bi bili na ljubljanski obvoznici izhodi oštevilčeni z zaporednimi številkami (te številke bi bile tudi na avtokartah), bi pravočasno videl, kdaj naj se preusmerim k svojemu izhodu. Recimo, da si namenjen zaviti z avtoceste pri izvozu št. 15. Ko se pelješ mimo izhodov 12, 13, 14, hitro uvidiš, da bo naslednji tvoj na vrsti. Kdo razen Ljubljančanov pa ve, da Šiški sledi Bežigrad, nato Moste itd? Sam sem že večkrat spregledal vrstni red in zavozil mimo. Če opaziš zmoto zadnji trenutek, je nesreča lahko blizu.

Vrnitev: Slovenija se mi je zazdela po vrtitvi s puščavskih predelov Arizone, Nevade in Kalifornije še lepša kot je bila prej. Zelena, nezagrajena, brez odbijajočih napisov "Privatna posest, ni prehoda". Naj takšna tudi ostane. Če bi v Ameriki odstranili ta nesmiselna opozorila, bi bila dežela dosti prijaznejša. Tako pa sem se najbolj domače počutil med Indijanci, kjer takšnih opozoril ni, namesto "Ni prehoda" naletite kvečjemu na napis "Zapri vrata za sabo".

Hrana: Hrano in pijačo sem kupoval v trgovinah in supermarketih. Na majhnem kuhalniku na plin sem si včasih tudi kaj skuhal. Popil sem dosti mleka, čaja in vode, ki jo je bilo treba kupovati. Stradal nisem, jedel pa sem samo, ko sem bil lačen. Lakota je najboljša začimba. Telo mi je samo govorilo kaj potrebuje. Včasih sem si zaželel dosti sadja, drugič sem planil po slaščicah. Večerje običajno nisem imel, ker sem od prijetne utrujenosti kaj hitro zaspal.

Za konec: Največjo pozornost je vsepovsod vzbujalo moje vozilo/tricikel, ki sem mu dal ime Rozinanta. Bila je glavna zvezda celotnega potovanja. Bila sva dober par in sva se lepo ujela. Celo pot me je potrpežljivo prenašala, jaz pa sem se trudil, da ni bila bosih nog. Ljudje niso mogli verjeti, da sem s tem čudesom prevalil tako dolgo pot. Radi so se usedli nanjo ali se slikali. Dosti poznanstev sem sklenil po njeni zaslugi. Motoristi na cestah so naju vzeli za svojega in mahali v pozdrav. Hvala, Rozinanta!

Zahvala

Na poti po Združenih državah sem naletel na mnogo prijaznih ljudi, ki so mi ponudili pomoč, bodisi s prenočiščem, hrano, vodo, koristnimi nasveti ali so me spodbujali z lepo besedo in nasmehom. Naj jih nekaj naštejem:

Polet: Aldona Matziol
Florida: Robyn, Marc, Hayli, John, Marija Turina, Jack & Pat Smithers, Bonny & Wendy Horn, Bill Simson, Reece Robbins, Steve Bauer, Bill Bastida
Alabama: Marc Never, William R. Loosey
Misisipi: Don Mylan, uslužbenka v pralnici Bay St. Louis
Louisiana: Mark & Marsha, Lawrence Kelly, Jerry Zamosta, Leonda
Teksas: Paul Ashton, Lori McDaniel, Gary Morsch, George & Kaitlyn Rudolph, Buffy, David Locke, Ronnie Couch, Jason
Arkansas: John, Carlos, Nick
Oklahoma: Don Ed Little, Jim Harisson
Nova Mehika: Cindy Fernandez
Kolorado: Donn Gallegos, Kenn Faull, Tommy & Judy Morgan, Eric Havellock, Mike Adamski, Daniel DeYoung, Betty Birdwell, Che Kirk, James Hull, Brenda, Josh, Sandy, Marvin, Shawn Candelaria, Richard L. Wilson, d.d.s., Mark, Bob, Kevin, Billy, Yvan Coulais, Steve Farrach, Don Orton, Laura Hahn, Bob Petraits, Fam. Kearney, Geri Notah, Kevin & Sophie & Drew Ryan, Gerlinde Kugler, Tom Riggenbach
Arizona: Roy Kady, Cliff & Dolores Fisher, Indijanke pri Kayenti, Darlene Chester, Jenice, Brenda Slim, Tomasina Nez, Dawn Yazzie, Lisa & Gris Lunde, Paul & Marta Jost, Jacob Fillion, Andy Keefer, Cindy, Gidermo, Lisa & Michael Sanchez, Tom Rondello, D`Aine Greene, Louis, Guillermina, Bob Olson
Nevada: Sean, Ariel
Kalifornija: Policist v puščavi Mojave, Jim, Dan & Geneve, Donnie Viloria, Merry, Breanna, Fidel, Cathy Calichick, Barbara, Bill Cadenhead, Bruce Dawis, Walter Veljacic, Jose, Warren & Marta Bowman, Sean, Ariel, Louis, Jermaine
Povratek: Sonja Sgarz, Mihael

Kaj več o pripravah in opremi zveš tukaj.

NA ZAČETEK DNEVNIKA

89. dan, 15. julij 2008, torek - Povratek

2008-07-17T04:10:00.040+02:00

KONEC DNEVNIKA >>> NA ZAČETEK

LOS ANGELES - ATLANTA - MUENCHEN - MARIBOR

Los Angeles - Atlanta - Muenchen (letalo)
Muenchen - Maribor - (vlak)

89. dan, torek: Los Angeles - Atlanta - Muenchen

V avli letališča sem v ponjavo zavit tricikel in vrečo s prtljago spravil k sedežem in po zgledu redkih nočnih potnikov še sam malo zadremal. Ko je prišel čas za odhod, sem uredil vse formalnosti: prevzel karte, oddal prtljago in se vkrcal na letalo proti Atlanti. Polet je trajal štiri ure. Tam se je bilo treba presesti na drugo letalo, ki gre proti Muenchnu. Oddati sem moral tudi zeleni listek, ki sem ga pred tremi meseci dobil pri vstopu v ZDA in kot viza velja samo tri mesece. Pred vzletom smo bili vsi potniki podvrženi strogemu pregledu, sezuti si moral čevlje in iti bos skozi kontrolo, kjer so te pretipali od nog do glave. Kaj hočemo, 11. september.

Polet od Atlante do Muenchna je trajal približno 10 ur. A bi raje vozil ta čas tricikel, bi bilo manj naporno. Tisti, ki dostikrat potujejo na dolge razdalje vedo kako neudobno je sedeti ure in ure na utesnjenem sedežu, kjer še nog ne moreš prav stegniti.

Razgovor z nemško sopotnico Sonjo je nekoliko omili dolgo sedenje.

90. dan, sreda: Muenchen

metro 12 €, vlak 118 €

20 €

Letalo je pristalo na muenchenskem letališču približno ob sedmih zjutraj. Če bi pogledal na uro v Los Angelesu, bi bilo to sinoči ob desetih. Kar dolgo je trajalo, da sem v letališki avli tricikel spet spravil v vozno stanje. Potniki so prihajali in odhajali, jaz sem pa še vedno nekaj zategoval in privezoval. Saj se mi ni nikamor mudilo. Na koncu sem šel pogledat kje je postaja metroja, kupil karto in se odpeljal proti glavnemu kolodvoru. Tukaj pa sem izvedel, da brzovlak, ki omogoča prevoz koles, odpelje proti Ljubljani šele naslednje jutro. Kaj mi je storiti? Sklenil sem, da grem do večera malo naokoli, noč bom pa prebil kar na kolodvoru. V bližnjem parku sem se razkomotil, razložil nekaj stvari po mizi in malo prigriznil. Pri tem pa sem pozabil, da nisem več v sončni Kaliforniji. Kar naenkrat se je vsula močna ploha, ki me je tako presenetila, da nisem utegnil pravočasno pospraviti in zbežati pod streho. Cunje se še da posušiti, toda zmočilo mi je eno knjigo in nekaj zemljevidov.

Noč sem preždel kar na kolodvoru, malo sem se premikal sem ter tja, vnes pa kar na triciklu občasno zadremal.

91. dan, četrtek: Muenchen - Beljak - Ljubljana - Maribor

5 €

Zgodaj zjutraj je naenkrat vse zaživelo, tisočero potnikov je hitelo mimo mene v razne smeri. Malokdo je imel v tem mravljišču čas za postanek. Kavica, hiter sendvič in naglo naprej. So pa tudi izjeme, kot na primer Mihael. Ustavil se je ob meni, pritegnil ga je tricikel, sam je navdušen nad njimi in imela sva si dosti za povedati.

Ko je ob sedmih prišel čas za odhod vlaka, sem si hotel pripraviti kupljeno vozovnico, a je nisem nikjer našel. Pri iskanju sem v naglici pretrgal napajalni kabel za novi iPod. Smola. Najprej vozovnica, sedaj pa še to. Tricikel sem spravil v vagon za kolesa ter si našel prazen kupe. V miru sem še enkrat preiskal vse žepe in le našel vozovnico. Končno skoraj doma. Vlak je drvel skozi deževni dan. V Beljaku sem moral tricikel preseliti v drug vagon, ker so vlakovno kompozicijo razcepili na dva dela. Kar hitro je vlak skozi zeleno Gorenjsko privijugal na ljubljansko postajo. Kako lepa je Slovenija! Gozdovi, polja, gore, potoki, vse to zaobjameš z enim samim pogledom.

V Ljubljani pa spet kufre dol, kufre gor. Tega prenašanja tricikla in prtljage sem se že kar navadil in mi ni bilo težko. Po nekaj urah vožnje sem se znašel na glavni železniški postaji v Mariboru. Rahel dež. Moral se bom nanj spet navaditi. No, kmalu ponehalo rositi in do doma na Teznu sem se pripeljal suh.

Kaj naj rečem za konec?

Še dolge dneve in tedne sem bil pod vtisom potepanja po Ameriki. V teh treh mesecih sem doživel več kot prej v treh letih. Ni mi žal.

Slovenija je čudovita, a kaj ko njenih lepot, ki jih imamo pred nosom, ne vidimo dokler je za daljši čas ne zapustimo. Pojdite v svet in se vrnite!

Trasa

2008-07-15T09:45:00.001+02:00

Bradenton (Florida) - Los Angeles (Kalifornija

88. dan, ponedeljek, 14.7.2008, Los Angeles (Kalifornija)

2008-07-14T00:10:00.024+02:00

Venice - Hollywood - Venice - letališče Los Angeles (LAX), 55 km

Zemljevid 13. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 33,2″
W: 118º 24′ 18,4″
Nadmorska višina 27 m
Do danes prevozil 5943 km

13 $

Zjutraj sem v garaži poskusno razdrl tricikel, da vidim kakšno delo me čaka na letališču. Warren, ki sicer dela v Hollywoodu kot filmski urednik je bil ta teden doma. Rekel sem mu, da bi si rad ogledal Hollywood, kako do tja priti s triciklom po najbližji in manj zapleteni poti? Najprej me je hotel sam zapeljati tja, a je nekaj prišlo vmes, da tega dne ni utegnil. Mi je pa s pomočjo računalnika natisnil barvni zemljevid do 12 milj oddaljenega Hollywooda z vrisano traso cest in bulvarjev po katerih naj vozim do tja.

V lepem sončnem vremenu sem se brez težke prtljage podal na pot proti filmski Meki. Ko sem prispel do bulvarja Hollywood sem pristal v vrvežu pisane množice obiskovalcev, turistov in domačinov, ki so se sprehajali vzdolž Pločnika slavnih. Tukaj hodiš po tisočih zvezdah z napisi slavnih filmskih igralcev, režiserjev in glasbenikov. Največja gneča je na ploščadi, kjer so v betonu odtisi stopal in rok slavnih zvezd Hollywooda. V živo vidiš posnemalce Elvisa Presleya, Supermana, pirata s Karibov in druge figure iz filmskih uspešnic.

Hotel sem še videti, kje je tisti slavni razpoznavni napis na hribu. Moral sem se peljati nekaj ulic više, da sem ga uzrl. Ker sem moral biti ponoči že na letališču, sem moral moje raziskovanje velemesta zaključiti in se vrniti nazaj v Venice. Vso prtljago sem ponovno obesil na potrpežljivo Rozinanto, se poslovil od ljubeznivih gostiteljev in se v siju luči velemesta odpravil proti devet milj oddaljenemu letališču. Še dobro, da sem to pot prevozil že pred dvema dnevoma in mi ni bilo treba študirati kje naj vozim. Na nadvozu v letališko stavbo me je ustavil policist in mi rekel, da se tod ne smem peljati s kolesom. Ker je bilo naprej bliže kot nazaj, me je pustil peljati do kraja.

Na letališču sem imel dovolj časa, da sem tricikel razstavil, ga zavil v veliko ponjavo, ki sem jo doslej imel kot podlogo za spanje na prostem, prtljago pa zložil v veliko vojaško potovalno vrečo, ki sem jo bil v ta namen kupil v Hollywoodu.

87. dan, nedelja, 13.7.2008, Venice LA (Kalifornija)

2008-07-13T01:00:00.014+02:00

Los Angeles - Santa Monica - Venice (LA), 41 km
Zemljevid 13. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 59′ 36,0″
W: 118º 27′ 40,1″
Nadmorska višina 15 m
Do danes prevozil 5888 km
9 $

Ob štirih zjutraj le letališče oživelo. Množica potnikov, otovorjenih z raznovrstno prtljago se potrpežljivo premika proti številnim okencem za oddajo prtljage in overitev kart. Nobenega prerivanja. Kdor pride zadnji, se postavi na konec pomikajoče vrste. Spet vprašam, kako naj pripravim tricikel za pojutrišnji let. Spet mi ne vejo svetovati. Naj počakam, ko pride posadka. Končno se je ustavil ob meni možakar v pilotski uniformi. Pokazal sem u tricikel rekoč, da se ga da prepoloviti in zložiti skupaj. Ga moram spraviti v kartonsko škatlo, ki je še nimam, ali bi bilo dovolj, če ga zavijem in zvežem v ponjavo? Z roko je potipal ponjavo in rekel: lahko ga samo zavijete. Kar oddahnil sem se. Kje naj bi sedaj iskal embalažo? Sklenil sem se vrniti nazaj v Santa Moniko. Dolgo je trajalo, da sem razvozlal labirint kako priti s triciklom z letališča, kajti vse je prirejeno za avtomobile. Moral sem se spustiti z dvigalom v pritličje in se odtam previdno vključil v zunanji promet.

Na voljo imam še dva dneva, najbolje, da si poiščem kakšen motel, kjer se bom odpočil ter pripravil stvari za polet v Evropo. Med jutranjo vožnjo po losangeleških bulvarjih sem naletel na spečega klošarja. Kasneje se je ob meni ustavil kolesar, ki mi je povedal, v katerih motelih v bližini bi lahko za zmerno ceno dobil prenočišče. Kar precej sva si imela za povedati. Bil je že čez lužo kot ameriški vojak v mestu Spandau. Zanimivo je, da so na moji dolgi poti skoraj vsi moški sogovorniki mojih let nekoč služili vojaški rok v Evropi, tudi Indijanci.

V samopostrežni pralnici sem si privoščil temeljito žehto in nato v vožnji proti obali ugibal, v katerem motelu bi danes prespal. Na neki stranski cesti sem videl nekakšen vrvež in radoveden sem šel pogledat, kaj se dogaja. Bila je nedelja in tukaj je vsak teden farmarski sejem. Številne stojnice, vrvež, pravi kramarski sejem. Ticikel sem parkiral kar sredi sprehajalne poti, se ob stojnici usedel za mizico in naročil nekaj za pod zob. Z razdalje sem opazoval mimoidoče, ki so se ustavljali ob mojem triciklu, bil je glavna zvezda. Potem sta pristopil k njemu moški in ženska, ki sta si ga še posebej podrobno ogledala. Vzela sta fotoaparat in ga slikala z vseh zornih kotov. Tadva pa sta moji sorodni duši, sem pomisli in pristopil k njima. Marta in Warren imata doma enaka tricikla od istega proizvajalca. Povem jima, da zaključujem turnejo od Floride do Kalifornije, da bom zadnjo noč prespal nekje v motelu, potem pa odletim nazaj v Evropo. Zakaj bi plačeval spanje v hotelu, midva imava na dvorišču prazno bivalno prikolico, lahko prespim pri njiju, sta se ponudila. Dala sta mi naslov, jaz pa sem jima obljubil, da se zvečer morda oglasim pri njih. Prej bi si rad ogledal še stari del mesta in plažo v Santa Moniki.

Tako mi je moja Rozinanta, kakor sem bil krstil moj tricikel, uredila brezplačno bivanje v Los Angelesu. Pri tem je zanimivo to, da sta bila Marta in Warren danes prvič na tem sejmu in sta tja zašla čisto slučajno, kakor tudi jaz. Zanimiva so pota usode!

Santa Monica je kot del Los Angelesa zanimivo mesto s veliko in lepo plažo. Prehodil in prevozil sem jo po dolgem in počez ter užival v opazovanju sproščenih ljudi, ki so se bodisi vozili s kolesi, plavali, telovadili ali izvajali raznovrstne vragolije na travi ali raznih pripomočkih. Presenečen sem bil nad izredno urejenostjo in čistočo. Na plaži je celo prepovedano kaditi. Na tem mestu je bilo posnetih kar precej znanih filmov (Forrest Gump, Rocky, ...)

Pri meni sta se ustavila fant in dekle, Sean in Ariel in me bučno pozdravila. Kaj ste že tukaj? Pred dobrim tednom sva vas videla še v Las Vegasu! Povedal sem jima svojo zgodbo in z njima naredil nekaj spominskih posnetkov.

Še kratek sprehod skozi mesto, nekaj nakupov in ko se je dan nagnil h koncu, sem zavil v blžnje okrožje Venice (Benetke), in poiskal hišo, kjer stanujeta Marta in Warren. Tricikel smo parkirali v njuno garažo, kjer sta mu delala družbo enaka polbrata. Na vrtu mi je bil na voljo tudi tuš in z lesom obložen vrtni jacuzzi s toplo vodo. Lepšega zaključka poti si v Los Angelesu ne bi mogel niti v sanjah zamisliti.

86. dan, sobota, 12.7.2007, Los Angeles (Kalifornija)

2008-07-12T01:00:00.012+02:00

Zemljevid 13. tedna
Arcadia - Pasadena - Beverly Hills - Santa Monica - Los Angeles, 76 km

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 33,1″
W: 118º 24′ 17,9″
Nadmorska višina 45 m
Do danes prevozil 5847 km
10 $

Na novo odkriti dodatni dan mi je zelo prav prišel. V sončnem jutru sem spočit nadaljeval pot po neskončno dolgem bulvarju Colorado proti zahodu. Poslopja so postajala vse bolj razkošna. Vedno večji blišč, na drugi strani pa na postajališčih in ob parkih pogosto naletiš na posamezne klošarje, ki posedajo po klopeh in vse svoje imetje prevažajo na obrabljenem nakupovalnem vozičku. Z nekaterimi sem spregovoril nekaj besed, gre za skromne, preproste in prijazne ljudi, ki so veseli, če se zanje zmeniš. Bolj ko sem se približeval centru, več je bilo lepih hiš z urejenimi vrtovi in cvetjem. Vse travnate površine pa so zelene le po zaslugi umetnega namakanja.

Že ure in ure se vozim po bulvarju Colorado. Da sem na pravi poti, me opozarjajo občasne oznake Historic Route 66. Pa ni šlo vseskozi gladko. Na nekem velikem križišču sem napačno ocenil kam je obrnjena oznaka 66 in sem precej dolgo vozil v napačni smeri. Ko sem se zavedel, da vozim narobe, sem pričel ljudi spraševati za pot, a brez uspeha. Marsikdo mi je hotel pomagati z naštevanjem meni neznanih ulic po katerih bi prišel do morja. Zame preveč zapleteno. Los Angeles je tako velik, da je to težko opisati. Skočil sem povprašat še v kolesarsko trgovino. Usmilil se me je neki kupec, ki me je usmeril na pravo pot. Odkod pa ste? me je na koncu vprašal. Iz Slovenije, a kaj vam pomaga, saj ne veste kje to je, sem mu odvrnil. O, pa vem, je bil hiter, moji starši so rojeni na Hrvaškem. Bo že držalo, hrvaško ni znal, dal pa mi je vizitko z imenom Walter Veljacic.

Do Pasadene je šlo gladko, potem pa mi je Mehikanec Jose povedal, naj se odslej držim bulvarja Los Feliz, po katerem pridem do bulvarja Santa Monica, ki me bo pripeljal do morja. Na Beverly Hillsu sem naredil spominski posnetek in proti večeru le uspel priti do Santa Monike, kjer sem prvič zagledal Tihi ocean.

Hura! Po treh mesecih končno na cilju!

