NA POT! >>>>> NA KONEC
MARIBOR - MUENCHEN - ATLANTA - ORLANDO
Povratna letalska karta 678 € (kupljena en mesec prej)
vlak Maribor - Muenchen 80 €, metro 8 €
Domači so me pospremili na glavni kolodvor v Mariboru. Vožnja z vlakom je bila do Celja mirna, tam pa je navalila v vagon množica ljudi, ki so bili namenjeni na neko športno prireditev. Do Zidanega mosta, kjer so presedlali na vlak proti Zagrebu, nisem mogel nti sam sebe slišati, tako so bili glasni. Presedel sem se na vlak proti Muenchnu, kamor sem prispel v zgodnjih jutranjih urah. Z metrojem sem pravočasno prispel na letališče, se prijavil za polet proti Atlanti in oddal prtljago, nabasano v dveh vojaških potovalkah. Obdržal sem majhen nahrbtnik z dokumenti, fotoaparatom in prenosnikom. Ko je prišel čas za vkrcanje, sem ugotovil, da sem pozabil oddati tri žepne nože v velike potovalke. Ker v osebni prtljagi, ki jo lahko neseš na letalo, noži niso dovoljeni, so mi jih seveda zaplenili.
Polet je bil miren a dolg. Celih deset ur moraš sedeti na utesnjenem sedežu. Malo sem dremal, malo pa premišljal, kaj me čaka onkraj Velike luže. S sopotnico Aldono, ki je šla na tetin pogreb, sem se proti koncu zapletel v pogovor. Ko sem ji zaupal kam in kako sem namenjen, jo je to moje potepanje precej pritegnilo in sem ji obljubil, da jo bom obvestil, ko bom opravil del poti.
V Atlanti sem moral presesti na drugo letalo proti Floridi. Kontrola je bila tukaj dosti strožja kot v Muenchnu. Sezuti smo morali čevlje, vsakega so pretipali po vseh delih telesa, slikali so očesno roženico, spraševali kam in h komu sem namenjen.
V Orlandu sem po izkrcanju nebogljen obstal z dvema potovalkama in nahrbtnikom v avli letališča. Kam sedaj? Do Bradentona, kjer naj bi me čakal tricikel, je nekaj čez 200 km. Kako priti do tja? Pa sem hodil, obtežen s prtljago od enega konca do drugega, iskal informacije. Ko sem skočil za trenutek v toaletne prostore in prišel ven, sta pri moji prtljagi stali varnostnici, ki sta že hoteli odnesti mojo nenadzorovano prtljago. Ne smem je pusti same, sta mi zabičali.
Na avtobusni postaji sem potem s potovalkami v rokah hodil od avtobusa do avtobusa in spraševal, če odpelje kakšen avtobus proti Tampi oziroma Bradentonu. Mračilo se je že. Na koncu sem se zasmilil šoferju, ki je vozil lokalni avtobus v središče Orlanda. Pojasnil mi je, da če hočem priti do Tampe, moram najprej do postaje za medkrajevni promet, odkoder vozijo avtobusi Grayhound. Njegov avtobus tja ne vozi, mi bo pa pokazal, kje naj prestopim na drugega. Ko sem mu hotel plačati vozovnico z dvajsetakom, ni imel drobiža, pa mi je brezplačno dal vozovnico za ta in naslednji avtobus.
Na postaji Grayhound sem kupil vozovnico do Bradentona, a odhod avtobusa je bil šele ob petih zjutraj. Tako sem prvo noč v Ameriki preživel v avtobusni čakalnici. A nisem bil sam. Velika čakalnica je bila vseskozi polna ljudi, večinoma so bili temne polti, mnogi od njih predebelih. Eni so spali na klopeh, drugi na tleh. Kratkočasil sem se z opazovanjem obrazov in oblačil. Mladi črnci nosijo tako ohlapne hlače, da imajo ritni del pri kolenih. Tukaj pa res ni pomembno, kako si oblečen, sem se tolažil, saj sam za potepanje nisem bil oblečen po zadnji modi.
O pripravah na potovanje lahko zveš več tukaj.
