Članek brez slike je bil objavljen 3.7.2009Navajo Times je glasilo indijanskega plemena Navajo.
Tiskajo ga v mestu Window Rock v Arizoni. Članek je bil objavljen po razgovoru s prijazno Indijanko Darlen Chester z gorovja Black Mesa, 23.6.2008
Prevod članka (prevedla Nataša Belšak):
Slovenec navdušen nad prijaznostjo Indijancev plemena Navajo
Zdi se, da so v zadnjem času Navaji gostili celo vrsto zanimivih ljudi.
Spominjam se na primer udeležencev teka za promocijo sožitja v svetu (World Harmony Run), potem nekoga, ki se je pripeljal mimo s starinskim vozom, v katerega so bile vprežene mule. V Indijancih plemena Navajo je prebudil ljube spomine na čase, ko so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja potovali na konjih ali z vozovi na zbor ob 4. juliju. Na vozovih so sedeli družinski člani, otroci so se smejali, bilo je veliko hrane in vode. Vem, da je pogled na voz, ki so ga vlekle mule, na marsikateri obraz pričaral nasmeh in razveselil marsikaterega od starejših Indijancev plemena Navajo.
Nato se je pojavil še nekdo, ki je vzbudil zanimanje. Nosil je približno meter in pol visok lesen križ.
Kdo so ti ljudje, ki so upočasnili življenjski tempo, da bi uresničili svoje sanje, in ki so navdihnili toliko drugih ljudi?
Med vožnjo pa ameriški avtocesti št. 160 sem približno miljo od Kayente opazila nekoga, ki je poganjal kolo nenavadnega videza. Ko sem se vračala, sem ga ponovno opazila v dolini Long House Valley. Naslednji dan, 22. junija, sem ga opazila na križišču, kjer se cesta odcepi proti Navajo National Monument.
Moram priznati, da me je premagala radovednost, ko sem se odločila, da bi bilo nenavadnega kolesarja zanimivo spoznati. Rečeno, storjeno. Ustavila sem se in ga vprašala, ali ga lahko slikam na, kot sem kmalu izvedela, njegovem triciklu.
Začela sva se pogovarjati in bila sem presenečena, ko mi je povedal, da prihaja iz Slovenije, republike v Evropi, ki je bila včasih del Jugoslavije. Ime mu je Jože Marolt in tokrat je bil prvič v Ameriki.
Florido je pustil za seboj 19. aprila; upa, da bo 15. julija prispel v Los Angeles. Je upokojen in pri 69 je začutil, da ima veliko časa in da je 'zdaj ali nikoli' tisti pravi čas za potovanja.
Videl je kolesarjenje s tricikli in se odločil, da mu bo posvetil nekaj časa. Preko interneta je ugotovil, da so tricikli cenejši v ZDA in odločil se je, da pride čez lužo in ga kupi kar v ZDA.
Med svojim potovanjem je Kolorado prečkal preko prelaza Wolf Creek Pass. Preprosto morala sem ga vprašati, kako je bilo na dolgem vzponu. Rekel je, da je preživel sedem vetrovnih ur.
Ko je bil v Koloradu, se je ustavil ob grobu svojega sorodnika – rudarja, ki je preminil leta 1925. Večina sorodnikov, ki jih je imel v Ameriki, se je vrnila v Evropo leta 1912.
Da bi prispel do načrtovanih krajev, mora Marolt ure dolgo potiskati pedala svojega tricikla, zato sem ga vprašala, koliko milj prevozi vsak dan. »V povprečju štirideset do šestdeset milj dnevno, odvisno od vetra,« je bil njegov odgovor.
Kadar mu veter piha nasproti, Marolt prevozi deset do dvajset milj dnevno, z vetrom v hrbet pa prekolesari štirideset do šestdeset milj dnevno. Do zdaj je za sabo pustil že 2000 milj, pred sabo jih ima še 800. Njegova pot ga bo vodila tudi preko Grand Canyona.
Na začetku najinega pogovora je omenil prijaznost Indijancev plemena Navajo. Povedal je, da so bili do njega prijazni in so mu bili pripravljeni pomagati. Dali so mu vodo in kruh. Z nasmehom se spominja, kako so mu zastonj ponudili hladno Coca Colo, ko je popravljal počeno gumo. Nekoč so mu ponudili, da lahko prespi na zložljivi postelji, kar je hvaležno sprejel.
Včasih, ko prispe v mesto, kjer je motel, prespi v motelu. V celoti gledano se mu je zdelo, da je v rezervatu Indijancev Navajo mnogo prijaznih ljudi.
Presenečeno je ugotovil, da na začetku rezervata Indijancev Navajo ni bilo znakov 'Prehod prepovedan', kot je to opazil na Floridi.
»Zelo gostoljubni ljudje,« je izjavil.
Po razgovoru sem bolje razumela, zakaj to počne. Dala sem mu jabolka za popotnico in ga pospremila s pogledom.
Ko sem gledala, kako je kolesaril naprej po svoji poti, me je prešinilo, da se je Marolt edino v Ameriki lahko gibal s takšno svobodo. Zadaj na kolesu se je vila majhna slovenska zastava.
Avtorica članka, Darlene Chester, je doma z območja gorovja Black Mesa v Arizoni in je predstavnica za stike z javnostmi pri družbi Peabody Western Coal Co.