Ker si nisem bil na jasnem, kako naj čez dva dneva spravim tricikel na letalo, sem se šel še isti večer na letališče prepričat, kako naj ga pripravim, da ne bom na dan poleta imel težav. Do devet milj oddaljenega letališča sem vozil ponoči, ko pa sem se tja pricijazil, mi uslužbenke niso znale povedati kako naj tricikel zložim, da ga bodo vzeli na letalo. Potrebujem kakšno kartonsko škatlo? Pridite ob pol petih zjutraj, ko se ponovno odpre letališče,takrat bodo piloti tukaj, sedaj ga zapiramo, so me poučile. Ni mi preostalo drugega kot da sem se odpeljal v čakalnico in predremal noč na trdih klopeh, a mi ni bilo težko, saj sem bil takega komforta že navajen.

85. dan, petek, 11.7.2008, Arcadia (Kalifornija)

2008-07-11T03:10:00.011+02:00

Etapa
Oak Cajon - Fontana - Duarte - Arcadia, 98 km

Zemljevid

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:

N: 34º 08′ 40,1″
W: 118º 02′ 28,6″
Nadmorska višina 146 m
Do danes prevozil 5771 km

16,40 $

Zjutraj sem se odpravil po cesti Mariposa proti vrhu prelaza, zadnjega vzpona na moji turneji. Pri imenu ceste se mi je zdelo zanimivo to, da se isto ime vleče skozi več mest, od Victorvilla do sem, kar je za orientacijo silno ugodno. Pri nas pa imamo v oznakah ulic in cest preveč vse razdrobljeno. Za primer naj navedem samo slab kilometer dolgo ulico v našem mestu, ki na kratki dolžini kar štirikrat menja ime, na začetku je Kopitarjeva, malo naprej je Maistrova, potem se prelevi v Mladinsko, na koncu pa v Vrbansko.

Pred vrhom 1300 m visokega prelaza Cajon sem smel zopet na avtocesto. Sledil je dolg ovinkast spust proti Los Angelesu, za katerega sem mislil, da ni več daleč. Drevi bom že na cilju, saj gre samo navzdol, sem modroval.

Med spustom sem na nekem mestu opazil vzporedno cesto, ki se je na koncu končala z vzponom v hrib. Šele napis ob cesti mi je povedal, da je paralelna cesta namenjena za zaustavljanje v sili, če bi komu odpovedale zavore. Nekajkrat sem moral zaviti z avtoceste na staro Route 66, poleg pa je speljanih več železniških tirov na različnih nivojih glede na razgibanost terena. Železniški promet je zelo gost, za premagovanje težkih vzponov proti notranjosti je v dolge kompozicije vlakov vpreženih do pet ali šest dizelskih lokomotiv.

Ko sem prišel do table, ki oznanja občinsko mejo Los Angelesa, sem res mislil, da bom še danes na cilju. Kje neki! Če boš čital naprej, boš ugotovil, da sem uspel priti do Tihega oceana šele naslednji dan proti večeru.

Ko sem se tako rahlo spuščal skozi vse gosteje naseljeno kamnito pokrajino, sem se držal smeri, ki so mi jo zarisali v muzeju v Victorvillu. Sledove legendarne Route 66 sem odkrival na bulevarju Foothill po katerem sem vozil do večera. V mraku sem prispel do velikega stadiona v Arcadiji. Ko sem ob robu ogromnega parkirišča nedaleč stran od ceste pod drevesom našel primeren prostor za spanje, se mi je naenkrat nekaj posvetilo. Še enkrat sem preračunal koliko časa imam še na voljo in z velikim veseljem ugotovil, da sem se zmotil v štetju za en dan. Kako je do tega prišlo, si ne znam razložiti, verjetno sem pred časom pogledal na napačni mesec v koledarju in v spominu se je usidral datum odhoda v ponedeljek. V resnici pa pride petnajsti julij na torek. Kar naenkrat sem laže zadihal in se zazibal v sladki sen.

84. dan, četrtek, 10.7.2008, Oak Cajon (Kalifornija)

2008-07-10T04:10:00.013+02:00

Etapa
Victorville - Hisperia - Oak Cajon, 32 km

Zemljevid

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 22′ 32,7″
W: 117º 25′ 13,3″
Nadmorska višina 1202 m
Do danes prevozil 5673 km

16,50 $

Do Los Angelesa je po avtocesti še 100 milj (160 km), na voljo pa imam še štiri dni, če en dan odštejem za rezervo in letališke formalnosti pa le tri dni. Ne smem se preveč obirati. Zavil sem na avtocesto in prićel nabirati kilometre. Napredovanje pa mi je v Victorvillu preprečila policijska patrulja, ki me je napotila na stransko cesto, ker na avtocesti tukaj vožnja s kolesi ni dovoljena. Sedaj pa so se pričele težave. Na prvi črpalki v mestu sem vprašal za pot in povedali so mi katerih cest naj se držim. Lepo in prav. Po nekaj križiščih sem moral spet vprašati za pot. Naravnost pa desno. Tam spet vprašam in dobim popolnoma drugačne napotke. Kaj sedaj? Prihajam v časovno stisko. Če po avtocesti ne smem, bom dosti časa izgubil s povpraševanjem, vedno gosteje naseljeno področje je prepleteno s stoterimi križišči, kako naj najdem pot iz tega labirinta? Stranske poti bodo prinesle dodatno razdaljo, letalo bom v ponedeljek zamudil. Vrag šalo jemlje, treba bo iti na vlak ali avtobus. Na železniški postaji izvem, da se vlak ustavi samo, če ima kdo kupljeno karto. Blagajne pa nikjer, da bi karto kupil, samo obvestilo, na katero telefonsko številko naj potnik pokliče glede vozovnice. Na telefonu se pa sliši samo avtomatski odzivnik: če hočete to, pritisnite 1, če hočete ono, pritisnite 2 itd. Sprevidel sem, da z vlakom ne bo nič, poskusil sem še z avtobusom. Ko je šofer videl, kakšno prtljago bi moral naložiti, je ocenil, da ne bo šlo. Tako sem ostal na postaji in razmišljal, kaj mi je storiti.

Čez cesto sem ugledal starodavno nizko zgradbo z napisom Museum 66. Če nikjer drugje, bodo tukaj vedeli, kje poteka stara cesta 66 proti Santa Moniki, me je prešinilo. Stopil sem noter in prijaznemu uslužbencu Billu povedal, kaj me teži, da so mi vožnjo po avtocesti prepovedali, stare ceste 66 pa ne najdem. Možakar je razumel mojo stisko, vzel je atlas tega področja, naredil fotokopije mest do Los Angelesa ter mi z rumenim flomastrom označil odseke cest, ki bi me privedle do cilja. Potem je vzel zeleni flomaster in vrisal prekinjene dele poti po trasi avtoceste. Po avtocesti ne smem voziti, sem ga opozoril. Vem, mi je odvrnil. Ampak na delih, ki sem vam jih označil zeleno, je kolesarjem dovoljeno voziti, ker čez prelaz ni druge alternative, mi je pojasnil. Trasa, ki sem vam jo narisal poteka, v glavnem po zgodovinski cesti 66, le da je prekrita z novimi imeni in novimi cestami. Pristopil je še Bruce, urednik muzejskega časopisa Route 66 in si pribeležil nekaj mojih prigod s poti od Floride do sem. Po vpisu v knjigo obiskovalcev sem se že krepko čez poldan odpravil po lepo označenih kartah proti Hisperiji in prelazu Oak Cajon. Vožja je postalala vse napornejša, deloma zaradi nenehnega vzpona, delno zaradi vse hujšega vetra. Noč me je prehitela na redkeje poseljenem območju. Po nekaj neuspešnih poskusih sem odkril stranski vzporedni kolovoz in ob njem za grmovjem skrito divje odlagališče kartonskih škatel in delov pohištva. Idealno za moj način prenočevanja.

83. dan, sreda, 9.7.2008, Victorville (Kalifornija)

2008-07-09T05:10:00.009+02:00

Etapa
Barstow - Route 66 - Victorville, 64 km

Zemljevid
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:

N: 34º 32′ 44,0″
W: 117º 18′ 03,7″
Nadmorska višina 819 m
Vzponi 390 m
Do danes prevozil 5641 km

13,70 $

Ko sem si zjutraj v parku privoščil zajtrk, je naenkrat pričela delovati naprava za samodejno zalivanje trate, tako, da sem se moral preseliti za drugo mizo, če sem hotel ostati suh. V teh puščavskih krajih trava ne raste sama od sebe kakor v Sloveniji ampak jo je treba redno zalivati. Odločil sem se da se do naslednjega mesta peljem po moji stari zgodovinski cesti številka 66. Pri vožnji skozi puščavski Barstow sem nekaj časa vozil za smetarskim vozilom in se čudil, da smeti naklada sam, brez pomožnih delavcev. Šofer upravlja z nakladalnimi čeljustmi, ki primejo keson in ga zavihtijo na odprto vozilo in praznega odložijo nazaj ob cesto. Na koncu glavne ulice sem se ustavil v majhni trgovini. Kako ste? me je vprašala prodajalka Barbara. Standardno vljudnostno vprašanje. Bolje kot včeraj in slabše kot jutri, sem odvrnil. Ko je slišala, da sem privozil s triciklom s Floride, ni mogla verjeti. Hotela se je prepričati, ali je tricikel res tako udoben in se je radovedno usedla nanj. Ko sem hotel odpeljati, je pritekla za mano in mi podarila dežnik. Za senco, v tej vročini ga boste potrebovali, mi je rekla.

Na stari cesti 66 med Barstowom in Victorvillom ni bilo nobenega avtomobila, kajti ves promet se je preusmeril na novo avtocesto št. 15. Ves ljubi dan sem bil na cesti sam, nikjer žive duše, le jaz in neusmiljeno žgoče sonce. V najhujši vročini sem naletel na večji osameli grm in v njegovi senci za kakšno uro zadremal.

Potem sem do večera vozil naprej. Da nisem čisto bogu za hrbtom, me je tolažilo dejstvo, da je mimo večkrat peljal policijski avto, menda imajo tod redne obhode, če bi kdo potreboval pomoč.

Noč me je dohitela malo pred mestom, na križišču moje ceste, avtoceste in železniške proge. Ob nasipu avtoceste, ki je v nadvozu prečkala železnico je bil semafor, za njim pa drevo in večji grm. V zavetju teme sem si pripravil ležišče in hotel zaspati. To pa ni bilo tako enostavno. Po avtocesti nad mano so vso noč brzeli hrupni tovornjaki, na večtirni železnici pa so se vso noč premikale dolge kompozicije vlakov. Te bi se še dalo preslišati, če se ne bi tako pogosto oglašale lokomotivske sirene, ki parajo ušesa. Ta noč je bila zaradi hrupa zame najtežja. Kljub velikemu hrupu sem zaradi utrujenosti le uspel prespati nekaj ur do jutra.

82. dan, torek, 8.7.2008, Barstow (Kalifornija)

2008-07-08T06:00:00.010+02:00

Etapa
Desert Star Ranch - Yermo - Barstow, 72 km

Zemljevid

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 52′ 36,4″
W: 117º 00′ 07,4″
Nadmorska višina 688 m
Do danes prevozil 5577 km

13 $

Zjutraj sem se prijaznemu Jimu zahvalil za gostoljubje.

Pred hišo sem opazil na mizi kup raznobarvnih puščavskih kamnov. Te prodajam turistom kot spominek, po en dolar za funt teže (pol kile), mi je pojasnil. Pa jih kdo kupi? Brez skrbi. Ta avtocesta je ena izmed najbolj prometnih na tem področju. Noč in dan se valijo skozi kolone različnih vozil in če se vsak tisoči ustavi tukaj imamo nekaj od tega.

Dal mi je nekaj napotkov za nadaljnjo pot in odpravil sem se naprej. Slišal sem, da se bo možno nekje tukaj izogniti avtocesti, hotel sem najti stransko cesto a se je kmalu spremenila v peščen kolovoz in sem se moral vrniti nazaj. Zgleda, da sem prezgodaj zavil stran. Kmalu sem ugledal čisto na novo zgrajeno počivališče s sanitarijami in hladno pitno vodo. Tega ni bilo videti na še nobeni karti. Privoščil sem si daljši počitek v senci. Potem pa junaško naprej v novo vročino. Ravnina, včasih rahel vzpon, spet ravnina, suha peščena zemlja, brez dreves, vročina, vročina.

Potem sem le ugledal odcep po stari cesti proti kraju Yermo. Avtocesta se je oddaljila in znašel sem se čisto sam na razdrapanem cestišču. Nikjer žive duše. Skoraj sem že pričel pogrešati tisto hrumenje avtomobilov. Pa sem se na blagodejno tišino kmalu navadil in pričel uživati v vožnji po samotni cesti. Dolgo je trajalo, da sem v daljavi uzrl obrise naselja. Tam sem se hotel vrnitl nazaj na avtocesto a sem pri uvozu opazil napis, da je vožnja za kolesarje prepovedana. V majhni trgovinici sem naenkrat začutil grozovito željo po sadju. Privoščil sem si neko sadje, ki je bilo po velikosti in barvi podobno drobnim okrogkim slivam, vendar brez koščic. Kako ti sadeži teknejo!

Sklenil sem, da se kljub prepovedi vrnem na avtocesto št. 15 in do Barstowa, ki ni bil več daleč me ni nihče ustavil. V Barstowu prideta skupaj obe avtocesti, 15 in 40, po slednji sem bil vozil že pred tedni v Arizoni. Že v mraku se je v mestu ob meni ustavil črn kombi in ven se je vsula kopica že odraslih otrok. Mlada mamica Cathy mi je rekla, da občudujejo moj način potovanja in so se hoteli slikati. V mestu sem nameraval prenočiti. V supermarket sem šel obnovit zaloge hrane in pijače, ženske, ki so počivale na klopi pred trgovino pa sem prosil, če bi malo popazile na tricikel. Potem sem jih vprašal, če je morda kje v mestu park, kjer bi lahko prespal. Ja, pa je, tukaj naprej peljite, pa ga boste našli, so rekle. Bila pa je že trda noč in ko sem šel v tisto smer, ga nisem mogel ugledati. Hotel sem že najti zavetišče ob robu naselja med redkim grmičjem, a je tako pihalo, da sem si premislil in se odpeljal malo nazaj na drugo cesto. Znašel sem se pred ograjo parka, noter pa nisem mogel ker je bil labirintast vhod preozek za prehod s triciklom. Nekaj metrov naprej sem na parkirišču ob parku opazil keson za odpadno lepenko. Iz velikih kosov sem si uredil mehko ležišče in kmalu me je vzela noč.

81. dan, ponedeljek, 7.7.2008, Desert Ranch (Kalifornija)

2008-07-07T07:00:00.012+02:00

Etapa
Baker - Desert Ranch, 42 km
Zemljevid

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 04′ 22,6″
W: 116º 24′ 42,9″
Nadmorska višina 538 m
Vzponi 412 m
Do danes prevozil 5505 km
12,50 $

Zjutraj sem se založil z vodo in krenil novi vročini naproti. Po enem dnevu vožnje skozi puščavo sem lahko že ocenil, kaj me čaka naslednje dni. Vročina je res huda, a se jo nekako še da prenašati, ker je ima zrak zelo malo vlage. Pri vožnji po nekem klancu navzgor sem dohitel manjši avtodom, ki se mu je pokvaril motor in uboga zakonca sta v hudi vročini čakala na pomoč, saj jima tudi klimatska naprava ni delovala več. V nadaljevanju poti sem opazil, da sem nekje izgubil dvolitrsko plastenko vode. Do Barstowa je še daleč, moral bom štediti z vodo, če hočem do večera priti do tja. A kadar ima vrag mlade, jih ima ponavadi dosti. Pri najhujši vročini se mi je izpraznila leva zračnica in ni mi preostalo drugega kot da poiščem luknjico in jo zakrpam. Nagnil sem kolo na bok in v miru zakrpal zračnico. A zgleda, da to ni bila edina luknja, kajti odslej sem moral vsakih nekaj milj tisto kolo nekoliko dotlačiti. Piti nisem smel preveč razkošno, ker mi je vode že primanjkovalo. Ko sem že hotel ponovno krpati, sem zagledal odcep na stransko makadamsko cesto, ob njem pa poslopje z napisom Market. Zavil sem tja. Pred hišo je bil nadstrešek z nekaj lesenimi mizami in klopmi.Ko sem se usedel na senčno klop, je prišel vem mlajši moški, Dan po imenu in mi rekel, da se lahko stuširam, prej niti nisem opazil, da je ob steni nadstreška tuš in tekoča voda. Trenutek kasneje je prišla ven Geneve in mi prinesla dve plastenki hladne vode. Tako dobre pijače nisem že nekaj let okusil. Kakšno razkošje! Sredi puščave hladna pitna voda! Kako malo je človeku potrebno, da je srečen! Nobena pojedina v kakšnem razkošnem hotelu Hilton se ne da s tem primerjati.

Ko sem se stuširal in se oblačil, je z avtoceste pribrzel gasilski avto, ven so poskakali gasilci in njihov vodja Donnie Viloria me je vprašal, če morda potrebulem pomoč, ali mi je slabo. Počutim se odlično, sem mu odgovoril. Povedal mi je, da so dobili obvestilo od voznikov na avtocesti, da potrebujem pomoč. Spomnil sem se, da sem malo pred tem na cesti krpal zračnico in pri tem postavil kolo na bok, morda se je kakemu vozniku zdelo, da se ne počutim dobro in potrebujem pomoč. Rekel sem mu: zares pa potrebujeta pomoč moški in ženska v avtodomu, ki se jima je pokvaril motor in čakata na pomoč. Komaj so se gasilci odpeljali, je pripeljal k meni avto policijske patrulje im policist mi je postavil enako vprašanje kot prej gasilci. Tudi njemu sem pojasnil, da se počutim odlično in nimam nobenih težav ter se mu zahvalil za pomoč.

Ker sem imel na voljo vodo iz pipe, sem v miru zakrpal obe rezervni zračnici in se hotel odpeljati naprej, saj se je sonce že precej nagnilo k obzorju, do Barstowa pa je bilo še daleč. Pa je prišel k meni lastnik puščavskega ranča, Jim po imenu in mi je dejal, da nima smisla danes nadaljevati pot, lahko prespim pri njih v bivalnem avtodomu, ki ima klimatsko hlajenje. Kdo bi se uprl tej ponudbi? Ponudili so mi viski in pivo, v lepo opremljeni notranjosti lokala, ki zgleda kot nekakšen muzej z bogato zbirko starin so prijeli za glasbene inštrumente in večer je minil v prijetnih zvokih kitare, bobnov in klavirja. Dan je pri Jimu redno zaposlen, žena Geneve pa je šoferka avtobusa v Barstovu in pride sem občasno pomagat.

Jim mi je pojasnil, da je bilo to poslopje pred osmimi leti naprodaj in njegovi sorodniki so mu pomagali zbrati denar, tako da so propadajoč ranč postavili na noge. Zgleda, da so zadeli v črno, kajti puščava ima tudi nekaj česar drugi kraji nimajo. Imajo velik nasad pistacij, ki uspevajo le na dveh krajih na zemlji, tukaj in v puščavski predelih Afganistana. Redijo tudi nekaj konj. Površinske vode res ni, je pa v tej kotlini obilo vode podtalnice, ki je globoko v zemlji. Dež pada samo štiri dni v februarju in takrat v nekaj dnevih vse ozeleni. V mali trgovinici prodajajo hladno pijačo, razne sladkarije in spominke.

Noč sem spokojno prespal na razkošnem kavču.

13.teden

2008-07-07T05:00:00.005+02:00

Barstow - Victorville - Oak Cajon - Arcadia - Santa Monica - Venice - Los Angeles

80. dan, nedelja, 6.7.2008, Baker (Kalifornija)

2008-07-06T01:00:00.013+02:00

Etapa
Primm - puščava Mojave - Baker, 81 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 16′ 06,7″
W: 116º 04′ 07,2″
Nadmorska višina 285 m
Vzponi 507 m
Do danes prevozil 5463 km

6 $

Današnji dan je bil poln dogodivščin. Psihično sem bil pripravljen za dolgo pot skozi puščavo Mojave. Krenil sem nazaj na avtocesto št. 15 ki povezuje Las Vegas z Los Angelesom. Malo me je skrbelo, če me bo morda ustavila policija in mi prepovedala vožnjo po avtocesti. Kam naj bi pa šel? Edina možnost bi bila iti nazaj proti vzhodu in nato na jug in poiskati staro cesto 66 skozi Klondike. To bi pa pomenilo kar nekaj dni dodatne vožnje. Nič, grem naprej, sem modroval. Kar bo pa bo. Avtocesta, po kateri sedaj vozim ima zelo širok odstavni pas, je zelo prometna, noč in dan se po njej valijo neprekinjene kolone avtomobilov in težkih tovornjakov. Najprej sem si predstavljal, da bo puščava ena sama neskončna ravnina, v resnici pa ves ta predel tvori več velikih kotlin; ko si prispel do konca ene, je sledil dolg vzpon in nato spust v naslednjo kotlino. Vročina je bila vedno hujša. Računal sem, da se bom prebil skozi v treh dneh, zares pa sem potreboval štiri dni.

