Tsegi - Black Mesa - Red Lake - Windmill Tonalea, 68 km 
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 16′ 24,7″
W: 111º 00′ 53,5″
Nadmorska višina 1711 m
Vzponi 255 m
Do danes prevozil 4547 km
Danes je bil spet zanimiv dan. Skozi razgibano pokrajino sem po daljšem času prispel do odcepa proti Black Mesi. Ko sem hotel nadaljevati pot, se je ob meni ustavila Indijanka srednjih let in me vprašala, če me lahko slika. Da že več dni opazuje moje napredovanje skozi rezervat in bi rada naredila intervju za lokalni časopis Navajo Times. Seveda sem privolil in ji povedal bistvene prigode o moji poti, o mojih prednikih, ki so nekoč delali v Koloradu. Obljubila je, da bo članek o tem izšel naslednji četrtek *). Preden sva se prijateljsko poslovila, mi je dala še nekaj jabolk. Prijazna ženska, ta Darlene Chester.
Pa sem šel naprej. Čez nekaj časa sem opazil, da mi je veter spet odnesel slovensko zastavico. Ko sem jo našel, je potem nisem več obešal na šibo ampak sem jo z gumijastimi napenjalkami pritrdil na prtljago.
V daljavi sem zagledal dva naravna obeliska, ki jima domačini pravijo Slonovi nogi. Tukaj moram omeniti nenavadno obnašanje vetra, ki ga pri nas nismo vajeni. Pri popolnoma jasnem nebu sem zagledal vrtinec prahu, ki se je dvigal proti nebu in se premikal naprej. Pravi mladi tornado. Pri Slonovih nogah sta stali druga ob drugi dve indijanski stojnici z drobnimi spominki. Še preden sem se pripeljal do tja, je vrtinec prvo stojnico dvignil visoko v zrak in je padla na zemljo kakih sto metrov stran, druga pa je ostala na svojem mestu popolnoma nepoškodovana. Ubogi prodajalki sta potem v pesku iskali razmetane okraske, ogrlice in zapestnice.V kraju Red Lake, ki šteje le nekaj hiš, sem se ustavil, da bi si kupil vode, a sta mi domačinki, eni je bilo ime Jenice, napolnili vse posode z vodo brezplačno.
Še eno primerjavo z nami glede upoštevanja prometnih znakov bi omenil. Nekaj časa sem opazoval križišče dveh stranskih cest, na vseh štiri straneh je bil znak stop. Ravnina, križišče pregledno na vse strani, nikjer nikogar, brez prometa. Kadar je kakšen avto pripeljal v prazno križišče, se je vsak zaradi znaka stop popolnoma ustavil, čeprav daleč naokoli ni bilo nobenega vozila. Pri nas kaj takega težko vidiš.
Kmalu me je spet dohitela Darlene. Kratek klepet. Omenila je, da bom kmalu šel mimo vodnjaka na vetrni pogon. Kolo še vedno pušča in vsako uro ali dve je pela tlačilka. Če bi prišel do vode, bi lahko zračnice zakrpal. In res, na obzorju sem kmalu zagledal vetrnico, malo kasneje pa še vodnjak. Zavil sem s ceste in po mehki mivki napol zvlekel kolo do velikega rezervoarja in korita s tekočo vodo. Podobnih vetrnic za črpanje vode sem videl kar nekaj že prej v drugih državah, a so bile vse nedostopne (ograje, privatna posest). Tukaj, pri Indijancih pa je vse odprto, nobenih odbijajočih napisov. Snel sem zračnico, v koritu hitro našel luknjico, jo zakrpal in hotel odpeljati. Toda še preden sem prišel na cesto, je bila prazna druga zračnica. Vrnil sem se nazaj, in se spravil na krpanje, tokrat bolj temeljito. Med mojim opravilom so prihajali domačini po vodo, eni s cisternami drugi z manjšimi rezervoarji. Vetrnica poganja črpalko, ki vleče vodo podtalnico iz velikih globin v velik rezervoar, odkoder voda teče po cevi v niže ležeče korito. Od časa do časa je prišla h koritu čreda konj ali goveda. Ko se je napila, je odšla iskat redke bilke trave. Poučili so me, da naj vodo, ko je korito polno, zaprem, da ne bo tekla čez, ko pa jo živali popijejo, naj zopet napolnim korito do vrha.
Na vseh treh kolesih sem našel petnajst luknjic, vsak plašč pa je bil poln drobnih trnov, ki sem jih s težavo odstranil. Na srečo sem imel v zalogi šestnajst krpic. Ko sem končal z delom se je znočilo in sklenil sem prenočiti kar v bližini vodnjaka, na mivki.