Tiskajo ga v mestu Window Rock v Arizoni. Članek je bil objavljen po razgovoru s prijazno Indijanko Darlen Chester z gorovja Black Mesa, 23.6.2008
Prevod članka (prevedla Nataša Belšak):
Slovenec navdušen nad prijaznostjo Indijancev plemena Navajo
Zdi se, da so v zadnjem času Navaji gostili celo vrsto zanimivih ljudi.
Spominjam se na primer udeležencev teka za promocijo sožitja v svetu (World Harmony Run), potem nekoga, ki se je pripeljal mimo s starinskim vozom, v katerega so bile vprežene mule. V Indijancih plemena Navajo je prebudil ljube spomine na čase, ko so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja potovali na konjih ali z vozovi na zbor ob 4. juliju. Na vozovih so sedeli družinski člani, otroci so se smejali, bilo je veliko hrane in vode. Vem, da je pogled na voz, ki so ga vlekle mule, na marsikateri obraz pričaral nasmeh in razveselil marsikaterega od starejših Indijancev plemena Navajo.
Nato se je pojavil še nekdo, ki je vzbudil zanimanje. Nosil je približno meter in pol visok lesen križ.
Kdo so ti ljudje, ki so upočasnili življenjski tempo, da bi uresničili svoje sanje, in ki so navdihnili toliko drugih ljudi?
Med vožnjo pa ameriški avtocesti št. 160 sem približno miljo od Kayente opazila nekoga, ki je poganjal kolo nenavadnega videza. Ko sem se vračala, sem ga ponovno opazila v dolini Long House Valley. Naslednji dan, 22. junija, sem ga opazila na križišču, kjer se cesta odcepi proti Navajo National Monument.
Moram priznati, da me je premagala radovednost, ko sem se odločila, da bi bilo nenavadnega kolesarja zanimivo spoznati. Rečeno, storjeno. Ustavila sem se in ga vprašala, ali ga lahko slikam na, kot sem kmalu izvedela, njegovem triciklu.
Začela sva se pogovarjati in bila sem presenečena, ko mi je povedal, da prihaja iz Slovenije, republike v Evropi, ki je bila včasih del Jugoslavije. Ime mu je Jože Marolt in tokrat je bil prvič v Ameriki.
Florido je pustil za seboj 19. aprila; upa, da bo 15. julija prispel v Los Angeles. Je upokojen in pri 69 je začutil, da ima veliko časa in da je 'zdaj ali nikoli' tisti pravi čas za potovanja.
Videl je kolesarjenje s tricikli in se odločil, da mu bo posvetil nekaj časa. Preko interneta je ugotovil, da so tricikli cenejši v ZDA in odločil se je, da pride čez lužo in ga kupi kar v ZDA.
Med svojim potovanjem je Kolorado prečkal preko prelaza Wolf Creek Pass. Preprosto morala sem ga vprašati, kako je bilo na dolgem vzponu. Rekel je, da je preživel sedem vetrovnih ur.
Ko je bil v Koloradu, se je ustavil ob grobu svojega sorodnika – rudarja, ki je preminil leta 1925. Večina sorodnikov, ki jih je imel v Ameriki, se je vrnila v Evropo leta 1912.
Da bi prispel do načrtovanih krajev, mora Marolt ure dolgo potiskati pedala svojega tricikla, zato sem ga vprašala, koliko milj prevozi vsak dan. »V povprečju štirideset do šestdeset milj dnevno, odvisno od vetra,« je bil njegov odgovor.
Kadar mu veter piha nasproti, Marolt prevozi deset do dvajset milj dnevno, z vetrom v hrbet pa prekolesari štirideset do šestdeset milj dnevno. Do zdaj je za sabo pustil že 2000 milj, pred sabo jih ima še 800. Njegova pot ga bo vodila tudi preko Grand Canyona.
Na začetku najinega pogovora je omenil prijaznost Indijancev plemena Navajo. Povedal je, da so bili do njega prijazni in so mu bili pripravljeni pomagati. Dali so mu vodo in kruh. Z nasmehom se spominja, kako so mu zastonj ponudili hladno Coca Colo, ko je popravljal počeno gumo. Nekoč so mu ponudili, da lahko prespi na zložljivi postelji, kar je hvaležno sprejel.
Včasih, ko prispe v mesto, kjer je motel, prespi v motelu. V celoti gledano se mu je zdelo, da je v rezervatu Indijancev Navajo mnogo prijaznih ljudi.
Presenečeno je ugotovil, da na začetku rezervata Indijancev Navajo ni bilo znakov 'Prehod prepovedan', kot je to opazil na Floridi.
»Zelo gostoljubni ljudje,« je izjavil.
Po razgovoru sem bolje razumela, zakaj to počne. Dala sem mu jabolka za popotnico in ga pospremila s pogledom.
Ko sem gledala, kako je kolesaril naprej po svoji poti, me je prešinilo, da se je Marolt edino v Ameriki lahko gibal s takšno svobodo. Zadaj na kolesu se je vila majhna slovenska zastava.
Avtorica članka, Darlene Chester, je doma z območja gorovja Black Mesa v Arizoni in je predstavnica za stike z javnostmi pri družbi Peabody Western Coal Co.