Ob koncu prve kotline se je cesta pričela dvigati proti dokaj visokemu prelazu. Vklopil sem reduktor schlumpf in z lahkoto vozil navkreber. Kar naenkrat se je pred menoj ustavil policijski avtomobil. Ven je stopil policist in mi rekel, da se naprej ne morem peljati. ???!!! Zdaj smo pa tam, pričel se je črn scenarij, sem pomislil. A se je kmalu izkazalo, da ni tako hudo. Policist mi je pojasnil, da je kakih 6 milj dolg odsek čez prelaz predrugačen. Odstavni pas je spremenjen v vozišče za tovornjake in se je nemogoče ali celo smrtno nevarno peljati čez s kolesom. Ali se da tricikel razstaviti? me je vprašal. Ja, se da, vendar je dosti dela s tem, sem mu odvrnil. Kaj pa pa torbe in ostalo? To pa lahko takoj razdrem, sem mu zagotovil. Predlagal je, da zneseva vso prtljago v avto, prazen tricikel pa pritrdiva z zateznimi trakovi na odprt prtljažnik policijskega avtomobila. Vas bom peljal čez nevarni odsek, je dejal. Tako je tudi bilo. Zapeljal me je čez prelaz na drugo stran do točke kjer se je spet pojavil odstavni pas. Pojavil se je še en policijski avto. Tukaj sem vso prtljago namestil nazaj na tricikel. Zahvalil sem se jima za pomoč. Nič nista rekla, da se ne bi smel po tej cesti voziti naprej.

Dobil sem občutek, da policisti v Ameriki najprej pomagajo, potem opozarjajo in šele na koncu kaznujejo. Pri nas je vrstni red obraten. Da ne bom krivičen: vsaj včasih je bilo tako. Doma že dolgo nisem imel opravka z njimi. Morda je danes že kaj bolje.

Na dnu naslednje kotline sem se pri hudi pripeki zaustavil in preveril delovanje sončnih celic za polnjenje baterij. Termometer je kazal temperaturo 46 stopinj C v senci. Mimo so vozile kolone avtomobilov s klimatizacijskim hlajenjem. Eden izmed njih je upočasnil vožnjo in temnopolti sopotnik mi je položil v roko veliko hladno breskev. Na cesti nisi sam! Ljudje vidijo in hočejo pomagati.

Še en vzpon in zadnji spust tega dne. Na dnu naslednje velike kotline je leži vroče mestece Baker, ki se ponaša z največjim termometrom na svetu (41 m). Baker je tudi izhodišče za obisk znane Doline smrti (najvišja doslej izmerjena temperatura 56,7 C)

Sklenil sem tukaj prenočiti. Prodajalki, ki je končala delo in se se je hladila v senci za trgovino sem zaupal mojo namero glede prenočevanja na prostem, morda ve, če je kje blizu kakšen primeren prostor. Pokazala mi je za streljaj daleč na neko hišo rekoč, da je zapuščena in nima lastnika. Ko sem se hotel zapeljati tja je bila zopet ena zračnica prazna. No, krpanja sem že vajen. Ko sem prispel do tiste hiše, sem ugotovil, da je to taka podrtija, da v njej ni varno spati. Odločil sem se, da si pogrnem na betonski ploščadi pred sosednjo lopo.

79. dan, sobota, 5.7.2008, Primm (Nevada)

2008-07-05T02:00:00.006+02:00

Las Vegas - Primm, 63 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 36′ 39,7″
W: 115º 23′ 18,6″
Nadmorska višina 794 m
Vzponi 500 m
Do danes prevozil 5382 km

12 $

Zjutraj bi se moral odločiti, ali naj ostanem še eno noč v Las Vegasu ali naj grem še danes naprej v Kalifornijo. Prihajal sem namreč že v časovno stisko. Čez deset dni bi moral sedeti že v letalu, pred menoj pa je še skoraj petsto kilometrov neznane poti. Založil sem se s hrano in pijačo ter krenil proti avtocesti št. 15, ki pelje v Los Angeles. Ko sem se že daleč izven mesta na šestpasovnici razvrščal na levi odcep proti Primmu, me je nasproti vozeči voznik opozoril, da na tej cesti kolesarjem ni dovoljeno voziti. Vseeno sem odpeljal naprej in kmalu res uzrl napis, ki prepoveduje vožnjo kolesarjem. Kaj sedaj?

Pogledam na karto. Nobenih vzporednih cest, po katerih bi morda smel voziti. Če grem nazaj in poskusim po drugih obvoznih cestah, ne bom pravočasno prispel na letalo. Naredil sem se Francoza in peljal naprej proti kalifornijski meji. Nihče me ni ustavil. Pri vročini 45 stopinj sem imel defekt in moral zamenjati desno zračnico. Proti večeru sem prispel do obmejnega mesta Primm, ki leži na nevadski strani meje. Da spada v Nevado se vidi že po tem, da je tukaj kazino in vsepovsod polno možnosti, da zapravite svoj denar. Malo sem raziskoval okoli, kje bi se ulegel čez noč a ni bilo nič kaj primernega. Bil sem edini kolesar daleč naokoli in s triciklom pri marsikomu vzbudil delček pozornosti. Naj opišem naslednji dogodek: ko sem na parkirišču nekaj brskal po torbah, je pristopil k meni mlajši možakar in mi vročil pet dolarjev. Zakaj? sem ga vprašal. To je za vas, je rekel, dvignil v pozdrav oba palca in odbrzel. Bolj kot denarja sem bil vesel njegove prijaznosti. Tako hitro je odšel, da ga nisem mogel vprašati niti za ime.

Pri vhodu v kazino sem videl električne vtičnice in nanje priključil pretvornike za polnjenje rezervnih baterij. Vrnil sem se na parkirni prostor h kolesu in tam od utrujenosti zadremal. Ko sem se prebudil, sem se spomnil na mojo elektriko v kazinu. Šel sem tja, ljudje so množično hodili mimo a se mojih naprav nihče ni dotaknil.

Ležišče za spanje sem si omislil za grmičasto nizko mejo ob parkirišču blizu igralnice.

78. dan, petek, 4.7.2008, Las Vegas (Nevada)

2008-07-04T03:00:00.009+02:00

Hoover Dam - Boulder City - Henderson - Las Vegas, 76 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 04′ 19,2″
W: 115º 08′ 01,2″
Nadmorska višina 632 m
Vzponi 854 m
Do danes prevozil 5319 km

2,40 $

Ko sem se zjutraj prebudil, nisem čutil rok. Prestrašil sem se. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Me je pičila kača in sem paraliziran? Z rokami sem se dotaknil obraza, začutil sem dotik rok, roke pa tega niso zaznale. Na srečo sem kar hitro odkril, kje je bil vzrok mojemu strahu. Ko sem odgrnil podlogo ležišča, sem videl, da sem vso noč ležal na mravljišču nekih zelo drobnih mravelj. Njihovi drobni piki me niso prebudili iz prijetnega globokega spanja.

Kar dolgo sem se moral še voziti in spuščati navzdol, da sem prispel do Hooverjevega jezu (370 m.n.m) na reki Kolorado. Jez so gradili od 1931 d0 1935 leta in predatavlja eno izmed sedmih tehničnih čudes sveta. Visok je 221 m, širok pa 379 m.

Ker na današnji dan v Združenih državah praznujejo 4. julij kot dan neodvisnosti (1776), se je za ogled jezu odločilo mnogo turistov, ki so neprestano prihajali in odhajali.

Preko jezu sem prispel na območje države Nevada. Tabla ob cesti me je opozorila, da sem stopil v pacifiški časovni pas in moram kazalce (že tretjič) premakniti za eno uro nazaj.

Pot do Boulder Cityja je šla v glavnem navzgor in bilo je zelo vroče. V turističnem biroju sem na internetu odkril, da je v časopisu Navajo Times le izšel članek o mojem potovanju skozi Arizono. Članka pa ni bilo moč prečitati v celoti temveč le nekaj začetnih stavkov. O tem sem obvestil Toma Rondella, ki bo skušal časnik kupiti v Flagstaffu. V turistični pisarni sem zbiral potrebne informacije o nadaljni poti proti Las Vegasu in pasteh potovanja s kolesom skozi puščavo naslednji teden. Ženske mi niso znale prav svetovati, saj jih ni doslej še nihče spraševal kaj takega. Napotile so me v kolesarsko trgovino v center mesta in tam so me natančno poučili, kako naj potujem in kaj me čaka na tej vroči etapi.

Zavil sem na avtocesto proti Las Vegasu. Pred Hendersonom sem naenkrat zaslišal čuden pisk sirene. Ker se je to nekajkrat ponovilo, sem pogledal nazaj, da bi ugotovil, odkod prihaja. Za mano je vozil policijski avtomobil in sirena je bila namenjena meni. Ustavil sem se in policist me je poučil, da po tej avtocesti kolesarjem ni dovoljeno voziti. Če hočem v Las vegas, moram iti po vzporednih cestah. Obrnil sem se nazaj do prvega odcepa in se znašel v labirintu lokalnih cest. Kar dosti časa sem izgubil s spraševanjem po kateri cesti naj peljem naprej. V mraku sem prispel na obrobje više ležečega Hendersona, pod menoj pa je kot na dlani v tisočerih lučeh žarel Las Vegas. Ko se je stemnilo, so se z vseh strani pričeli pojavljali veliki ognjemeti. Seveda, danes je Dan neodvisnosti! Lepšega mesta za opazovanje mavričnega neba si ne bi mogel izbrati. Veličasten prizor! Ko je bila kanonada mimo, sem se spustil proti lučem velemesta.

Ure in ure sem vozil proti centru, do njega pa je bil še daleč. Da je znamenito mesto igralništva in blišča ogromno, sem vedel že prej, sedaj pa sem uvidel, da je dosti, dosti večje... Ves utrujen sem ugotovil, da do središča ne bom prispel do jutra. Ustavil sem se na velikem parkirišču blizu letališča. Mnogi so dremali v avtomobilih, jaz pa sem napol leže napol sede zaspal kar na udobnem ležišču tricikla.

Navajo Times, 3. julija 2008

2008-07-03T19:34:00.007+02:00

Članek brez slike je bil objavljen 3.7.2009

Navajo Times je glasilo indijanskega plemena Navajo.
Tiskajo ga v mestu Window Rock v Arizoni. Članek je bil objavljen po razgovoru s prijazno Indijanko Darlen Chester z gorovja Black Mesa, 23.6.2008
Prevod članka (prevedla Nataša Belšak):

Slovenec navdušen nad prijaznostjo Indijancev plemena Navajo

Zdi se, da so v zadnjem času Navaji gostili celo vrsto zanimivih ljudi.
Spominjam se na primer udeležencev teka za promocijo sožitja v svetu (World Harmony Run), potem nekoga, ki se je pripeljal mimo s starinskim vozom, v katerega so bile vprežene mule. V Indijancih plemena Navajo je prebudil ljube spomine na čase, ko so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja potovali na konjih ali z vozovi na zbor ob 4. juliju. Na vozovih so sedeli družinski člani, otroci so se smejali, bilo je veliko hrane in vode. Vem, da je pogled na voz, ki so ga vlekle mule, na marsikateri obraz pričaral nasmeh in razveselil marsikaterega od starejših Indijancev plemena Navajo.
Nato se je pojavil še nekdo, ki je vzbudil zanimanje. Nosil je približno meter in pol visok lesen križ.
Kdo so ti ljudje, ki so upočasnili življenjski tempo, da bi uresničili svoje sanje, in ki so navdihnili toliko drugih ljudi?
Med vožnjo pa ameriški avtocesti št. 160 sem približno miljo od Kayente opazila nekoga, ki je poganjal kolo nenavadnega videza. Ko sem se vračala, sem ga ponovno opazila v dolini Long House Valley. Naslednji dan, 22. junija, sem ga opazila na križišču, kjer se cesta odcepi proti Navajo National Monument.
Moram priznati, da me je premagala radovednost, ko sem se odločila, da bi bilo nenavadnega kolesarja zanimivo spoznati. Rečeno, storjeno. Ustavila sem se in ga vprašala, ali ga lahko slikam na, kot sem kmalu izvedela, njegovem triciklu.
Začela sva se pogovarjati in bila sem presenečena, ko mi je povedal, da prihaja iz Slovenije, republike v Evropi, ki je bila včasih del Jugoslavije. Ime mu je Jože Marolt in tokrat je bil prvič v Ameriki.
Florido je pustil za seboj 19. aprila; upa, da bo 15. julija prispel v Los Angeles. Je upokojen in pri 69 je začutil, da ima veliko časa in da je 'zdaj ali nikoli' tisti pravi čas za potovanja.
Videl je kolesarjenje s tricikli in se odločil, da mu bo posvetil nekaj časa. Preko interneta je ugotovil, da so tricikli cenejši v ZDA in odločil se je, da pride čez lužo in ga kupi kar v ZDA.
Med svojim potovanjem je Kolorado prečkal preko prelaza Wolf Creek Pass. Preprosto morala sem ga vprašati, kako je bilo na dolgem vzponu. Rekel je, da je preživel sedem vetrovnih ur.
Ko je bil v Koloradu, se je ustavil ob grobu svojega sorodnika – rudarja, ki je preminil leta 1925. Večina sorodnikov, ki jih je imel v Ameriki, se je vrnila v Evropo leta 1912.
Da bi prispel do načrtovanih krajev, mora Marolt ure dolgo potiskati pedala svojega tricikla, zato sem ga vprašala, koliko milj prevozi vsak dan. »V povprečju štirideset do šestdeset milj dnevno, odvisno od vetra,« je bil njegov odgovor.
Kadar mu veter piha nasproti, Marolt prevozi deset do dvajset milj dnevno, z vetrom v hrbet pa prekolesari štirideset do šestdeset milj dnevno. Do zdaj je za sabo pustil že 2000 milj, pred sabo jih ima še 800. Njegova pot ga bo vodila tudi preko Grand Canyona.
Na začetku najinega pogovora je omenil prijaznost Indijancev plemena Navajo. Povedal je, da so bili do njega prijazni in so mu bili pripravljeni pomagati. Dali so mu vodo in kruh. Z nasmehom se spominja, kako so mu zastonj ponudili hladno Coca Colo, ko je popravljal počeno gumo. Nekoč so mu ponudili, da lahko prespi na zložljivi postelji, kar je hvaležno sprejel.
Včasih, ko prispe v mesto, kjer je motel, prespi v motelu. V celoti gledano se mu je zdelo, da je v rezervatu Indijancev Navajo mnogo prijaznih ljudi.
Presenečeno je ugotovil, da na začetku rezervata Indijancev Navajo ni bilo znakov 'Prehod prepovedan', kot je to opazil na Floridi.
»Zelo gostoljubni ljudje,« je izjavil.
Po razgovoru sem bolje razumela, zakaj to počne. Dala sem mu jabolka za popotnico in ga pospremila s pogledom.
Ko sem gledala, kako je kolesaril naprej po svoji poti, me je prešinilo, da se je Marolt edino v Ameriki lahko gibal s takšno svobodo. Zadaj na kolesu se je vila majhna slovenska zastava.

Avtorica članka, Darlene Chester, je doma z območja gorovja Black Mesa v Arizoni in je predstavnica za stike z javnostmi pri družbi Peabody Western Coal Co.

77. dan, četrtek, 3.7.2008, Willow Beach / Hoover Dam (Arizona)

2008-07-03T04:00:00.015+02:00

Etapa
Kingman - Willow Beach / Hoover Dam, 100 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 51′ 48,6″
W: 114º 36′ 08,0″
Nadmorska višina 577 m
Vzponi 311 m
Do danes prevozil 5243 km

12 $

Zjutraj sem se znašel na razpotju. Moral bi se odločiti, ali naj grem po avtocesti št. 40, ki se delno prekriva z zgodovinsko cesto 66 v Kalifornijo ali naj si ogledam še 70 milj oddaljeni Hooverjev jez na reki Kolorado in v Nevadi obiščem še Las Vegas. Iz tega razmišljanja me je na počivališču predramil kolesar Bob Olson, ki se je odnekod pripeljal ga je zanimalo, kdo neki si je privoščil prenočevanje v parku. Povedal sem mu, da bi rad še skočil v Nevado, naj mi kaj svetuje. Če si izberem južno različico, je rekel, potem se bom Nevadi izognil. Na bom pa se mogel izogniti vožnji skozi puščavo Mojave, kajti tudi avtocesta 15 iz Las Vegasa gre skozi to puščavo. V mestu Barstow se obe cesti združita. Pripraviti se moram na hudo vročino, čez 45 stopinj C v senci. Sence pa ni, kajti v puščavi ni dreves. S seboj naj imam najmanj 10 do 12 litrov vode, pijem pa jo naj še preden postanem žejen, da ne pride do dehidracije telesa. Povedal mi je še, kje je kolesarska trgovina in sva se poslovila.

Po nakupu rezervne zračnice ter zadostno količino tekočine, sem se napotil proti koncu mesta, še vedno razmišlajoč kam naj jo uberem. Ko pa sem ob cesti zagledal tablo Las Vegas 100 milj, sem se v trenutku odločil: če sem že tukaj, bom pa skočil še v Nevado. Na voljo imam še 11 dni, do cilja v LA pa je še 350 milj (575 km, po avtocesti). Moralo bi se iziti, sem modroval.

Usmeril sem se proti severu na cesto 93, ki pelje proti Hooverjevemu jezu na meji med Arizono in Nevado. Pri vzponu čez dolg klanec me je dohitel motorist, se ustavil pred menoj in motorno kolo dvignil na nožice. Le kaj hoče od mene? Šele ko je snel čelado, sem ga spoznal. To je bil kolesar Bob, s katerim sem se bil zjutraj pogovarjal v parku. Pripeljal mi je tri plastenke hladne vode. Torej si se odločil za Nevado, je ugotovil. Ja tako sem se maloprej odločil. Kar naenkrat.

Cesta je bila gladka, veter je pihal v moji smeri, čudovita vožnja. Edino napis Naslednja črpalka čez 75 milj (120 km) mi je dal malo misliti.

Ko se je dan nagnil proti večeru, sem na samotni cesti s pogledi levo in desno pričel iskati prostor za spanje. Nič primernega. Sama goljava in kamenje. Pričelo se je že rahlo mračiti, ko se je ob meni ustavil policist in me vprašal, če morda potrebujem pomoč. Da mu je nekdo javil, da sem v težavah. Spomnil sem se, da se mi je pred nekaj kilometri tricikel nagnil na bok, ko sem hotel nekaj pobrati in po nerodnosti zapeljal čez rob asfalta. Morda je kdo od mimovozečih to videl in javil policiji. Ne, nimam težav in dobro se počutim, sem mu odgovoril. Policist pa je bil bolj pameten od mene in je vedel, da nocoj ne bom mogel priti do Nevade in bom moral tukaj nekje prenočiti. Z baterijsko svetilko mi je posvetil nedaleč stran od ceste kamor bi se lahko ulegel. Tik ob cesti ni priporočkjivo, ker se hodijo ponoči nanjo gret kače. Še najbolj varni pred kačami boste na tistih odsekih, kjer je cesta vklesana v hrib. Kače se običajno skrivajo v zemlji, v živih skalah pa se nimajo kam skriti, zato jih tam običajno ni, me je poučil. Bil je tudi prvi policaj, ki me je prosil, naj mu pokažem dokumente. Zahvalil sem se mu za pomoč in po njegovih priporočilih vozil nekaj časa naprej dokler nisem prišel do hribčka, čez katerega je je bila v dolgem useku speljana cesta. Nekje na sredi sem si poleg prometnega znaka pogrnil podlogo in kmalu me je vzela noč.

76. dan, sreda, 2.7.2008, Kingman (Arizona)

2008-07-02T05:00:00.005+02:00

Peach Springs - Route 66 - Truxton - Valentine - Hackberry - Kingman, 88 km
Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 12′ 04,2″
W: 114º 01′ 31,4″
Nadmorska višina 1060 m
Vzponi 214 m
Do danes prevozil 5143 km
6,5 $

Zjutraj sem na drugi strani grma našel prazno denarnico z osebnimi dokumenti. Pripadali so neki Indijanki srednih let. Morda je kdo denarnico našel, pobral denar in jo zavrgel, sem ugibal. Do indijanskega naselja Peach Springs je bilo še pet milj. Tam sem se ustavil v neki ustanovi blizu ceste in uslužbenki dal najdeno denarnico z dokumenti ter opisal, kje sem jo našel. Oh, to je naša članica odbora, jo je takoj prepoznala po sliki. Pot je bila odslej zanimiva, ravnicam so sledili vzponi in spusti po ovinkasti cesti, ki je tekmovala z železniško progo. Seveda sem imel spet defekt, a se nisem dosti zaradi tega jezil. Daljši postanek sem si privoščil v Hackberryju, ki šteje samo nekaj hiš. Tukaj sem srečal nekaj turistov, ki se vozijo po mirni stari cesti 66. Gospa Daine je iz Indianapolisa se potepa že mesec dni sama z avtom iz kraja v kraj. Nemec Henning pa potuje z izposojenim avtom po tej cesti proti vzhodu.

Danes popoldne sem imel že drugi defekt, tokrat na levem kolesu. Še kratek postanek v Truxtonu, potem pa pot pod noge proti Kingmanu. Spet hud veter v prsa. Malo pred mestom je pridrvelo mimo mene nekaj policijskih vozil ter gasilci in reševalci na nujni vožnji, nekoliko kasneje je odletel v tej smeri še helikopter. Na črpalki sem se ustavil, k meni sta pristopila mlada Louis in Guilermina, par iz Mehike. Povedala sta, da sta bila namenjena v Seligman, odkoder sem prihajal jaz, a da je cesta zaprta za ves promet zaradi prometne nesreče.

