Etapa
Kingman - Willow Beach / Hoover Dam, 100 km Zemljevid 12. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 51′ 48,6″
W: 114º 36′ 08,0″
Nadmorska višina 577 m
Vzponi 311 m
Do danes prevozil 5243 km
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 51′ 48,6″
W: 114º 36′ 08,0″
Nadmorska višina 577 m
Vzponi 311 m
Do danes prevozil 5243 km
12 $
Zjutraj sem se znašel na razpotju. Moral bi se odločiti, ali naj grem po avtocesti št. 40, ki se delno prekriva z zgodovinsko cesto 66 v Kalifornijo ali naj si ogledam še 70 milj oddaljeni Hooverjev jez na reki Kolorado in v Nevadi obiščem še Las Vegas. Iz tega razmišljanja me je na počivališču predramil kolesar Bob Olson, ki se je odnekod pripeljal ga je zanimalo, kdo neki si je privoščil prenočevanje v parku. Povedal sem mu, da bi rad še skočil v Nevado, naj mi kaj svetuje. Če si izberem južno različico, je rekel, potem se bom Nevadi izognil. Na bom pa se mogel izogniti vožnji skozi puščavo Mojave, kajti tudi avtocesta 15 iz Las Vegasa gre skozi to puščavo. V mestu Barstow se obe cesti združita. Pripraviti se moram na hudo vročino, čez 45 stopinj C v senci. Sence pa ni, kajti v puščavi ni dreves. S seboj naj imam najmanj 10 do 12 litrov vode, pijem pa jo naj še preden postanem žejen, da ne pride do dehidracije telesa. Povedal mi je še, kje je kolesarska trgovina in sva se poslovila.
Po nakupu rezervne zračnice ter zadostno količino tekočine, sem se napotil proti koncu mesta, še vedno razmišlajoč kam naj jo uberem. Ko pa sem ob cesti zagledal tablo Las Vegas 100 milj, sem se v trenutku odločil: če sem že tukaj, bom pa skočil še v Nevado. Na voljo imam še 11 dni, do cilja v LA pa je še 350 milj (575 km, po avtocesti). Moralo bi se iziti, sem modroval.
Usmeril sem se proti severu na cesto 93, ki pelje proti Hooverjevemu jezu na meji med Arizono in Nevado. Pri vzponu čez dolg klanec me je dohitel motorist, se ustavil pred menoj in motorno kolo dvignil na nožice. Le kaj hoče od mene? Šele ko je snel čelado, sem ga spoznal. To je bil kolesar Bob, s katerim sem se bil zjutraj pogovarjal v parku. Pripeljal mi je tri plastenke hladne vode. Torej si se odločil za Nevado, je ugotovil. Ja tako sem se maloprej odločil. Kar naenkrat.
Cesta je bila gladka, veter je pihal v moji smeri, čudovita vožnja. Edino napis Naslednja črpalka čez 75 milj (120 km) mi je dal malo misliti.
Ko se je dan nagnil proti večeru, sem na samotni cesti s pogledi levo in desno pričel iskati prostor za spanje. Nič primernega. Sama goljava in kamenje. Pričelo se je že rahlo mračiti, ko se je ob meni ustavil policist in me vprašal, če morda potrebujem pomoč. Da mu je nekdo javil, da sem v težavah. Spomnil sem se, da se mi je pred nekaj kilometri tricikel nagnil na bok, ko sem hotel nekaj pobrati in po nerodnosti zapeljal čez rob asfalta. Morda je kdo od mimovozečih to videl in javil policiji. Ne, nimam težav in dobro se počutim, sem mu odgovoril. Policist pa je bil bolj pameten od mene in je vedel, da nocoj ne bom mogel priti do Nevade in bom moral tukaj nekje prenočiti. Z baterijsko svetilko mi je posvetil nedaleč stran od ceste kamor bi se lahko ulegel. Tik ob cesti ni priporočkjivo, ker se hodijo ponoči nanjo gret kače. Še najbolj varni pred kačami boste na tistih odsekih, kjer je cesta vklesana v hrib. Kače se običajno skrivajo v zemlji, v živih skalah pa se nimajo kam skriti, zato jih tam običajno ni, me je poučil. Bil je tudi prvi policaj, ki me je prosil, naj mu pokažem dokumente. Zahvalil sem se mu za pomoč in po njegovih priporočilih vozil nekaj časa naprej dokler nisem prišel do hribčka, čez katerega je je bila v dolgem useku speljana cesta. Nekje na sredi sem si poleg prometnega znaka pogrnil podlogo in kmalu me je vzela noč.