Na črpalki sem hotel natlačiti zračnice, a sem spet pozabil, da nisem v Sloveniji, kjer to storiš brezplačno. V Ameriki moraš zrak in vodo plačati. Ko sem menjaval zračnico, je prišel k meni kolesar George, domačin in mi razložil, zakaj sem imel toliko defektov. v Arizoni je vsepovsod razširjena rastlina, nizek grmiček z drobnimi bodicami, ki se zapičijo v gumijast plašč. Tudi kevlar nič ne pomaga. Bolje je, če se izogibam vožnji po terenu izven ceste. Kje bi pa lahko prespal, sem ga vprašal, je morda kakšen park v bližini? Ja, pa je, mi je odvrnil in mi nakazal pot. Park sem hitro našel, a je bil ponoči zaprt. Sklenil sem se vanj pritihotapiti , s triciklom lahko zapelješ mimo spuščenih zapornic. Skrito zavetje sem našel za živo mejo ob klopi počivališča. Sanitarije so bile ponoči odprte, na voljo je bila tudi voda. Nočno spanje je motilo le tuljenje siren mimo vozečih lokomotiv. Pa sem se tudi na to navadil.

75. dan, torek, 1.7.2008, Hualapai / Peach Springs (Arizona)

2008-07-01T06:00:00.011+02:00

Etapa
Ash Fork / Route 66 - Seligman - Hualapai - Peach Springs, 80 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 33′ 09,8″
W: 113º 20′ 50,7″
Nadmorska višina 1587 m
Vzponi 429 m
Do danes prevozil 5055 km

10 $

Zjutraj sem bil vesel, da so bile tisto o kačah le sanje. Tovornjaka nisem kupil, ne vem kaj bi z njim. Odpravil sem se nazaj na prazno cesto in užival v mirni vožnji. Ob cesti je bilo dosti nenavadno majhnih sončnic ter kasneje ogromnih brinovih grmov. Na nekem nadvozu čez železniško progo sem imel spet predrto zračnico. A kako najti, kje je luknjica? Uporabil sem moj nov patent in z nekaj žlicami vode ugotovil, kje se delajo mehurčki. V Seligmanu pa kot da se je ustavil čas. Stavbe, avtomobili in napisi so me zapeljali v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Pravi muzej na prostem. Vse je v znamenju te slavne zgodovinske ceste, po kateri se dandanes vozijo le turisti in pa domačini.

Obiskal sem knjižnico v skromni leseni stavbi ter poslal nekaj mejlov. Iz klimatiziranih knjižničnih prostorov sem stopil ven kot bi prišel v savno. V tej vročini naj vozim naprej? V trgovini z živili sem se nekoliko ohladil, prodajalka pa mi je dala pomembne informacije o poti proti Kingmanu. Bo huda vročina, do tja je 80 milj, mi je rekla. Pot pelje skozi indijanski rezervat Hualapai.

Kaj hočem, odrinil sem naprej, močan veter v prsa je nekoliko omilil hudo vročino.Nekaj vzponov, nato pa dolg ležeren spust proti veliki ravnini. Šlo je počasi, še vedno veter v prsa, potem pa spet defekt. Kaj bi se jezil, lepo počasi sem snel zračnico in pri tem opravilu opazil da je naenkrat nastalo popolno brezvetrje. Ko sem se po nekaj minutah spet usedel na kolo, je ponovno pričel pihati močan veter, toda tokrat v moji smeri. Neslo me je naprej kot strela. Ko sem prispel do meje indijanskega rezervata, se je sonce se je že nagnilo proti obzorju. Zavetišče sem si našel tik ob cesti za velikim grmom. Lep sončni zahod.

74. dan, ponedeljek, 30.6.2008, Ash Fork / Route 66 (Arizona)

2008-06-30T07:00:00.008+02:00

Flagstaff - Williams - Ash Fork / Route 66, 74 km

Zemljevid 12. tedna

Skok na JULIJ

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 14′ 20,4″
W: 112º 36′ 21,5″
Nadmorska višina 1542 m
Vzponi 286 m
Do danes prevozil 4975 km

18 $

Zjutraj sem si v miru skuhal zajtrk. Ker je bila na voljo voda, sem zakrpal vse tri rezervne zračnice in se odpravil naprej. Odstavni pas avtoceste po katerem je kolesarjem dovoljeno voziti, je bil v izredno slabem stanju. Proti poldnevu sem prispel v Williams. Tukaj sem se prvič srečal z zgodovinsko cesto 66. V turističnem biroju sem o njej zvedel kaj več. Zgrajena je bila pred drugo svetovno vojno in je povezovala Čikago z Los Angelesom. Za tiste čase je bila to moderna cesta in po njej so se podali mnogi iskalci sreče, ko so šli na pot v zlato Kalifornijo. O njej je napisanih dosti pesmi, z njo so povezana slavna imena in mnogi filmi. Razvoj pa je to nekoč slavno cesto 66 povozil in je danes v večini prekrita s štiri ali večpasovno avtocesto. Le v hribovitih predelih Arizone in Kalifornije je ostala še neokrnjena, ker so nove avtoceste gradili po bližnjicah.

Po obnovi zalog hrane in pijače sem si v starodavnem Williamsu ogledal še pokopališče, kjer so grobovi kar v gozdu med visokimi bori. Proti Ash Forku je bil dolg spust in tukaj moram omeniti, da me je nekajkrat med rahlo vožnjonavzdol prijel spanec. Če ne bi bilo tistih nazobčanih zarez, ki ločujejo vozišče od odstavnega pasu bi me zaneslo proti avtomobilom. Ko so me tresljaji predramili, sem se ustrašil in zavil na prvem odcepu s ceste v gozd in v tišini oddremal dobro uro, kar na triciklu.

Kmalu sem prišel do odcepa , kjer se avtocesta loči od slavne Route 66. Kar naenkrat sem se znašel na speči lepotici sam. Kakšno olajšanje! Nič več hrupnih tovornjakov, nobenega prometa, bilo mi je v užitek voziti po njej v tišini.

Gozd sem pustil za seboj in od takrat naprej ga do konca poti nisem več videl. Vsaj takega ne, morda le posamezna drevesa in parke v urbanih območjih, kjer drevesa in travo ohranjajo pri življenju z namakanjem.

Proti večeru pa spet staro vprašanje: kje bom prespal? A se s tem nisem več dosti belil glave. Tako sem se bil že navadil na to, da se vedno najde kaj primernega. In res sredi ničesar sem nekoliko stran od ceste zagledal zapuščen tovornjak. Mimo napisa "Prepovedan prehod" sem se približal tovornjaku in na njem opazil napis "Naprodaj". Sklenil sem prenočiti kar tukaj v zavetju tovornjaka. Ponoči sem sanjal o kačah.

12.teden

2008-06-30T00:00:00.006+02:00

Ash Fork/Route 66 - Seligman - Hualapai / Peach Springs - Hackberry - Kingman - Willow Beach / Hoover Dam - Henderson (Nevada) - Las Vegas - Primm - Baker (Kalifornija)

73. dan, nedelja, 29.6.2008, Bellemont / Flagstaff (Arizona)

2008-06-29T01:00:00.006+02:00

Red Lake - Parks - Bellemont / Flagstaff , 89 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 15′ 01,1″
W: 111º 52′ 08,1″
Nadmorska višina 2212 m
Vzponi 584 m
Do danes prevozil 4901 km

3,5 $

Zjutraj sva si imela kaj povedati. Povedal je, da je malo nor in je bil zaradi tega predčasno upokojen. Njegovo "norost" sem bil opazil že sinoči, ko sem slišal, da se občasno pogovarja sam s seboj in se na koncu vsakokrat prijetno zasmeje. Je pa visoko izobražen in razgledan. Njegovi starši izvirajo iz Sicilije. S pomočjo cedeja se uči igrati na mandolino, naredil si je nekakšno veliko frulico in zaigral mi je nekaj melodij. Bil je že na Aljaski, njegova želja je obiskati Kamčatko. Prijeten možakar. Rekel sem mu, da moram iti naprej, če hočem priti v Los Angeles pred potekom vize. Ko sva se poslovila, je on zavil po kolovozu naprej v divjino proti državnemu ozemlju parka Kaibab. Najraje bi se mu pridružil.

Pred Williamsom sem opazil napis Flagstaff 27 milj. Bom pa tja skočil po tisti indijanski časopis, me je naenkrat prešinilo. Zavil sem na avtocesto št. 40 in se usmeril nazaj proti vzhodu. Bilo je kar nekaj dolgih vzponov, prečkal sem najvišjo točko te ceste v Arizoni, 2250 m nad morjem. Pred zgodovinskim Flagstaffom sem imel defekt in sem prispel v mesto tik pred mrakom. Zelo prijetno mesto. Na več mestih sem vprašal po časopisu Navajo Times a je bil povsod razprodan. Nazadnje sem odkril poslednji izvod na neki črpalki toda o kašnem članku o meni ni bilo ne duha ne sluha. Me je pač ženska, ki me je pred dobrim tednom blizu Kayente intervjuvala, potegnila za nos, sem se sprijaznil.

Zagrizel sem se nazaj v arizonske klance in v temi prišel do počivališča, kjer so bile na voljo sanitarije in pitna voda. Postlal sem si na tleh v zavetju zidane nadstrešnice.

72. dan, sobota, 28.6.2008, Red Lake (Arizona)

2008-06-28T02:00:00.008+02:00

Grand Canyon Yavapai Point - Tusayan - Valle - Red Lake, 85 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 18′ 49,4″
W: 112º 09′ 47,7″
Nadmorska višina 2037 m
Vzponi 590 m
Do danes prevozil 4812 km
10 $

Komaj sem nekoliko zadremal, me je prebudil ropot avtomobilskega motorja. Ura je štiri zjutraj. Pomanem si oči in vidim, da je pripeljal avtobus iz katerega so se vsuli številni turisti. Kmalu je prispel še drugi avtobus, nekakšna redna brezplačna linija od tabora do sem. Kmalu se mi je posvetilo, kaj se dogaja. Seveda, sončni vzhod! S spanjem ni bilo nič, pridružil sem se opazovalcem, ki so bili oboroženi z različnimi kamerami in fotoaparati. Vsak si je našel primeren prostor na skalah in začela se je veličastna predstava, kjer je glavno vlogo igralo Sonce. Bil sem v največjem gledališču, kulise kanjona so se menjavale v različnih barvnih odtenkih. Iz teme kanjona je Sonce postopoma oživelo speče skalnate gmote v pravljične figure.

Dolgo se nisem mogel ločiti od Velikega Kanjona. A je bilo treba naprej, proti Kaliforniji. Američan iz San Diega mi je mimogrede omenil, da bi si bilo vredno ogledati še Hooverjev jez na reki Kolorado, če že potujem v tej smeri. Lisa in Michael sta se ponudila, da me fotografirata na robu kanjona, kajti redkokdaj imam priliko, da bi slikal sam sebe, sta dejala. Poslovil sem se od te veličastne stvaritve narave in se spustil mimo heliodroma proti Tusayanu. Cesta lepa, čudoviti razgledi, obširni gozdovi. Na razcepu Valle sem se moral odločiti ali naj grem v Flagstaff ali po cesti 64 naprej proti Willliamsu. Odločil sem se za slednje.

Pred krajem Red Lake sem v daljavi zagledal nekaj česar že dolgo nisem videl. Je to mogoče, da je pred mano kolesar? Zgleda, da sem bil jaz hitrejši in sem ga na vrhu zelo dolgega vzpona dohitel. Res je bil kolesar in to na triciklu! Hitro sva se sporazumela, saj sva sorodni duši. Tom Rondello je doma iz Tucsona v Arizoni in se potepa s triciklom tod okoli čezi celo poletje. S seboj ima vse, kar je potrebno za bivanje v naravi: spalno vrečo, ponjave, kuhalnik, akumulator, sončne celice, natančne karte iz katerih je razvidno kje je državna lastnina in kje privatna. Tricikel si je naredil sam, tudi prikolico, ki jo vleče za sabo. Glede iskanja prenočišča sem se za nocoj prepustil njemu, saj je teh terenov bolj vajen. Zavila sva z glavne ceste v desno na makadamski odcep. Noč naju je dobila na planjavi, zavila sva na razrit kolovoz in se že v mraku pripravila ležišče na redki travi.

71. dan, petek, 27.6.2008, Grand Canyon Yavapai Point (Arizona)

2008-06-27T03:00:00.008+02:00

Grand Canyon Village - Yavapai Point, 5 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 03′ 55,4″
W: 112º 07′ 02,9″
Nadmorska višina 2149 m
Vzponi 31 m
Do danes prevozil 4727 km

9 €

Šele zjutraj sem uvidel vso razsežnost kampa. Gostitelja sta mi ponudila zajtrk in me poučila kje naj najdem sanitarije s tuši in samopostrežno pralnico perila. Ko sem se osvežil in opravil žehto, sem se odpravil na ogled vasi in po nakupih. Aha, danes je petek, bom poiskal, če se kje dobi časopis Navajo Times a je bilo vse iskanje zaman. Veliki Kanjon je že izven območja indijanskega rezervata Navajev. Uniformirani varnostnik Jacob me je peljal v knjižnico, da bi po internetu pogledali, v katerih krajih bo ta časopis na voljo. Najbrž ga bo moč dobiti v Flagstaffu, so mi pojasnili. Rozinanta je pritegnila pozornost nekaterim obiskovalcem kanjona in so radi preverjali udobnost njenega sedeža: Andy, Cindy, Steven, Paul in Marta in otroci.

Glede na dolgo pot ki me še čaka in razpoložljivi čas, ki ga imam še na voljo, sem ocenil, da se ne smem več dolgo obirati in sem sklenil proti večeru zapustiti Veliki Kanjon in se spustiti proti jugu, kjer bi se v Williamsu ali Flagstaffu priključil na avtocesto številka 40, ki pelje proti Los Angelesu. Ko pa sem prispel do razgledne točke Yavapai Point, sem videl, da se tam nekaj dogaja. Radovednost mi ni dala miru in sem šel raziskat, zakaj se zbira tam toliko ljudi. Odkril sem, da imajo ta vikend, ki mu je botrovalo izredno jasno vreme brez oblakov astronomi od vsepovsod dan odprtih vrat za opazovanje zvezd. Na velikem parkirišču sem naštel kakih štirideset teleskopov različnih velikosti in modelov. Področje okoli Velikega Kanjona je idealno za opazovanje neba, saj ni v bližini nobenega večjega mesta, ki bi svetlobno onesnaževalo okolje. Po opazovanju sončnega zahoda so potem ljudje hodili od enega teleskopa do drugega in opazovali planete kot so Mars Saturn in Jupiter ter meglice M51 in M13. Za radovedneže je imelo astronomsko društvo ponoči še predavanje z diapozitivi. Po polnoči so začeli počasi pospravljati, nekaj pa jih je čakalo še Luno, ki je vzšla ob dveh ponoči. Pri Kolumbijcu Gidermu sem opazoval Lunine kraterje. Postalo je precej hladno pa sem se začel ozirati za primernim zavetiščem. Našel sem ga na betonskih tleh ob nizkem zidu pod nadstrešnico avtobusnega postajališča. Vsi so že odšli in tukaj bom imel mir, saj sem na robu kanjona sam pod zvezdami.

70. dan, četrtek, 26.6.2008, Grand Canyon (Arizona)

2008-06-26T05:00:00.010+02:00

Little Colorado River Gorge - Grand Canyon, 67 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 03′ 01,5″
W: 112º 07′ 00,2″
Nadmorska višina 2132 m
Vzponi 813 m
Do danes prevozil 4722 km

Zjutraj sem se poslovil od prijaznih prodajalk in se podal navkreber po cesti 64, ki pelje proti robu kanjona. Na višini 2000 m se je pričelo pojavljati drevje, predvsem bor. Ni pa mi šlo v glavo, zakaj moram ob reki Mali Kolorado, ki teče po stranskem kanjonu navzdol, poganjati tricikel po cesti v isti smeri vedno više navkreber. Pogled, ki me je čakal tam zgoraj je bil vreden truda. Ko sem prispel na rob Velikega Kanjona sem videl zakaj. Uzrl sem veličasten razbrazdan kanjon, na dnu katerega se dober kilometer in pol niže leno vije na videz razmeroma skromna reka Kolorado. Iz globin veje bučna tišina, ki jo zmoti le kakšna ptica. Koliko milijonov let je bilo potrebnih, da je ta reka ustvarila tolikšno lepoto, ki jo občudujemo danes! Tega čudesa se zavedajo tudi upravljalci Kanjona, ki znajo uspešno tržiti; kakih deset milj naprej proti zahodu je nastalo pravo turistično naselje z vso infrastrukturo. Za ogled so vzdolž gozdne ceste na voljo številni kratki odcepi do razglednih točk, ki so vedno polne obiskovalcev z vseh koncev sveta. Na eni od teh točk, Morgan Point, sta se ob meni ustavila Linda in Cris iz države Washington. Ko sta izvedela kako potujem, sta mi rekla, da imata postavljen šotor v kampu in če bom utegnil, si lahko najdem brezplačen prostor za spanje zraven njunega šotora, Pine Loop #290. A do turističnega naselja je bilo še daleč, noč je bila pa že na vidiku. Na severni strani kanjona je bilo moč opaziti v daljavi velik dim, kasneje sem zvedel, da gre za hud gozdni požar. Nadaljeval sem pot proti naselju Grand Canyon Village in se pri tem še ustavljal pri nekaterih razglednih točkah, kjer so zapozneli posamezni turisti nemo občudovali sončni zahod. Veličasten prizor!

Od tega, da bi prenočil v gozdu me je odvrnil prometni znak Pozor na divje zveri. Že v trdi temi sem prispel v naselje, a kako naj ponoči najdem Lindo in Crisa? Na slepo sem zavil v območje ogromnega kampa in prosil za pomoč nekaga fanta, ki je nekaj delal okrog kombija z oznako kampa. Takoj je vse skupaj pustil in mi rekel naj vozim za njim. Po dolgem vijuganju skozi sistem cest in stranskih poti v kampu, mi je pokazal, kje bom našel ulico Pine Loop 290. Prijazen človek.

V temi sem si pripravil ležiššče na zaspal kot top.

69. dan, sreda, 25.6.2008, Little Colorado River (Arizona)

2008-06-25T04:00:00.010+02:00

Camaron - Little Colorado River Gorge, 51 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 55′ 54,1″
W: 111º 42′ 44,3″
Nadmorska višina 1930 m
Vzponi 834 m
Do danes prevozil 4655 km
13 $

Zjutraj sem spočit in dobre volje sledil kažipotom, ki naznanjajo bližino Velikega Kanjona. Toliko sem že slišal o njem, sedaj pa sem tik pred njim. Prevozil sem most čez reko Mali Kolorado, ki se sreča z reko Kolorado v Velikem kanjonu. Če reka teče tja, potem bo šlo navzdol, sem modroval. Če bi bolj natančno pogledal višinske točke na karti bi videl, da me čaka dolg vzpon do roba kanjona, ki je na višini 2200 m, reka pa teče eno miljo niže. Pred marketom je turiste iz Kanade pritegnil moj tricikel in so se hoteli ob njem slikati. Potem sem moral zapustiti glavno cesto in začel lezti navkreber. Veliko časa sem porabil za ogledovanje naravnih znamenitosti in globokih prepadov. Noč me je dohitela pri zadnji izmed številnih indijanskih stojnic. Nekaj prodajalk ročno narejenih spominkov in nakita prenoči kar tukaj, ostali, med njimi dosti otrok pa se čez noč odpeljejo domov v dolino. Tomasina in Bahazhoni sta mi dali vode, slednja pa me je naučila še nekaj indijanskih besed. Meni sta pokazali nezasedeno stojnico z lesenimi stenami. Spanje na veliki mizi je bilo blagodejno.

68. dan, torek, 24.6.2008, Cameron (Arizona)

2008-06-24T06:00:00.007+02:00

Windmill Tonalea - Tuba City - Cameron, 59 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 00′ 51,2″
W: 111º 23′ 45,4″
Nadmorska višina 1317 m
Vzponi 195 m
Do danes prevozil 4604 km

20 $

Proti Tuba Cityju je šlo v glavnem navzdol. Da bi le šlo brez defekta, kajti ne vem, kaj bi bilo, če bi obstal na samotni cesti s predrtimi gumami. In je šlo. V mestu sem si oskrbel nove zračnice in nabavil nekaj kompletov krpic. Skočil sem še v knjižnico in po internetu poslal nekaj mejlov. Na zadnje kolo sem namestil debelostensko zračnico, ki bo zdržala do konca potovanja. Oskrbljen z vsem, sem nadaljeval vožnjo po vedno hujši vročini mimo kamnitih sledov dinozavrov, dokler nisem prišel do konca ceste številka 160. Skozi dve državi je bila moja zvesta spremljevalka. Kažipoti nakazujejo, da se bližam območju Velikega Kanjona. Do njega se od tu pride po severni ali južni strani. Odločil sem se, da se odpeljem proti jugu. V mraku sem naletel na prazno stojnico ob cesti proti Cameronu. Tukaj bo moj hotel. Za preprosto mizo sem si pogrnil trdo ležišče in se zazibal v sanje. Mimo vozeči avtomobili me niso motili.

67. dan, ponedeljek, 23.6.2008, Windmill Tonalea (Arizona)

2008-06-23T07:00:00.012+02:00

Tsegi - Black Mesa - Red Lake - Windmill Tonalea, 68 km

Zemljevid 11. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 16′ 24,7″
W: 111º 00′ 53,5″
Nadmorska višina 1711 m
Vzponi 255 m
Do danes prevozil 4547 km

Danes je bil spet zanimiv dan. Skozi razgibano pokrajino sem po daljšem času prispel do odcepa proti Black Mesi. Ko sem hotel nadaljevati pot, se je ob meni ustavila Indijanka srednjih let in me vprašala, če me lahko slika. Da že več dni opazuje moje napredovanje skozi rezervat in bi rada naredila intervju za lokalni časopis Navajo Times. Seveda sem privolil in ji povedal bistvene prigode o moji poti, o mojih prednikih, ki so nekoč delali v Koloradu. Obljubila je, da bo članek o tem izšel naslednji četrtek *). Preden sva se prijateljsko poslovila, mi je dala še nekaj jabolk. Prijazna ženska, ta Darlene Chester.

Pa sem šel naprej. Čez nekaj časa sem opazil, da mi je veter spet odnesel slovensko zastavico. Ko sem jo našel, je potem nisem več obešal na šibo ampak sem jo z gumijastimi napenjalkami pritrdil na prtljago.

V daljavi sem zagledal dva naravna obeliska, ki jima domačini pravijo Slonovi nogi. Tukaj moram omeniti nenavadno obnašanje vetra, ki ga pri nas nismo vajeni. Pri popolnoma jasnem nebu sem zagledal vrtinec prahu, ki se je dvigal proti nebu in se premikal naprej. Pravi mladi tornado. Pri Slonovih nogah sta stali druga ob drugi dve indijanski stojnici z drobnimi spominki. Še preden sem se pripeljal do tja, je vrtinec prvo stojnico dvignil visoko v zrak in je padla na zemljo kakih sto metrov stran, druga pa je ostala na svojem mestu popolnoma nepoškodovana. Ubogi prodajalki sta potem v pesku iskali razmetane okraske, ogrlice in zapestnice.V kraju Red Lake, ki šteje le nekaj hiš, sem se ustavil, da bi si kupil vode, a sta mi domačinki, eni je bilo ime Jenice, napolnili vse posode z vodo brezplačno.

Še eno primerjavo z nami glede upoštevanja prometnih znakov bi omenil. Nekaj časa sem opazoval križišče dveh stranskih cest, na vseh štiri straneh je bil znak stop. Ravnina, križišče pregledno na vse strani, nikjer nikogar, brez prometa. Kadar je kakšen avto pripeljal v prazno križišče, se je vsak zaradi znaka stop popolnoma ustavil, čeprav daleč naokoli ni bilo nobenega vozila. Pri nas kaj takega težko vidiš.

Kmalu me je spet dohitela Darlene. Kratek klepet. Omenila je, da bom kmalu šel mimo vodnjaka na vetrni pogon. Kolo še vedno pušča in vsako uro ali dve je pela tlačilka. Če bi prišel do vode, bi lahko zračnice zakrpal. In res, na obzorju sem kmalu zagledal vetrnico, malo kasneje pa še vodnjak. Zavil sem s ceste in po mehki mivki napol zvlekel kolo do velikega rezervoarja in korita s tekočo vodo. Podobnih vetrnic za črpanje vode sem videl kar nekaj že prej v drugih državah, a so bile vse nedostopne (ograje, privatna posest). Tukaj, pri Indijancih pa je vse odprto, nobenih odbijajočih napisov. Snel sem zračnico, v koritu hitro našel luknjico, jo zakrpal in hotel odpeljati. Toda še preden sem prišel na cesto, je bila prazna druga zračnica. Vrnil sem se nazaj, in se spravil na krpanje, tokrat bolj temeljito. Med mojim opravilom so prihajali domačini po vodo, eni s cisternami drugi z manjšimi rezervoarji. Vetrnica poganja črpalko, ki vleče vodo podtalnico iz velikih globin v velik rezervoar, odkoder voda teče po cevi v niže ležeče korito. Od časa do časa je prišla h koritu čreda konj ali goveda. Ko se je napila, je odšla iskat redke bilke trave. Poučili so me, da naj vodo, ko je korito polno, zaprem, da ne bo tekla čez, ko pa jo živali popijejo, naj zopet napolnim korito do vrha.

Na vseh treh kolesih sem našel petnajst luknjic, vsak plašč pa je bil poln drobnih trnov, ki sem jih s težavo odstranil. Na srečo sem imel v zalogi šestnajst krpic. Ko sem končal z delom se je znočilo in sklenil sem prenočiti kar v bližini vodnjaka, na mivki.

*) Dejansko je članek izšel štirinajst dni kasneje, ko sem bil že v Nevadi.
Navajo Times, 3.7.2008

11. teden

2008-06-23T00:00:00.004+02:00

Windmill Tonalea - Tuba City - Cameron - Little Colorado River - Grand Canyon - Yavapai Point - Red Lake - Bellemont / Flagstaff

66. dan, nedelja, 22.6.2008, Tsegi (Arizona)

2008-06-22T01:00:00.010+02:00

Red Rocks - Kayenta - Tsegi, 55 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 36′ 22,1″
W: 110º 28′ 20,6″
Nadmorska višina 1933 m
Vzponi 570 m
Do danes prevozil 4477 km

14 $

Krasno sončno jutro. Vožnja proti Kayenti je bila prijetna. Slikovita pokrajina, cesta ovinkasta, vzponi in spusti, kamor pogledaš, se odpirajo čudovite naravne skulpture. Potovati tu skozi je krasno, toda živeti tukaj je drugo. Indijance so beli priseljenci pred stoletji pregnali z rodovitnih predelov v to puščavo brez drevja in skoraj brez vode. Kot bi se vozil po lunini površini. Pred Kayento mi je veter odnesel slovensko zastavico, a to sem opazil šele tik pred mestom. Zapeljal sem se nazaj in jo po dveh miljah našel med izsušenimi šopi redkega rastlinja. V mestu sem si ogledal muzej na prostem, Indijanka, ki je ob stojnici prodajala "takos", neke vrste pasulj, mi je z njim postregla in ni hotela plačila. Po krajšem počitku sem v hudem vetru odrinil naprej. Kmalu sem ob cesti zagledal napis Campmeeting. Kaj je to? sem bil radoveden in zavil s ceste na kolovoz. Morda je tukaj prostor za kampiranje? Kmalu sem uvidel, da Indijanci postavljajo velik šotor za večdnevno versko srečanje. Ustavil sem se pri ženskah, ki so pripravljale hrano za udeležence shoda. Zanimivo je bilo videti, kako pečejo kruh na žaru. Nevzhajano testo na roke razvlečejo in ga položijo na vročo mrežo in je hitro pečen.

Za popotnico so tudi meni spekle tak kruh, ki je bil zelo okusen.

Odtod naprej sem dolgo vozil skozi nenaseljeno pokrajino in proti mraku začel iskati prostor za počitek. Našel sem si prostor za veliko osamelo skalo med suhim nizkim grmičjem nekoliko stran od ceste.

65. dan, sobota, 21.6.2008, Red Rocks (Arizona)

2008-06-21T02:00:00.013+02:00

Teec Nos Pos - Red Mesa - Mexican Water - Red Rocks, 99 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 46′ 31,7″
W: 110º 00′ 47,9″
Nadmorska višina 1594 m
Vzponi 529 m
Do danes prevozil 4422 km

10 $

Zjutraj je Roy zgodaj vstal in opravil vsakodnevni obred blagoslavljanja. Z značilnimi zamahi rok je potresal v smeri proti soncu koruzno moko in pri tem mrmral nekakšno molitev v indijanskem jeziku. Potem je stopil še k mojemu triciklu, ga obhodil in potresal z moko. Za srečno vožnjo, je pojasnil. Na dvorišču je bilo kakih ducat mačk, ki so se vrtele okoli mojih nog. Malo sva še poklepetala, nato pa sem se mu zahvalil za gostoljubnost in mu za spomin dal slovensko zastavico. Kako, da imate v tako majhnem kraju tako veliko šolo? sem ga vprašal. Ja, šola ni samo za to naselje. Učence vozijo sem oddaleč s šolskimi avtobusi. Pouk poteka v obeh jezikih, angleškem in indijanskem. Ime Navajo (izg. navaho, poudarek na prvem zlogu) so jim dali Španci, sami sebe imenujejo Dineh. Ukvarjajo se pretežno z ovčerejo, izdelki iz volne, ročnimi deli, spominki in prodajo le-teh. V rezervatu jih je kakih 180 tisoč.

Roy se je potem odpeljal v Tuba City, kjer dela pri podjetju, ki se ukvarja z izdelavo pletenih domačih izdelkov iz volne, jaz pa sem se spustil nazaj na 160. cesto in naprej po njej proti zahodu. Kmalu pa se je začela serija predrtih zračnic in dolgo nisem mogel ugotoviti kaj je temu vzrok. Do konca Arizone sem se že privadil na to, da sem imel vsak dan kar po nekaj defektov. V Red Mesi sem obnovil zalogo hrane in vode. Do naslednje postojanke Mexican Water je pripekala huda vročina. Veter je pihal v hrbet in s primerno hitrostjo vožnje sem bil pravzaprav vseskozi v brezvetrju. Tukaj sem si privoščil počitek v senci pod nadstrešnico. Kasneje sta pristopila starejši gospod in gospa, Cliff in Dolores, ki sta se zanimala za moje potovanje. Izkazalo se je, da sta Jehovovi priči; da bi se v bodoče zaščitil pred soncem, sta mi poklonila veliko marelo. V trgovinici sem kupil še liter hladne vode (1,36 $) in pozno popoldne odpeljal naprej. In spet defekt. Mimo se je pripeljal Indijanec, skozi okno je stegnil roko, mi v počasni vožnji dal pločevinko hladne kokakole in molče odpeljal naprej. Počutil sem se dobrodošlega.

Pred večerom sem prispel do čudovitih rdečih skalnatih sten. Nekje moram najti prostor za spanje, bil pa sem še v objemu svaril, naj se pazim strupenih kač. Sklenil sem povprašati za nasvet pri neki hiši malo stran od ceste. Ko sem prišel blizu, me je obkolilo krdelo lajajočih psov, ki pa si niso upali približati. Iz lesene hiše je stopila mlajša Indijanka in povedal sem ji, da bi rad tukaj kje prespal, tudi kače sem ji omenil. Pokazala mi je na zapuščeno hišo pod rdečo steno in kmalu sem si postlal trdo ležišče na betonski terasi pod milim nebom.

64. dan, petek, 20.6.2008, Teec Nos Pos (Arizona)

2008-06-20T03:00:00.014+02:00

Cortez - Four Corners - Teec Nos Pos, 65 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 53′ 59,6″
W: 109º 06′ 36,8″
Nadmorska višina 1639 m
Vzponi 457 m
Do danes prevozil 4323 km

16 $

Od Towaoca naprej se je pokrajina korenito spremenila. Dreves kar naenkrat ni bilo več, trave tudi ne, prevladovali so le redko posejani šopi nekega trdoživega nizkega grmičja. Ob pogledu na čudovite naravne skulpture kot ostanke tisočletne erozije sem užival. Ko pa sem kasneje videl, da na tej puščavski zemlji živijo Indijanci, sem ugibal, kako lahko tukaj preživijo.

V daljavi sem na nekem križišču zagledal skupino mladih kolesarjev, ki jih je spremljal kombi. Zvedel sem, da ta skupina indijanskih najstnikov in najstnic, ena je imala ravno takrat petnajsti rojstni dan, potuje s kolesi po posebnem programu šole v naravi. Vodja skupine Tom Riggenbach mi je pojasnil, da Tour de Rez traja dva meseca, poleg kolesarjenja imajo v tem okviru še hojo v gore, taborjenje in vožnjo s čolni. Če si hočem privoščiti tuš, se lahko oglasim v indijanskem kraju Teec Nos Pos in blizu šole poiščem njegovo hišo. Na košček papirja mi je narisal, kako se do tega kraja pride, ker je nekoliko izven moje smeri. Malo daleč je, sem si potihem mislil, ne bom rinil tja gor. A se zarečenega kruha največ poje. V nadaljevanju poti sem prečkal reko San Juan in kmalu prišel do znamenitih Štirih vogalov, Four Corners, kjer se v eni točki stikajo štiri zvezne države: Kolorado, Nova Mehika, Utah in Arizona. Tukaj sem se kar precej časa zadržal. Bilo je zelo vroče in sem pod nadstreškom v senci čakal, da opoldanska vročina malo popusti. To točko obišče dosti turistov, ki se radi slikajo, tudi jaz sem podlegel tej skušnjavi in se zapeljal striciklom na stičišče tako, da sem bil istočasno v štirih državah hkrati. Spet pa je briljirala moja trikolesna Rozinanta. Ljudje so se radi usedli nanjo in naredili kakšen krog. S Floride? S tem triciklom? Niso mogli verjeti. Ali sem se morda komu zasmilil, ko sem povedal, da se nameravam pripeljati do Los Angelesa. Kearney iz Kalifornije mi je poklonil zemljevid zahodnih držav Arizone in Nevade s Kalifornijo. Ryanovi iz Iowe pa so me založili s pridelki njihove farme, domačim mlekom, sirom in posušenim sadjem. Mož Kevin je v mladih letih potoval z avtoštopom, na črno se je prevažal s tovornimi vlaki. Sorodna duša. Tukaj sem tudi prvič prišel v stik z Indijanci. Na tej točki se stikata ozemlji plemen Ute in Navajo, ki govorijo vsak svoj jezik. Za obisk tega kraja pobirajo simbolično vstopnino, na stojnicah pa prodajajo spominke in nakit, ki ga sami izdelujejo. Seveda pa to niso Indijanci, ki smo jih navajeni iz kavbojskih filmov, vozijo se z avtomobili kot vsi drugi.

Ko se je sonce nagnilo proti popoldnevu, sem krenil naprej. Na 160. cesti je bilo zelo malo prometa in sem večinoma vozil sam. Pokrajina se je hitro spreminjala, za vsakim ovinkom ali vzponom se je prikazala drugačna slika. Rdečkasta zemlja in kamenje, dreves nikjer. Napis Teec Nos Pos me je spomnil, da imam v žepu listek z vrisano potjo mimo neke šole, kjer bi se lahko osvežil. Grem pogledat. Skrenil sem z glavne ceste in se zagrizel v strm klanec nove asfaltirane ceste, ki je vodila k skupini hiš. Malo više se je prikazalo ogromno šolsko poslopje, cel kompleks učilnic in drugih stavb, pod njo pa naselje lesenih hiš. Na cesti je bilo samo nekaj indijanskih otrok. Pred neko hišo je stala skupina starejših in se verjetno spraševala, kaj je tega na triciklu privedlo v ta kraj. Tom Riggenbach me je poslal sem, v njegovi hiši bi se lahko stuširal, sem jim pojasnil. On je na dolgem kolesarjenju, so mi odgovorili. Ker je bilo že pozno, sem jih vprašal, če bi lahko kje tukaj prenočil. Po krajšem posvetu je mož srednjih let rekel, naj vozim za njim do njegove hiše na vzpetini nad šolo. Doma je bila njegova mati, ki ne razume angleško. Ponudila sta mi svojo kopalnico, da sem se prijetno oprhal in osvežil. Roy Kady, tako mu je bilo ime, je odnekod prinesel zložljiv ležalnik in ga postavil na dvorišču. Po dolgem času sem spet počival na mehkem. Tudi ko človek potuje brez načrta, kar na slepo, se na koncu vedno najde kakšna rešitev, včasih celo boljša od skrbno načrtovane.

63. dan, četrtek, 19.6.2008, Towaoc (Kolorado)

2008-06-19T04:00:00.013+02:00

Prelaz 2500 m - Mancos - odcep Mesa Verde - Cortez - Towaoc, 76 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 13′ 41,5″
W: 108º 40′ 01,1″
Nadmorska višina 1807 m
Vzponi 356 m
Do danes prevozil 4259 km
15 $

Proti jutru me je pričelo zebsti in navlekel sem nase kar se je dalo. Jasno, saj sem kmalu ugotovil, da sem prenočil tik pod najvišjo točko nekega prelaza na višini 2500 m. Sledil je prijeten dolg spust proti Mancosu. Vreme čudovito, sončno, brez vetra. V dolini sem srečal otovorjenega kolesarja s klobukom. Prihajal je iz Arizone. Yvan Coulais je Francoz, kolesarsko turo je pričel januarja v Argentini (!), prevozil Srednjo Ameriko in sedaj potuje po Združenih državah proti New Yorku odkoder bo poletel domov v Francijo. Kapo dol! Izmenjala sva si izkušnje. Jaz sem mu povedal kar sem vedel o vzponih čez Skalno gorovje, on pa meni kakšna vročina me čaka v puščavi Mojave v Kaliforniji, da je tudi v Arizoni ob tem času zelo vroče. Bil je podobno opremljen kot jaz, baterije si je polnil s sončnimi celicami. Prenočeval je na podoben način kot jaz, ob cesti, v gozdu, kjerkoli. Povedal sem mu za brezplačno kuhinjo v Durangu in si je to z zanimanjem zabeležil. Torej nisem edini čudak, vrti pedale na velike razdalje in spi kot klošar. Pred odcepom za narodni park Mesa Verde sem srečal še enega kolesarja. Steven Farrah je pričel svojo turo v San Diegu ob mehiški meji, namenjen pa je v New Jersey na Vzhodni obali. Od kolesarjev take vrste izveš najkoristnejše informacije. Le mi vemo, kaj je za nas važno in kaj ni.

Danes sem spet naletel na pomnik, ki nakazuje, da je tod potekala stara španska pot iz osrednje Mehike v Kalifornijo. V mislih se skušam vrniti v čas pred nekaj stoletji in si predstavljati takratne pogoje potovanja. Meni je danes ni težko ko se vsak dan lahko oskrbim z vodo in hrano. Priklučiti se taki ekspediciji j e bilo v tistih časih hrabro dejanje.

Pred odcepom za narodni park Mesa Verde sem se moral odločiti ali naj ga obiščem ali ne. Znamenita arheološka dediščina predkolumbijskih ljudstev je dobila ime po mizasti zeleni gori (mesa verde = zelena miza). Ker je kar precej z moje poti, sem se z žalostjo v srcu odločil, da grem naprej proti stičišču štirih držav Four Corners. Popoldne sem prispel v Cortez, sedež občine Montezuma. V tej občini živijo tudi Indijanci plemena Ute. Ustrežljiva Laura v turističnem centru mi je postregla s koristnimi informacijami o poti proti Arizoni ter mi natisnila vremensko napoved za naslednje štiri dni. Don, Lastnik kitajske restavracije mi je napolnil vse plastenke z vodo. Ko sem bil opremljen z vsem potrebnim, sem krenil proti Tawaocu, a me je noč prehitela in grm ob cesti je bil moje zavetišče.

62. dan, sreda, 18.6.2008, Prelaz 2500 m (Kolorado)

2008-06-18T05:00:00.025+02:00

Durango - cesta 160 - prelaz 2500 m, 20 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:

N: 37º 16′ 58,8″
W: 108º 01′ 24,6″
Nadmorska višina 2500 m
Vzponi 467 m
Do danes prevozil 4183 km

5 $

Zjutraj sem otovoril tricikel in se zapeljal do pošte, kjer sem oddal paket s stvarmi, ki jih več ne potrebujem. Pri vožnjah v hrib se je to takoj poznalo. Sedaj pa grem zares do tiste brezplačne kuhinje. Prišel sem še pravočasno in tam so že bili moji včerajšnji znanci Kirk, Sandy, Marvin, Josh. Dobil sem kosilo in suho malico. Josh mi je dejal, da imajo takšne kuhinje v vseh večjih mestih, le poiskati jih je treba. Ponovno sem se srečal tudi z Bobom, morda se spomniš, da sem se z njim pogovarjal že pred dnevi blizu toplic Pagosa Springs. Sedaj se je spomnil, da me je videl že dosti prej, ko sem se na začetku poti vozil skozi Alabamo. Kako je svet majhen!

V Durangu bi bil rad ostal dlje, zapeljal bi se do Silvertona, a glede na to, da me čaka še negotova pot skozi Arizono, sem raje odrinil naprej. Vrnil sem se na mojo staro cesto 160 in jo ubral na zahod proti mestu Cortez. A do njega sem uspel priti šele naslednji dan, kajti vmes je bilo dosti dolgih vzponov. Bilo je že pozno popoldne, ko me je dohitel in se ob meni ustavil kombi. Voznik Bill mi je rekel, da lahko prespim pri njem v mestecu Mancos, 20 milj naprej. Tu je bila za tisti preostanek dneva zame prevelika razdalja in sem potem prespal za grmovjem ob cesti na višini 2500 m.

61. dan, torek, 17.6.2008, Durango (Kolorado)

2008-06-17T06:00:00.013+02:00

Durango, 19 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 18′ 16,3″
W: 107º 52′ 07,3″
Nadmorska višina 2023 m
Vzponi 50 m
Do danes prevozil 4164 km
79 $

Dan počitka. Zjutraj sem si razvrstil prtljago na dva dela. Vso odvečno kramo, ki se sčasoma nabere, sem sklenil poslati domov, da bi bila teža prtljage, ki jo prevažam čim manjša. Potem sem šel poiskat zobozdravnika, ki so mi ga včeraj priporočili v informacijski pisarni. Na 18. cesti sem stavbo hitro našel in začuda so me v ordinaciji takoj sprejeli in vzeli v delo. V strahu sem na koncu vprašal, koliko sem dolžan, ker te usluge v tujini niso najbolj poceni. Nič, mi je zdravnik odgovoril. Popotnikom to naredimo zastonj. Da je tudi on potoval po Evropi in mu ni bilo treba plačati.Hm, prijetno presenečenje. Lepo sem se zahvalil in si šel ogledovat zgodovinsko mesto.

Ime Durango izgaja iz baskovske besede urango, kar bi pomenilo mesto ob vodi. Odtod vodi do Silvertoma zelo atraktivna stara ozkotirna železnica, ki dandanes služi prevsem za prevažanje turistov. Tod so posneli že mnogo filmov z Divjega zahoda. Reka Animas ima uradno ime El Rio de las Animas Perdidas, Reka izgubljenih duš. Španci so jo tako poimenovali zaradi tega, ker se mnoge odprave v zgodnjih časih odkrivanja divje reke skozi gorato pokrajino niso več vrnile.

Ko sem hotel preveriti, če res dobiš zastonj kosilo, sem zavil čez reko in park gor do tiste kuhinje, a sem bil prepozen, ker je bila ob tej uri že zaprta. Pa je k meni pristopil možakar z belo brado in mi povedal, da sem kosilo zamudil. Ko je videl, da sem se pripeljal s triciklom, sem se mu verjetno zasmilil in mi je po vsej sili hotel dati svojo malico, da ne bom lačen. Ker ni odnehal, sem zavito malico vzel in jo imel za večerjo. Ta radodarni mož se je bil pripeljal z mopedom, ime mu je bilo Josh in sem ga naslednji dan spet srečal.

Spodaj sem v parku ob reki spet srečal starega znanca Kirka s skupino njegovih znancev, ki posedajo tam v senci. Jacob jz Visconsina, James iz New Orleansa, Brenda in drugi. Skromni mladeniči srednjih let, ki ležerno potujejo po svetu, pretežno z avtoštopom. Che je že bil v Indoneziji in drugih deželah Daljnega vzhoda.

Bivanje v motelu sem podaljšal še za eno noč.

Zvečer sem hotel popraviti nosilec števca na triciklu. Kar sem imel prekratek ključ, sem pred motelom prosil motorista, če ima ustreznejšega. Prinesel mi ga je in rekel, da gre spat. Kako pa naj ključ vrnem? sem ga vprašal. Pokazal mi je na vrsto motorjev na parkirišču. Tretji s te strani je moj, ko boš končal, daj ključ na sedež, ga bom že zjutraj pospravil. Tolikšnega zaupanja pri nas nismo vajeni.

60. dan, ponedeljek, 16.6.2008, Durango (Kolorado)

2008-06-16T07:00:00.006+02:00

Gem Village - Florida River - Durango, 32 km

Zemljevid 10. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 18′ 16,3″
W: 107º 52′ 07,3″
Nadmorska višina 2023 m
Do danes prevozil 4144 km

65 $

Zjutraj sem se vrnil na cesto in malo pred Durangom dohitel Cheja, ki je spet štopal. Dal mi je naslov javne kuhinje za brezposelne in brezdomce.

V informacijskem centru na začetku mesta sem si priskrbel karte Duranga, dali so mi naslove motelov in tudi podatek, kateri zobozdravnik bi mi lahko pomagal, če bi me zob še naprej bolel. Prijaznemu starejšemu gospodu s sivo brado sem se tudi potožil, da potujem že dva meseca po Ameriki pa še nisem srečal pravega Indijanca. Kam pa ste namenjeni? me je vprašal. Čez Cortez v Arizono do Velikega Kanjona, sem mu odvrnil. Oh, potem pa ste brez skrbi, ob tej poti so sami Indijanci.

Ker sem imel še ves dan pred seboj, sem najprej poiskal pokopališče na vzpetini nad mestom. Kdor je prebral moj dnevnik od 30. maja ko sem bil v Vernonu v Teksasu, bo vedel, da sva z nanovo odkritim bratrancem ugotovila, da najin stari oče, ki je umrl leta 1925, leži na tem pokopališču. Oglasil sem se v pisarni in na podlagi priimka in datuma smrti je mlad uslužbenec Mark v knjigi našel koordinate s približno lego groba. Ker je od smrti minilo že več kot 80 let, je malo verjetno da bi grob takoj našla. Odpeljala sva se je proti kvadrantu, kjer so pokopani katoličani. Na predvidenem mestu ni bilo nobenega nagrobnika. Med redkimi kamni je bilo kar nekaj praznik mest.V ožjem območju sva si zabeležila tri slovenska imena: Mehle, Brodnik in Krašovec s podobnimi letnicami. Mark je šel nazaj v pisarno in ugotovil, da ima nagrobnik z napisom Brodnik enake koordinate kot grob, ki sva ga iskala. Zaključila sva, da bi moral biti grob na praznem mestu med Brodnikom in Mehletom. Iz dveh vej sem zvezal križ in ga posadil na predvideno mesto. Po dolgih desetletjih sem bil verjetno prvi, ki je obiskal ta grob. Zamislil sem se nad minljivostjo življenja in v tišini še dolgo stal tam. Živeti tukaj v tistih časih je bilo težko. Izseljenci so delali v bližnjih rudnikih in so umirali mladi, daleč od domovine.

Spustil sem se nazaj v mesto in spotoma pogledal, kje naj bi bila tista kuhinja o kateri mi je Che pripovedoval. Stavbo sem našel na vzpetini nad parkom še kar blizu pokopališča. Seveda je bila že zaprta. Sedaj vsaj vem kam moram jutri priti. Pred kuhinjo sta bila blizu v kombiju še ženska in moški, Sandy in Morgan. Glede pokopališča sta mi rekla, bi lahko dobil še več podatkov o starem očetu v mormonski cerkvi, ker tam hranijo vse zapiske o umrlih iz tistih časov.

V mestu sem si šel kupit novi fotoaparat, ker je stari pričel nagajati. Odkar sem se vozil skozi peščeni vihar, so se v slikah pojavljale mavrične zamegljene barve. Sklenil sem, da bom prenočil v motelu in sem jih kar nekaj obiskal. Mnogo jih je bilo že zasedenih in nazadnje sem se usidral v motelu Alpin s ceno 65 dolarjev za noč. Iskoristil sem brezžično internetno povezavo, ki je običajna v motelih, razposlal nekaj elektronskih sporočil in se pogovarjal po skajpu.

10. teden

2008-06-16T00:20:00.002+02:00

Gem Village - Durango - Pass 2500 m - Mancos - Cortez - Towaoc - Teec Nos Pos (Teritorij Navajo) - Red Rocks - Tsegi

59. dan, nedelja, 15.6.2008, Gem Village (Kolorado)

2008-06-15T01:00:00.008+02:00

Chimney Rock - Bayfield - Gem Village, 53 km

Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 13′ 43,5″
W: 107º 44′ 00,6″
Nadmorska višina 2099 m
Do danes prevozil 4112 km

11 $

Danes je nedelja. Točno čez en mesec moram biti v Los Angelesu. Glede na doslej porabljen čas in prevožene kilometre bi se moralo iziti. Dosti rezerve pa nimam. Zaenkrat me tolaži to, da so glavni vzponi čez Skalno gorovje za mano.

Spakiral sem stvari in se po gozdni poti vrnil nazaj na cesto 160. Kmalu sem moral zagristi v dolg klanec, ki mu ni bilo videti konca. In sem ravno prej ugotavljal da so glavni vzponi za mano. Kje pa! V Koloradu je svet tako razgiban, da klancem ne moreš izogniti. Ko sem vozil po vročini naprej, se je ustavil ob meni avto. Potniki so me vprašali, če imam dovolj vode. Čeprav sem jim rekel, da jo še imam nekaj, so mi dali plastenko hladne pijače. Človeku se kar lepo zdi, ko vidiš, da na cesti nisi sam.

V Bayfieldu sem si nakupil pijače in hrane. Informacijski center je bil zaprt (nedelja). Na počivališču sem se zapletel v pogovor z avtoštoparjem. Ko sem mu rekel, da grem v Durango, me je vprašal, če ga vzamem s seboj. Ni vedel, da potujem s triciklom, ker sem ga bil parkiral na drugi strani med klopmi. Ko je videl, s čim potujem je verjetno mislil da sem brez denarja in si ne morem privoščiti avta. Che Kirk, tako je bilo fantu ime, mi je povedal, da lahko v Durangu dobim brezplačno hrano. Ko pridem tja, naj poiščem 19. cesto in po njej zavijem v park onstran reke Animas. On se običajno s svojo klapo tam tam zadržuje, ga bom zagotovo našel. Morda pa pridem, sem mu odvrnil. Potem sva šla vsak po svojem sistemu proti Durangu. On z avtoštopom, jaz pa s triciklom.

Noč me je prehitela nekje na tričetrt poti. Prenočišče sem si pripravil v grmovju blizu ceste, nedaleč proč od manjšega naselja. Na žalost sem začutil, da se me loteva zobobol. Morda me je preveč napihalo, ko sem se v mrazu spuščal s prelaza in sem si prehladil čeljusti.

58. dan, sobota, 14.6.2008, Chimney Rock kamp UTE (Kolorado)

2008-06-14T02:00:00.007+02:00

East Fork - Pagosa Springs - Chimney Rock (kamp UTE), 50 km
Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 12′ 59,9″
W: 107º 16′ 24,0″
Nadmorska višina 2093 m
Do danes prevozil 4059 km

25 $

Zjutraj me je Daniel povabil v svoj šotor na kavo. Vprašal me je, če sem dobro spal. Odlično, sem odvrnil. Kaj pa medved? je rekel. Tu okoli se eden klati, a vas sinoči nisem hotel s tem vznemirjati, ker bi slabo spal. Uh! Malo sva še klepetala, potem je on vzel platno in čopič, jaz sem osedlal mojo Rozinanto in krenila sva vsak v svojo smer.

Med prijetno vožnjo sem se v sončni soboti ustavil v Pagosa Springsu. Obiskal sem muzej (3$) in si ogledal toplice. Ker je bil ravno vikend, je bilo tam dosti turistov z vseh koncev. Radi so se ustavljali ob mojem triciklu in me spraševali to in ono.

Nasploh je ta predel Kolorada turistično zelo razvit. Če bi naredil primerjavo s Slovenijo, bi lahko rekel, da je South Fork kot naša Kranjska gora, prelaz Wolf Creek kot naš Vršič, Pagosa Springs pa bi bil Bovec. Edino razdalje in višine so tukaj dosti večje. Hiše so tukaj bolj v alpskem stilu in se ne dajo primerjati s tistimi kontejnerskimi barakami na podeželju v Teksasu.

V nakupovalnem centru sem si kupil novo zastavico, ker mi jo je pred Monte Visto odtrgal in odnesel veter, sledila je še standardna obnova zalog vode in hrane in .... pot pod noge.

Na nekem počivališču sem si v senci privoščil malico. Pa je pristopil k meni mož, ki je prej sedel v avtomobilu.

Izmenjala sva si nekaj besed, kam grem jaz, kam gre on. In mi je povedal svojo zgodbo. Ime mu je Bob, star je 55 let. Imel je službo kot voznik nekega delovnega stroja. Žena mu je že prej umrla. Potem je zbolel in njegovo delo prevzel nekdo drug. Ko je okreval, je bilo njegovo delovno mesto zasedeno in je ostal brez službe. Ker ni bilo zaslužka, ni mogel več plačevati najemnine za stanovanje, zato so ga deložirali. Ostal mu je avto, s katerim se vozi iz kraja v kraj in išče službo. To pa je težko dobiti, ker nima stalnega naslova s stacionarno telefonsko številko. Tako se vrti v začaranem krogu.

Malo sva še kramljala in skupaj pojedla mojo malico do konca. In nasvidenje. Če boš ta dnevnik bral naprej, boš razbral, da sva se res srečala dosti kasneje v Durangu.

Ta del ceste je delno speljan skozi indijanski rezervat plemena Ute. Ob cesti sem našel velik žepni skavtski nož, ki sem se ga zelo razveselil in ga imam za spomin na to vandranje. Proti večeru sem s table ob cesti razbral, da je v bližini državni kamp UTE. Sklenil sem tam prenočiti, da vidim, kako ti kampi delujejo in kakšna je cena. Po kolovozu sem zavil globoko v gozd, dokler se nisem znašel pred veliko tablo z navodili za kampiranje. Na samopostrežni osnovi se prijaviš in plačaš stroške bivanja. Iz škatle vzameš prazno kuverto z vprašalnikom in kuponom. Vprašalnik izpolniš, za dokazilo si odtrgaš in obdržiš oštevilčen kupon. Po ceniku, ki je obešen na tabli ugotoviš, koliko moraš plačati, denar daš v kuverto, ki jo potem vržeš v zaklenjen nabiralnik. Ko si to opravil, si lahko izbereš prostor kjerkoli ti je všeč. Na voljo so sanitarije, miza s klopjo, voda in pripravljena drva za taborni ogenj. Kako pa preverijo, če si zares plačal? Občasno nekdo od pooblaščenih pride pogledat v nabiralnik, koliko ljudi je v kampu in če je zahtevana vsota denarja v kuvertah. Če kontrola pride do tebe moraš pokazati kupon, ki se mora ujemati s podatki v tvoji oddani kuverti.

Prenočevanje v kampu me je stalo deset dolarjev. Daleč naokoli ni bilo nobenega, le čisto na drugem koncu sem videl dva avta. Zakuril sem si ogenj in užival v samoti. Malo sem pomislil na medveda, kajti kamp nima nobene ograje.

57. dan, petek, 13.6.2008, East Fork (Kolorado)

2008-06-13T03:00:00.010+02:00

South Fork - Prelaz Wolf Creek Pass 3307 m - East Fork, 43 km
Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:

N: 37º 22′ 32,1″
W: 106º 53′ 25,3″
Nadmorska višina 2354 m
Vzponi 746 m
Do danes prevozil 4009 km
0,0 $

Zjutraj sem odrinil proti navišji točki moje poti. Vetra ni bilo več in zagrizel sem v dolge vzpone. Pokrajina je bila lepa, gozdovi, potoki, prepadi, sonce, lepi razgledi, modrovanje s samim seboj. Sam v prirodi, brez televizije, slabih novic in trapastih reklam. Pravi balzam za dušo. Na pol poti sta me dohitela dva kolesarja v spremstvu kombija iz Duranga. Mike Adamski ima prednike na Poljskem, njegov kolega pa v Italiji. Po prijaznem klepetu sta me založila s plastenkami hladne vode. Pot do vrha pa je bila še daleč. Pri nekem jezeru sem pogledal na višinomer: sedaj sem točno na višini Triglava, 2863 m. Proti vrhu je bilo videti vedno več snega, naklon ceste pa malo hujši. Z vključenim reduktorjem schlumpf sem brez pretiranega napora počasi prilezel na najvišjo točko 3307 m. Tukaj poteka razvodje med Mehiškim zalivom in Tihim oceanom.Do vrha sem potreboval šest ur in pol s povprečno hitrostjo 3,6 km na uro, tik pod vrhom pa še počasneje, 2 km/h.

Tako. Nekaj preizkušenj je že za mano: preživel sem komarje na jugu, spanje na prostem, peščene viharje, mraz, dolge vzpone. Čaka pa me še dolga pot v neznano: vročina v Arizoni, puščava v Kaliforniji in kaj vem kaj še.

Po kratkem počitku sem se spustil po dolgih in strmih klancih navzdol proti zahodu. Spomnil sem se na Jureta Robiča, ki je prevozil te klance v obratni smeri. Vetra ni bilo in šlo je kot strela. Malo sem se bal, da bodo zaradi neprestanega zaviranja popustile zavore, a so dobro prestale te močne in dolgotrajne obremenitve.

Kmalu se mi je odprl čudovit pogled na alpsko dolino. Z razgledne točke sem napravil nekaj posnetkov, najraje bi tukaj ostal dlje časa a se je bližala noč in postajalo je vse bolj mrzlo. Spustil sem se v dolino in z očmi švigal levo in desno, iščoč primeren prostor za spanje. Pa sem kmalu naletel na kažipot, ki je kazal na odcep za državni kamp. Zavil sem po makadamski cesti v tisto smer. Pred gozdom je bila velika tabla z navodili za kampiranje. Malo stran je bil parkiran avto, zraven pa šotor. Mislil sem, da je tam receptor. Prijazen možakar mi je pojasnil, da kamp nekoliko dlje v gozdu, on pa si je postavil šotor kar tukaj. Tudi meni bi bolj ustrezalo, če bi prespal kar tukaj na začetku gozda, saj se mi ne splača iti v kamp za nekaj nočnih ur, ker grem jutri zjutraj naprej proti Durangu. Lahko prespiš kjerkoli tu blizu, mi je odvrnil. To je bil Daniel DeYoung, slikar. Doživel je že tri srčne infarkte in se je potem odločil za bolj mirno življenje s slikanjem. S čopičem je že prečesal Kanado, s šotorom in avtom se premika iz kraja v kraj in uživa v naravi. Nekaj let je bil tudi v Nemčiji kot vojak ameriške vojske. Govorite nemško? Etwas, mi je odvrnil.

Slabih dvajset metrov proč sem našel sredi jase čudovit prostor za spanje v mehki travi blizu neke skale.

Spokojna noč. Mir. Zvezde. Življenje je lepo!

56. dan, četrtek, 12.6.2008, South Fork (Kolorado)

2008-06-12T04:00:00.008+02:00

Monte Vista - Del Norte - South Fork, 50 km
Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 36′ 38,0″
W: 106º 42′ 55,1″
Nadmorska višina 2569 m
Vzponi 414 m
Do danes prevozil 3966 km

64 $

Ko sem zjutraj zlezel iz spalne vreče me je pošteno zazeblo. Ob prihodu v Del Norte je bilo še vse zaprto. Na tabli Dobrodošli je bilo napisano, da je tukaj doma astronavt Kent Rominger. Zasledil sem še zanimiv prometni znak, ki veleva naj kolesarji ne vozijo po pločnikih ampak po cesti. Pri nas je ravno nasprotno: kolesarje so izrinili s cest na pločnike. Pokrajina je bila vedno bolj zelena in z večjo nadmorsko višino tudi vse več dreves. Malo pred South Forkom sem zavil v lepo urejen kamp ob reki Rio Grande. Ker je bilo še prezgodaj da bi tukaj prespal, sem se odpeljal naprej. Naj še omenim, da sem v kampu blizu reke našel avtomobilske ključe in jih nesel v recepcijo. Oh, je rekla ženska, včeraj so jih eni tako iskali a jih niso mogli najti. V South Forku sem si privočil malo večji nakup, med ostalim tudi multimeter za merjenje napetosti baterij in nepremočljivo vrečo za oblačila. V turističnem biroju sem dobil podatek, da sta na poti proti prelazu Wolf Creek (Vočji potok) še dva kampa, kjer bi lahko prenočil. Odrinil sem naprej. Ko sem prispel do kampa Goodnight, sem sklenil tam prenočiti. Gostje v kampu so me lepo sprejeli, saj ne vidijo vsak dan koga, ki bi se s čudnim triciklom pripeljal s Floride. Eric Havellock me je povabil na večerjo, Tommy Morgan in žena sta mi dala pivo, tretji mi je prinesel ogromno sadno kupo z jagodami in smetano. Eric je v službi na bližnjem ranču, sicer pa je umetnik fotograf, Tommy, upokojeni učitelj iz mesta Wichita Falls pa je vsako poletje tukaj v hribih na daljših počitnicah, ker je v Teksasu v tem času prevroče. Za bivanje v kampu sem plačel 16 dolarjev, na voljo sta bila tuš in pralni stroj. Pri vhodu v recepcijo sem zagledal košček slovenske domovine: stare elanove smuči.

55. dan, sreda, 11.6.2008, Del Norte (Kolorado)

2008-06-11T05:00:00.007+02:00

Fort Garland - Alamosa - Monte Vista, 55 km

Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 37′ 47,0″
W: 106º 15′ 10,1″
Nadmorska višina 2386 m
Do danes prevozil 3916 km
14 $

Zjutraj ni nič kazalo, da bi veter pojenjal. Ravno nasprotno, vedno huje je pihalo. Ken se je ponudil, da me lahko zapelje do dvajset milj oddaljene Alamose, saj nima smisla da v takem rinem naprej. Na hitro sem si šel ogledat muzej na prostem, ki prikazuje , kako so živeli tukaj pred dvema stoletjema.

Ko sem se vrnil, sem snel kolesarske torbe, prazen tricikel pa nama je uspelo namestiti v kombi. Kar hitro smo se znašli v Alamosi. Tukaj sem prvič videl reko Rio Grande. Kenu sem se zahvalil za gostoljubje, v trgovini kupil rezervno zračnico ter nekaj hrane in vode ter odrinil naprej prozi zahodu. Pred Monte Visto me je ujel peščeni vihar. Tako hudega vetra še nisem doživel. V nekem trenutku sem se moral oprijeti za prometni znak, da me ni prevrnilo, v zobeh pa sem začutil pesek. Odtrgalo mi je eno zastavico. Na srečo se je ta vrtinec preselil drugam in nato izginil. Ko sem prispel v zgodovinsko mesto Monte Vista je bilo že vse zaprto. Moja cesta 160 se je pričela rahlo vzpenjati in začel sem se ozirati po zavetju. Bolj ko sem šel naprej manj je bilo možnosti za spanje. Nazadnje sem zavil na stranski kolovoz in se znašel pri velikem kamnitem obeležju, ki je sporočalo, da je tu čez nekoč peljala stara španska pot proti Kaliforniji. Ker nisem našel nobenega drugega zavetja, dreves ni bilo nikjer, sem se utaboril kar ob veliki skali tega obeležja. Nase sem navlekel vsa možna oblačila in zlezel v spalno vrečo in nato še v bivalno vrečo ter se pokril s ponjavo. Tako mi mrzla noč na višini 2386 m ni mogla do živega.

54. dan, torek, 10.6.2008, Fort Garland (Kolorado)

2008-06-10T06:00:00.007+02:00

La Veta - Prelaz 2809 m - Fort Garland, 57 km
Zemljevid 9.tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 25′ 36,9″
W: 105º 25′ 53,8″
Nadmorska višina 2426 m
Vzponi 1014 m
Do danes prevozil 3861 km
21 $

Zjutraj sem kolikor toliko zgodaj odrinil proti prelazu. Postajam že dolgočasen ko spet omenjam ta veter, ki kot nalašč piha v napačni smeri. Dolg, dolg on počasen vzpon. Prehitita me dva v dresih oblečena lokalna kolesarja na dirkalnih kolesih. Skale so rdečkaste barve, vedno več je dreves, predvsem borov in smrek. Primerjam to s Slovenijo: pri nas se gozdna meja neha nekje nad 1700 m, tukaj, v Koloradu pa se gozd šele prične nad višino 2000 m.

Po nekaj kratkih počitkih sem prilezel na vrh prelaza, ki je na višini 2869 m. Do sem sem porabil skoraj šest ur, povprečna hitrost pa je bila štiri kilometre na uro. Bo šlo pa sedaj na drugi strani navdol kot strela, sem modroval. A je bil to zopet račun brez krčmarja. Pri spustu je bil tako močan veter, da sem moral potiskati pedale, če sem hotel kam priti. Kljub temu sem pri vožnji skozi neobljudeno divjo pokrajino neizmerno užival. Proti mraku sem prispel do starega mesteca Fort Garland. Še vedno je močno pihalo. Turistična pisarnica je bila že zaprta. Kam naj zavijem? Na parkirišču je bil za hišo parkiran kombi. Vozniku sem povedal, da iščem zavetje, kjer bi lahko prespal, ali mi lahko kaj svetuje. Po krajši debati mi je predlagal, da lahko spim pri njem v kombiju. Dva velika psa, ki sta bila privezana ob stebru lahko to noč ostaneta zunaj, če se s tem strinjam. Jutri je bil nameraval iti v sosednje večje mesto Alamoso, kjer bo kupil les za gradnjo kolibe, a bo zaradi psov raje prenočil tukaj. Ponudbo sem z veseljem sprejel. Na klopci sva si skuhala večerjo in si marsikaj povedala. Šestdesetletni Ken Faull je veteran iz vietnamske vojne. Bil je mobiliziran in izurjen za ostrostrelca. Imel sem občutek, da ga to teži in si je s pripovedovanjem nekoliko olajšal dušo. Doma je iz Minesote, ima sinove in vnuke, tukaj pa živi sam. V bližini si gradi leseno kolibo.

V kombiju sem si na tla pogrnil spalno vrečo. Opolnoči sem se prebudil, ker so se odprla vrata in k meni sta zlezla oba psa. Tako smo vsi štirje složno prespali v topli kabini. Kdo bi si še včeraj mislil, da bom preživel to noč s štirinožnimi prijatelji?

53. dan, ponedeljek, 9.6.2008, La Veta (Kolorado)

2008-06-09T07:00:00.008+02:00

Pryor - Walsenburg - La Veta, 46 km

Zemljevid 9. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 30′ 46,5″
W: 105º 00′ 45,9″
Nadmorska višina 2137 m
Vzponi 413 m
Do danes prevozil 3804 km

20 $

Če spiš ob cesti na višini skoraj 2000 m pomeni, da te utegne proti jutru zebsti. Kar hitro sem se odpravil naprej in in kmalu prispel v mesto Walsenburg. Tukaj sem zapustil avtocesto in se znašel na moji stari znanki, cesti 160. Ko sem se peljal mimo pokopališča, sem hotel preveriti, ali počivajo tukaj tudi kašni slovenski izseljenci. In res, tukaj v Koloradu sem prvič naletel na slovenske priimke na nagrobnikih. To so bili ljudje prvega izseljenskega vala ob koncu devetnajstega stoletja.

Zjutraj je bil informacijski turistični urad še zaprt pa sem zavil v laundromat, javno samopostrežno pralnico. Za pranje in sušenje perila potrebuješ dvanajst četrtakov (po 0,25 $), kar znese skupaj tri dolarje. Mini prenosnik sem medtem priključil na elektriko, da si napolnim baterije. Ko sem ga aktiviral, se je že pričela nalagati e-pošta. Sam ne vem odkod je prihajal signal interneta v pralnico, verjetno iz bližnje hiše. Takole razmišljam: če bi vsi, ki imajo v hiši neomejeno brezžično povezavo z internetom odklenili, bi lahko človek imel v Sloveniji skoraj povsod dostop do brezžičnega interneta. Tisti, ki to zaklepajo se menda bojijo, da bi jim kdo vdrl v njihov računalnik. Te bojazni ni, saj ima vsak za vstop na internet svoje geslo in je vseeno ali je to po žici ali po zraku. Edino kar se lahko zgodi je to, da vam povezava deluje počasneje, če se jih več hkrati obesi na vaš signal. Če do tega pride, lahko v dveh potezah signal zaklenete. Lepo bi bilo, če bi imeli vsi signale odklenjene.

V pralnici sem internetno povezavo izkoristil za pošiljanje in čitanje elektronskih sporočil. Starejši in zelo zgovoren možakar Donn Gallegos, ki je poleg mene sušil oprano perilo se je zanimal za tricikel. Bil je vojni vetran in se je boril na Japonskem, po rodu je pol Španec pol Indijanec. Stalno ima v ustih cigaro, ki pa je nikoli ne prižge, ker se odvaja kajenja. Povabil me je k sebi na dom, ponudil mi je pijačo in sendvič ter mi dal nekaj napotkov za mojo pot čez Skalno gorovje. Ko je opoldanska vročina popustila, sem odrinil proti prvemu grebenu Skalnega gorovja, proti prelazu La Veta, ki je nekaj metrov višji od Triglava. A sem imel zopet opravka z vedno hujšim vetrom v prsa. Sedaj šele vidim, zakaj večina kolesarjev potuje od zahoda proti vzhodu. Zgleda, da sem jaz eden izmed redkih, ki jo ubira v obratni smeri. Ko sem uvidel, da nima smisla riniti gor, sem zavil v lepo urejeno mestece La Veta, kjer je tudi avtokamp.

Z lastnikom avtokampa sem se dogovoril za plačilo 10 dolarjev, na voljo je bil tuš, ležišče pa sem si pogrnil ob žuborečem potoku, blizu lastnikove bivalne prikolice. Če bi videl medveda, ki se občasno pojavlja v bližini, bo pustil vrata odprta, da lahko zbežim notri. Lepo voščilo za lahko noč!

Še marsikaj mi je povedal. V La Veti ponoči javno razsvetljavo ugašajo, da ne bi okolja svetlobno onesnažili. V državi Kolorado prevladuje težnja, da bi bilo ponoči prižganih čim manj luči zaradi opazovanja zvezd.

Odkod dobivajo vodo, ko sem vozil skozi prerijo nisem videl potokov? Črpajo jo iz globine 500 m in več, nafta leži še dosti globje, mi je razlagal. Potok ki teče tukaj mimo je privatna last in je ne sme zajemati, je povedal. Če si lastnik zemljišča in tam naletiš na nafto, je to tvoja lastnina in jo lahko nemoteno črpaš. Ameriško pojmovanje lastnine je nekoliko drugačno kot smo ga vajeni doma.

Zaspal sem ob občudovanju zvzdnega neba. Medved se to noč ni prikazal.

9. teden

2008-06-09T00:00:00.002+02:00

La Veta - La Veta Pass 2869 m - Fort Garland - Alamosa - Rio Grande - Monte Vista - Torres - Del Norte - South Fork - Wolf Creek Pass 3307 m - East Fork - Pagosa Springs - Chimney Rock

52. dan, nedelja, 8.6.2008, Pryor (Kolorado)

2008-06-08T01:00:00.005+02:00

Road 160 / Purgatoire River - Trinidad - Pryor, 84 km
Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 11′ 24,6″
W: 104º 09′ 22,3″
Nadmorska višina 1963 m
Vzponi 613 m
Do danes prevozil 3758 km
8 $

Ko sem se prebudil, me je spet čakalo presenečenje: prazno desno kolo. Kakj hočem drugega kot vzeti pribor v roke in zamenjati zračnico. Potem sem se le počasi prebil do mesta Trinidad. Tukaj sem obnovil zalogo hrane in vode. Starejši gospod me je ogovoril in me vprašal odkod prihajam s tem čudesom na treh kolesih. Seveda ni mogel verjeti, da prihajam s Floride in da imam za seboj 2300 milj (3700 km). Pogovor je nanesel tudi na kače in potolažil me je z besedami: tukaj v Koloradu ni strupenih kač, ker je pri nadmorski višini 2000 m razmeroma mrzlo. Potolažil me je za naprej in nazaj. Do Arizone sem glede prenočevanja na prostem torej lahko brez skrbi. Bolj nevarni so medvedi, je pripomnil.

Cesta 160 se je tukaj spojila z avtocesto številka 25 in sem jo ubral po njej proti severu. Na velikem počivališču z moderno stavbo in sanitarijami sem pričakoval tudi povezavo z internetom a ni bilo nič iz tega. Le v Teksasu so počivališča ob avtocestah tako vzorno opremljena.

Do večera sem uspel priti le do bližine Pryorja. Po izkušnji prejšnjega dne sem si spet omislil ležišče v travi ob cesti. Ne vem pa, kako bi bilo, če bi naletel na slabo vreme.

51. dan, sobota, 7.6.2008, Road 160 West (Kolorado)

2008-06-07T02:00:00.007+02:00

Cimaron River (NM) - Prelaz - Branson - Road 160 West, 59 km

Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 11′ 24,6″
W: 104º 09′ 22,3″
Nadmorska višina 1673 m
Vzponi 387 m
Do danes prevozil 3674 km

3 $

Ko sem se po dobri uri prebudil, bilo je okrog treh zjutraj, me je treslo od mraza. Da se malo ogrejem, sem kotel nadaljevati z vožnjo. Bi, če bi lahko. Desno kolo je bilo prazno. Nimaš lepšega: sam si sredi ničesar, zebe te, temno je kot v rogu, tricikel pa nevozen. Kaj storiti? Predvsem pa brez panike. Poiskal sem svetilko in v miru razdrl plašč, poiskal luknjico s pomočjo zračnega curka v oči in jo za silo zakrpal. Dovolj, da je zdržalo dobro uro, ko sem moral tlak dodajati s pumpanjem. Počasi sem prilezel do prvih hiš in pašnikov s številnim govedom. Ugotovil sem, da te živali tukaj na novomehiški strani živijo v raju v primerjavi s tistimi razmerami pri klavnicah v Teksasu. Ko se je zdanilo, sem si pri farmarju sposodil vedro z vodo in si vzel čas ter v miru zakrpal vse rezervne zračnice. Med tem opravilom je priropotal do kmetije tovornjak za prevoz živine. Živali so že prej nagnali v ogrado, ki je vodila na rampo. Ko so jih pričeli nakladati, so živali tako žalostno tulile in mukale, da so se mi močno zasmilile. Ali so čutile, da jih peljejo v klavnico?

Na križišču cest sem se obrnil proti severu. Čez prelaz Tollgate Canyon sem se povzpel do višine 1900 m in kmalu prekoračil mejo s Koloradom. Sledil je kratek spust do naselja Branson. Tukaj sem se pod nadstreškom v senci malo odpočil in se za šalo dal zapreti v spominsko ječo. Trgovine nisem našel nobene pa sem si natočil vode iz pipe za napajanje konj. Če ne bom našel druge, bo tudi ta dobra. Tukaj iz Bransona sem v daljavi prvič zagledal Skalno gorovje. Kaj me tam čaka? Kako bom prišel čez?.

Pričel je pihati močan veter v smeri proti severu. Do ceste številka 160, ki bo odslej moja sestra do Velikega Kanjona v Arizoni, sem priletel kot bi mignil, sploh mi ni bilo treba poganjati, takšno moč je imel veter v hrbet. A je bilo veselja kmalu konec. Na križišču se je bilo treba obrniti proti zahodu in se sprijazniti z vetrom v prsa. V osamelem bifejčku sem hotel kupiti vode. a je imel samo nekaj malih plastenk v hladilniku. Za mali plastenki navadne vode (skupaj cca en liter) mi je zaračunal tri dolarje.

Kmalu sem uvidel, da do večera ne bom mogel priti do Trinidada. Vožnja po tej cesti je bila spet podobna tisti v Teksasu. Rahlo valovita prerija brez dreves, suha trava na obeh straneh ceste. Nikjer nobene kmetije, cesta kot običajno zagrajena z žičnato ograjo. Edino pogled na Skalno gorovje v daljavi mi je bil v uteho. Ko se je bližal mrak sem si moral poiskati kraj za prenočitev. A nisem mogel narediti drugega kot da si pripravim ležišče ob cestnem nasipu. Na to možnost spanja ob cesti me je že poučil kolesar Don Mylan iz Kalifornije, ko sva se bila srečala v Misisipiju. Utrujen od dolge vožnje in včerajšnje neprespane noči sem kmalu zaspal. Občasni ropot mimovozečih avtomobilov me ni motil.

50. dan, petek, 6.6.2008, Cimarron River (Nova Mehika)

2008-06-06T03:00:00.008+02:00

Black Mesa - Kenton - Cimarron River, 104 km
Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 54′ 57,4″
W: 103º 50′ 46,3″
Nadmorska višina 1820 m
Vzponi 1098 m
Do danes prevozil 3615 km
21 $

Zjutraj je prišel mimo lastnik kampa. Vprašal sem ga, koliko sem mu dolžan za zavetišče in tuš. Nič ni treba plačati, je odvrnil, včeraj sem vas prehitel na cesti, ko ste vozili sem na vašem zanimivem kolesu. Hvala, sem mu veselo odvrnil. Pri pospravljanju stvari v torbe sem ugotovil, da sem včeraj izgubil, najverjetneje pa pozabil na prejšnjem prenočevanju torbico z multimetrom in rezervno baterijo za libretto. Potem sem si ogledal, kje pravzaprav sem. Black Mesa je nekakšna oaza, ki sem jo ugledal po dolgih dnevih enolične vožnje čez Veliki Plato. Voda, vse zeleno, raj za ptice, skale, zanimive kamnine in pa griči, ki jih nisem videl odkar sem pred podrugim mesecem zapustil Florido. Povzpel sem se na rob kotlinice po edini cesti, ki pelje v Novo Mehiko. Lepi razgledi. Tukaj je najvišja točka države Oklahoma, 1516 m. Mizasti griči, kakršnih se spomnimo iz kavbojskih filmov. Brezvetrje, sončen dan, manjkali so le Indijanci, ki bi se vsak trenutek lahko pojavili izza skal. V spremenjeni pokrajini sem užival v vožnji po ovinkasti in razgibani cesti; za vsakim ovinkom se je pokazala drugačna slika. Do naselja Kenton sem vozil popolnoma sam. Tukaj sem si v majhni gostilnici, ki je hkrati tudi trgovinica privoščil kosilo. Kraj je znan po najdbah okostij predzgodovinskih živali, mamutov. Pa še eno posebnost ima. To je edini kraj v tej državi, ki ima Gorski čas (Mountain Time), tako kot Nova Mehika in Kolorado. Kazalce na uri sem moral premakniti za eno uro nazaj. Do obeh držav je bilo le nekaj milj. Odločil sem se, da jo mahnem proti Novi Mehiki pa bo kar bo. Že po nekaj miljah sem ugledal tablo z dobrodošlico v Novi Mehiki. Ko sem že dalj časa vozil po prazni cesti številka 456 proti Bransonu, me je dohitel poštarski kombi in se ustavil ob meni. Prijazna šoferka Cindy Fernandez me je vprašala, če vem, kam grem. Seveda vem, po karti bi naj prispel v Kolorado po tej cesti. Pa veste, da naslednjih 17 milj (=28 km) cesta ni asfaltirana? A res? Bom pač vozil po makadamu, sem ji odvrnil. V mislih sem imel makadamske ceste, ki so v Sloveniji. A je ona bolj vedela kaj me čaka in mi je naštela nekaj imen redkih hiš daleč naprej, kjer bi mi pomagali, če bi potreboval pomoč. Dala mi je hladne pijače, vodo, banane jabolka in sprej proti soncu ter telefonsko številko, če bi bil v stiski. Res prijazna poštarica. Ko je odpeljala naprej, se je kmalu zatem ustavil ob meni osebni avto z istim vprašanjem ali vem, da bo asfalta kmalu zmanjkalo. So mi že povedali, sem odvrmil. Kakšna je le ta cesta, če jih tako skrbi zame? Nadaljeval sem pot po ovinkasti cesti ob suhi strugi reke Cimarron. Kmalu pa sem ugotovil, kakšna cesta me čaka. Po takem šodru in kamenju še v življenju nisem vozil. Za razdaljo 17 milj sem potreboval pet ur, na srečo brez defekta. Na koncu sem vozil v trdi temi, nikjer naokoli ni bilo nobene hiše. Le kakšno srno ali kaj podobnega sem spotoma splašil, saj v temi ni bilo moč razločiti kakšna žival bezlja čez cesto.Po dolgem makadamskem vzponu se je pojavil spet asfalt, cesta se je pričela spuščati. Prišel sem do prvih hiš, ki mi jih je omenila poštarica. Ker je bila ura že čez polnoč, jih nisem hotel buditi in sem šel počasi naprej. Pa me je spanec le premagal. Zavil sem s ceste in sklenil malo zadremati kar leže na triciklu. In res sem se kmalu zazibal v sladke sanje.

49. dan, četrtek, 5.6.2008, Black Mesa (Oklahoma)

2008-06-05T03:00:00.009+02:00

Kerrick - Boise City - Black Mesa, 86 km
Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 50′ 26,0″
W: 102º 52′ 54,0″
Nadmorska višina 1307 m
Vzponi 690 m
Do danes prevozil 3511 km

15 $

Zjutraj sem se zbudil v sončno jutro, Veter se je bil ponoči polegel in upal sem, da bo dan brez vetra. Velika zmota! Do bližnje meje med Teksasom in Oklahomo je še šlo. V obmejnem Kerricku so me spet opozorili na kače klopotače, teh naj se pazim. Nič, grem naprej. Že drugič sem v Oklahomi. Veter vedno močnejši. Pred mestom Boise City je bil veter tako močan, da mi je tricikel prevrnilo, ko sem vstal, da bi pobral kapo, ki mi jo je odpihnilo. Enako se mi je pripetilo v mestu, ko sem skočil v trgovino po vodo in hrano. Ko sem prišel ven, je bil tricikel prevrnjen zaradi močnega vetra. Ko sem razgrnil zemljevi, da bi videl kam naj grem, mi ga je veter raztrgal na pol in en del je odneslo daleč na polja in ga nisem več videl.

V uredništvu lokalnega časopisa sem povprašal za primerno pot proti Koloradu. Omenili so mi, da je v bližini vreden ogleda narodni park Black Mesa, kjer je tudi kamp. In tako sem krenil na cesto številka 325 proti zahodu. Proti večeru se je nekoliko umirilo. Znočilo se je, do parka pa še nisem uspel priti. Vozil sem naprej s prižganimi lučmi in sledil kažipotom. Ovinkasta cesta se je spuščala nekam navzdol, v temi nisem videl kam se peljem. Obenajstih zvečer sem prispel do kampa. Videl sem samo nekaj šotorov z motoristi. Na voljo je bil tuš, recepcije pa v temi nisem našel. Ležišče sem si pripravil na kamniti mizi pod nadstreškom za piiknike. Če kdo misli, da se na trdem ležišču ne da spati, se moti.

48. dan, sreda, 4.6.2008, Kerrick (Teksas)

2008-06-04T05:00:00.019+02:00

Masterson - Dumas - Cactus - Stratford - Kerrick, 103 km

Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 28′ 20,6″
W: 102º 12′ 40,6″
Nadmorska višina 1165 m
Vzponi 461 m

Do danes prevozil 3426 km

31 $

Po slovesu od prijaznih ljudi sem se podal na pot proti severu. Veter je bil ugoden, cesta prazna. Naokoli neobdelan svet, žitna polja, povsod pa dosti zajcev, naftna črpališča. Spet stara pesem: rahlo valovita ravnina, razvlečeni vzponi in hitri spusti. In veter, veter. V daljavi več jat ogromnih vetrnic za proizvodnjo električne energije. Zemlja izsušena. Za cesto sem našel podlogo termafleks za spanje, verjetno jo je izgubil kakšen motorist. Ob prihodu v Dumas mi je dvajset metrov pred trgovskim centrom spustila zračnica. Kupil sem rezerni zračnici, ponjavo ter zalogo hrane in vode. Mestece ima 15 tisoč prebivalcev in je sedež občine. Ogromen supercenter Wal Mart je odprt 24 ur na dan vse dni v tednu. Kar pred trgovino sem zamenjal poškodovano zračnico. Včasih je tako zapihalo, da sem lovil pribor in orodje po cestišču. Tukaj bi se moral odločiti kam naj krenem sedaj. Proti Durangu v Koloradu bi bila najbližja pot na zahod čez Novo Mehiko. A kaj, ko je ravno iz te smeri pihal hud veter. Posvetoval sem se z Jasonom iz supercentra. Ali je tukaj vedno tako vetrovno? Skoraj vedno. Smer vetra se pa spreminja, vendar v povprečju večinoma piha zahodnik. Tako sem se odločil, da odrinem na sever proti Oklahomi. Sledila je najbolj dolgočasna in enolična pokrajina. Neskončna ravnina, vožnja skozi naselja Cactus, Stratford. Neusmiljeno izkoriščanje narave: ogromna tovarna za predelavo mesa, tisoče glav živine žalostno muka pred klavnico jn se verjetno zaveda svojega konca. Živino dovažajo od blizu in daleč z velikimi kletkastimi tovornjaki. Kljub vetru je tukaj neznosen smrad. Kamorkoli pa se ozreš, vidiš neskončna žitna polja, velike silose, pašnike, vmes pa črpalke za nafto. Vidljivost slaba, vrtinci vetra občasno dvigujejo oblake prahu. Dreves pa nikjer. Tukaj se ti mora stožiti po naši lepi Sloveniji.

Na tej brezmejni ravnini človek izgubi občutek za ocenjevanje razdalj. Za primer: na obzorju sem ob cesti v daljavi videl na desni strani ceste temno liso, na levi pa nekakšem količek. Bom videl kaj je to, ko pridem bliže. Po dogem času uvidim, da je tisto temno liso predstavlja neka hiša, obsajena z nekaj drevesi. Tista stvar na levi pa se je vedno bolj umikala. Ko sem končno le prispel bliže, sem ugotovil, da gre za ogromen žitni silos.

V Stratfordu me domačini opozorijo na nevarnost kač; če spim zunaj, naj bo to po možnosti na mizi ali klopi. Lepo, toda kje naj najdem vse to ob samotni cesti? Na nekem počivališču sem srečal motorista, ki je prihajal iz Duranga čez prelaz Wolf Creek. Gori je še sneg in je precej mrzlo, mi je povedal. Brrr!

Prenočišče sem si poiskal za samotnim gospodarskim poslopjem nedaleč stran od ceste.

47. dan, torek, 3.6.2008, Masterson (Teksas)

2008-06-03T06:00:00.009+02:00

Amarillo - Masterson, 66 km
Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 38′ 04,7″
W: 101º 57′ 40,2″
Nadmorska višina 1125 m
Vzponi 638 m
Do danes prevozil 3323 km

1,9 $

Zjutraj sem nekaj časa čakal, če bo prišel Jonathan, potem pa sem zvedel, da ne more priti. Sedaj sem se moral odločiti ali naj krenem proti zahodu ali proti severu. Po obeh smereh se pride do Kolorada. Skozi Amarillo, ki je veliko in precej razvlečeno mesto sem se prebijal čez neštete nadvoze po široki avtocesti stevilka 40 proti zahodu. Pri nekem stranskem priključku na avtocesto je malo manjkalo, pa bi me po moji krivdi povozil avto, ki je zavijal na avtocesto. Bil sem tako nepreviden, da sem zapeljal na njegov vozni pas ne da bi se prej prepričal če lahko to storim brez nevarnosti. Zanesel sem se bil na stransko vzvratno ogledalo, s katerega ni bilo moč videti cest v mrtvem kotu. Gume so zacvilile, avto je ustavil tik ob meni. Opravičil sem se mu, a se je voznik menda še bolj ustrašil kakor jaz, saj je še nekaj časa stal tam preden se je odpeljal naprej. To je bil zame velik pouk iz varne vožnje. Odslej sem se na vseh križišči, kadar sem moral menjati vozni pas, dvakrat prepričal, če smem to storiti.

Potem sem se kar naenkrat odločil: grem na sever, še enkrat v Oklahomo. Sam ne vem, zakaj sem se tako odločil. Delno zaradi vetra, ki je pihal proti vzhodu. Glavna cesta št. 40, ki prečka mesto, gre v smeri vzhod-zahod, proti severu pa vodijo manj prometne ceste. Sklenil sem dopolniti zaloge vode in hrane, a ni bilo ob izhodu iz mesta proti severu nobene trgovine več. Na črpalki sem si kupil dva litra kole, misleč, da bo že še kje trgovina za večji nakup. Pričel sem voziti po samotni cesti 287, moji stari znanki, ki pa je bila odslej dosti manj prometna. Hiš kmalu ni bilo več, vozil sem sam, zelo redko je privozil mimo kakšen avto. In spet tisti cigumigu, klanec dol, vzpetina gor, dokler se nisem spustil do reke Canadian, ki pa je bila skoraj popolnoma suha. Po zemljevidu sem ocenil, da se bom lahko oskrbel z vodo in hrano vmestu Masterson, ki je od Amarilla oddaljen 40 milj, to je 65 km. Zadnje kolo je nekoliko puščalo in sem ga moral vsake toliko časa natlačiti. Ko sem proti večeru po goli preriji, ki ni premogla nobenega grmička kaj šele drevesa, le pririnil do Mastersona, ni bilo ne duha ne sluha o kakšni trgovini. Mesto, bolj vasi podobno, je bilo kot izumrlo, nikjer žive duše. Na koncu je bila nekakšna kemična tovarna, samo pri vratarnici je bila luč. Kam sedaj? Sem brez vode in hrane in bliža se noč, kje naj prespim? Vrnil sem se nazaj k hišam in za veliko leseno stavbo končno le zagledal nekaj parkiranih avtomobilov, iz zgradbe pa so se slišali glasovi. Zavil sem tja, odprl vrata in se znašel v veliki telovadnici, kjer so mladi fantje in otroci nabijali žogo. Vprašal sem jih, kje bi lahko dobil vode, pa so mi rekli naj se oglasim v kuhinji za onimi vrati. Šel sem tja, tam so bile kuharice in drugo osebje. Natočili so mi vode do vrha. Ko so izvedeli, odkod prihajam in kam grem, niso mogli verjeti, da sem prikolesaril s Floride. Reli so, da lahko prespim v cerkvi, če hočem. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Od njih sem izvedel, da imajo tukaj enotedenski verski tabor v okrilju baptistične cerkve iz Dublina pri Dallasu. V Mastersonu, ki je na višini 1125 m, otroci preživijo teden skupaj s starši in starimi starši in pastorjem v znamenju raznih aktivnosti, hodijo na izlete, telovadijo in se versko izobražujejo. Ponudili so mi čaj s sladicami in mi potem rekli, da lahko grem k njihovi večerni maši, če hočem. Seveda sem šel. Ta maša je bila zame pravo doživetje, polna presenečenj. V cerkvi, ki je pravzaprav velika preprosta lesena baraka, so bili že vsi zbrani. Potem se je odnekod pojavil pastor, oblečen v klovna, in pričel zabavati otroke s šalami, smehom in petjem. Sledilo je berilo iz svetega pisma, potem pa petje ob glasbeni spremljavi. Peli so vsi in se pri tem pozibavali. Tolikšne sproščenosti in veselja pri maši nisem pričakoval, kajti naše katoliške maše so bolj resna zadeva. Dobil sem občutek, da je katoliški bog bolj resen sodnik, baptistični pa bolj veseljak. Po maši so me povabili na njihovo večerjo. Pogovarjal sem se s pastorjem Davidom in pomočnikom Ronnijem. Da so si premislili, sta mi rekla. Ne bom spal v cerkvi, ampak mi bodo dali na voljo sobo v klimatiziranem bungalovu. Tuš, sveže preoblečena postelja, kaj hočeš boljšega! In to razkošje me je čakalo samo zato, ker si pred odhodom iz Amarilla nisem priskrbel vode. Če bi imel dovolj vode bi vozil naprej in ne bi tukaj naletel na te prijazne ljudi.

Zjutraj sem bil povabljen na zajtrk, dali so mi zalogo hrane in vode, za spomin pa sveto pismo in majico njihovega tabora.

46. dan, ponedeljek, 2.6.2008, Amarillo (Teksas)

2008-06-02T07:00:00.007+02:00

Clarendon - Ashtola - Goodnight - Claude - Amarillo, 74 km

Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 11′ 30,3″
W: 101º 49′ 31,4″
Nadmorska višina 1087 m
Vzponi 765 m
Do danes prevozil 3257 km

16 $

Zjutraj sem se spočit odpravil naprej. Čez debelo plast mivke sem tricikel zvlekel nazaj na cesto številka 287. Toplomer je kazal iz ure v uro večjo vročino. Pri 40 stopinjah sem se zavlekel v senco in zamenjal zračnico na sprednjem levem kolesu. Razgovor z voznikom tovornjaka za smeti. Zgovoren mož mi je povedal, da je zadolžen za odvoz smeti ob počivališčih v tem rejonu in mora v treh dneh obiskati vse v razdalji 250 milj (400 km). Potem pa naprej, k novim obzorjem. Višinomer je prestopil mejo 1000 m nad morjem. Proti Amarillu je pričel pihati veter, ki je postajal vse močnejši. Vožnja proti vetru je izredno naporna, muči me velika žeja. V predmestju sem se na črpalki oskrbel z vodo, na dušek sem popil dva litra hladnega mleka. V Amarillu sem poiskal informacijski center z velikim parkiriščem za tovornjake. Policistko, ki je tam dežurala sem vprašal, če bi lahko prespal pod eno izmed nadstrešnic, ki so služile za posedanje tovornjakarjev in kot senca za obiskovalce. Mi je rekla, da lahko. Ko se je zmračilo, sem si ob zidu postlal ležišče, še pred spanjem pa po internetu pregledal pošto in odposlal nekaj elektronskih sporočil. Po skypu sem se pogovarjal z Marijo s Floride, sledil je še klic na telefon v Vernon, George mi je rekel, da bi utegnil priti jutri v Amarillo njegov sin Jonathan, ki živi v Lubocku. Noč je bila silno vetrovna in me je pod odprto nadstrešnico prepihalo do kosti.

8. teden

2008-06-02T00:00:00.007+02:00

Clarendon - Amarillo - Masterson - Dumas - Cactus (Teksas) - Kerrick (Oklahoma) - Boise City - Black Mesa - Cimaron River (Nova Mehika) - Branson (Kolorado) - Road 160 - Pryor

45. dan, nedelja, 1.6.2008, Clarendon (Teksas)

2008-06-01T01:00:00.016+02:00

Carey - Estelline - Memphis - Hedley - Clarendon, 88 km
Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 59′ 06,3″
W: 100º 59′ 58,4″
Nadmorska višina 872 m
Vzponi 620 m
Do danes prevozil 3183 km
14 $

Danes je bil zanimiv dan. Vreme lepo, sončno. Pripeljal sem se do južnega kraka Rdeča reke, ki pa je bil popolnoma suh. Posušena struga je rdeče barve, kakršna je tudi zemlja na njivah in pašnikih. V Memphisu sem se založil s pijačo in hrano ter kmalu prispel do samotnega a lepo urejenega in opremljenega počivališča blizu kraja Hadley. Na voljo je bila brezžična povezava z internetom, voda in elektrika ter bunker proti tornadom. Na splošno sem ugotovil, da so počivališča v Teksasu najbolje urejena. Za kolesarje so sicer v prevelikih razdaljah, a kaj hočemo, projektanti niso predvideli, da bi se kdaj po teh redko naseljenih krajih vozil kdo s kolesom. Ko je popoldne vročina nekoliko popustila, sem zopet surfal po neskončnih valovih raztegnjene prerije brez dreves proti severozahodu. Hitrim spustom nekoliko navzdol sledi dolgo počasno vzpenjanje. Te vzpetine imajo obliko loka. Ko si na dnu, se ti zdi vrh klanca še kar blizu. Ko pa prideš do zamišljenega vrha šele vidiš, da si pririnil šele nekje do polovice vzpetine.

In tako ves ljubi dan, počasi gor, hitro dol. Pri tem pa sploh nisem opazil, da se navsezadnje le vzpenjam. Ves Veliki Plato se rahlo dviguje proti zahodu. Če ne bi imel višinomera, sploh ne bi vedel, da sem ta dan prilezel do višine 870 metrov. Proti večeru je pričel pihati močan bočni veter in začel sem se ozirati za prenočiščem. V bližini ceste ničesar, nekaj oddaljenih farm daleč stran. Cesta se je približala železnici in onstran proge sem zagledal pas grmovja, ki bi me ščitilo pred vetrom, če bi tam prespal. Zapeljal sem čez nasip in nato na kolovoz, ki je vodil mimo zagrajenega polja proti grmovju. Do zavetja grmov sem moral rozinanto vleči, ker se po debeli mivki ni dalo voziti. Daleč naokoli ni bilo žive duše in sem se na mehki mivki udobno namestil in ob poslušanju vetra v vejah nad mano kmalu sladko zaspal.

A ne za dolgo. V trdi temi mi je nekdo z močno svetilko posvetil v obraz. Pogledam na uro: enajst zvečer. Pogledam malo bolje: bil je policist, avto je s prižganimi lučmi brnel za mojim triciklom. Nekaj splošnih vprašanj, predvsem pa zakaj spim tukaj. Povedal sem mu po pravici, da vozim od Floride proti Koloradu, da sta me dobila noč in hud veter in sem sklenil prenočiti tukaj v zavetju. Prenočišč ni blizu, pa četudi bi bila, si ne morem privoščiti vsak dan motela, ker je predrago. Najraje potujem pozno popoldne, ko ni tako vroče, proti večeru pa si poiščem podobno zavetje kjerkoli ob cesti. Kako pa ste me našli, sem ga vprašal, saj sem se vendar dobro skril? Možakar v uniformi je z razumevanjem poslušal in rekel: Dobili smo prijavo, da ste zavili s ceste proti poljem in moramo zadevo preveriti. Malo počakajte, da vprašam nadrejenega, kaj naj storimo z vami. Šel je do avta in nekam telefoniral. Medtem sem si jaz v glavi pripravil rezervni scenarij: če me bodo nagnali, bom šel nazaj na cesto in vozil do jutra, saj imam na kolesu predpisane luči. Pa se je policist vrnil k meni in rekel: Lahko ostanete tukaj. Voščil mi je lahko noč in se odpeljal. Še po dokumentih me ni vprašal.

44. dan, sobota, 31.5.2008, Carey (Teksas)

2008-05-31T02:00:00.012+02:00

Vernon - Chilicotle - Quanah - Childress - Carey, 109 km
Zemljevid 7. tedna

Skok na JUNIJ

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 30′ 03,8″
W: 100º 21′ 45,4″
Nadmorska višina 552 m
Vzponi 462 m
Do danes prevozil 3095 km
14 $

Slovo od Georgea in spet sem na cesti z mojo Rozinanto. Vreme idealno za vožnjo.

Drevja skoraj ni več, samo suha in redka trava, vmes pa tu pa tam nizko grmičevje. Na počivališču pred Quanahom sem naletel na veliko skupino motoristov iz Vernona, ki so imeli neke vrste shod in vožnjo po lokalnih cestah. Tukaj so jim postregli s hladno vodo in še meni so jo dali. Malo pa me je presenetil na počivališču napis Pazi na kače in pa podatek, da bo maslednje počivališče čez 100 kilometrov. Za avtomobiliste majhna razdalja, za kolesarje pa kar dosti, če vemo, da v preriji ni dreves, kamor bi se skril pred vročino. Ko je vročina nekoliko pojenjala, sem odrinil naprej in do večera kar daleč prevozil. Noč sem prespal kar ob cesti pri vhodu na zagrajen pašnik. Na nevarnost kač sem že pozabil.

43. dan, petek, 30.5.2008, Vernon (Teksas)

2008-05-30T03:00:00.009+02:00

Vernon, 0 km
Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George je šel v službo, jaz pa sem izkoristil neomejen dostop do interneta in razposlal elektronska sporočila domačim in prijateljem, surfal po internetu in se pripravljal za pot naprej. Moja naslednja destinacija je bila mesto Durango v državi Kolorado. Tam bi naj bil pokopan najin stari oče, ki je umrl leta 1925. George je telefoniral na tamkajšnje pokopališče in potrdili so mu, da je res tam pokopan. Napravil sem si dve varianti kako do tja priti in obe sta šli najprej do mesta Amarillo v severnem Teksasu. Doslej sem prevozil skoraj tri tisč kilometrov. Če naj obiščem Durango, sem tako nekje na sredi poti tako v kilometrih kakor v dnevih. To noč sem prespal še pri bratrancu v mehki postelji. Ugotovil pa sem, da me je dvodnevno čepenje za računalnikom bolj utrudilo kot vožnja s triciklom.

42. dan, četrtek, 29.5.2008, Vernon (Teksas)

2008-05-29T04:00:00.007+02:00

Vernon, 0 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George si je vzel prosto in ves dan sva porabila za izmenjavo podatkov o najinih rodbinah. On je o svojem očetu, mojem stricu, vedel le to, da je doma iz Slovenije in je bil zelo vesel, da sem mu postregel z dokumenti in fotografijami, ki sem jih imel shranjene na spominski kartici. Našel je nekaj pisem, ki sta jih njegovemu očetu pred štiridesetimi leti pisali mama in teta, a jih ni znal prečitati, ker ne zna slovensko. Po svojih močeh sem mu prevajal prinešene stare listine, nekatere še v nemščini iz časov stare Avstrije. Po listinah sva sledila svojim prednikom tja do letnice 1854.

Povedal mi je, da njegov brat živi v Shreveportu v Louisiani. Če bi prej vedel, bi se bil oglasil pri njem, saj sem se bil vozil čisto blizu tega mesta.

41. dan, sreda, 28.5.2008, Vernon (Teksas)

2008-05-28T05:00:00.013+02:00

Burkburnett - Wichita Falls - Iowa Park - Vernon, 113 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m

Vzponi 408 m
Do danes prevozil 2986 km

16 $

Sončno jutro, nebo kristalno čisto po nočni nevihti. Odločil sem se, da skočim še v 20 km oddaljeno mesto Wichita Falls. Zapeljal sem se na avtocesto 44, po kateri je v Teksasu kolesarjem dovoljeno voziti, v Oklahomi pa ne. V mestu sem se oglasil v turistični pisarni, pobrskal po internetu ter povprašal kje je najbližja kolesarska trgovina. Wichita Falls je precej razvlečeno mesto in do trgovine je bilo kar daleč. Kupil sem si novo zastavico in popoldne odrinil proti Vernonu. Vmes sem se ustavil v Iowa Parku, kjer sem prvič videl Indijanca, kakršnega sem si predstavljal iz filmov. Fant je imel lase črne kot oglje, čez čelo pa bel trak. Spregovorila sva nekaj besed in škoda, da ga nisem slikal. Na srečanje z Indijanci sem potem moral počakati do Arizone.

Pokrajina se proti severozahodu Teksasa počasi spreminja. Dreves sčasoma ni več, le nizko grmičevje, velika žitna polja, vmes pa tisti kimajoči stvori za črpanje nafte. Tukaj se pričenja prerija, širna travnata pokrajina brez drevja.

Vožnja do Vernona je bila hitra, veter sem imel v hrbet, cesta 287 pa gladka. V mesto sem prispel v mraku, ker sem imel vmes defekt. Taval sem po glavni ulici in po gps-u skušal najti hišo mojega bratranca. Mimoidoča meščana sta videla, da nekoga iščem in sta mi skušala pomagati. Nekoliko kasneje je pristopil je še tretji in poslušal, kaj se pogovarjamo. Potem pa je stopil k meni in se predstavil: I am George Rudolph. Kakšno naklučje! Ko me je videl na triciklu je vedel, da iščem njega, saj sem mu bil poslal sliko s triciklom po e-pošti. Zapeljala sva se k njemu na dom in imela sva si kaj povedati.