Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 04′ 19,2″
W: 115º 08′ 01,2″
Nadmorska višina 632 m
Vzponi 854 m
Do danes prevozil 5319 km
2,40 $
Ko sem se zjutraj prebudil, nisem čutil rok. Prestrašil sem se. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Me je pičila kača in sem paraliziran? Z rokami sem se dotaknil obraza, začutil sem dotik rok, roke pa tega niso zaznale. Na srečo sem kar hitro odkril, kje je bil vzrok mojemu strahu. Ko sem odgrnil podlogo ležišča, sem videl, da sem vso noč ležal na mravljišču nekih zelo drobnih mravelj. Njihovi drobni piki me niso prebudili iz prijetnega globokega spanja.
Kar dolgo sem se moral še voziti in spuščati navzdol, da sem prispel do Hooverjevega jezu (370 m.n.m) na reki Kolorado. Jez so gradili od 1931 d0 1935 leta in predatavlja eno izmed sedmih tehničnih čudes sveta. Visok je 221 m, širok pa 379 m.
Ker na današnji dan v Združenih državah praznujejo 4. julij kot dan neodvisnosti (1776), se je za ogled jezu odločilo mnogo turistov, ki so neprestano prihajali in odhajali.
Preko jezu sem prispel na območje države Nevada. Tabla ob cesti me je opozorila, da sem stopil v pacifiški časovni pas in moram kazalce (že tretjič) premakniti za eno uro nazaj.
Pot do Boulder Cityja je šla v glavnem navzgor in bilo je zelo vroče. V turističnem biroju sem na internetu odkril, da je v časopisu Navajo Times le izšel članek o mojem potovanju skozi Arizono. Članka pa ni bilo moč prečitati v celoti temveč le nekaj začetnih stavkov. O tem sem obvestil Toma Rondella, ki bo skušal časnik kupiti v Flagstaffu. V turistični pisarni sem zbiral potrebne informacije o nadaljni poti proti Las Vegasu in pasteh potovanja s kolesom skozi puščavo naslednji teden. Ženske mi niso znale prav svetovati, saj jih ni doslej še nihče spraševal kaj takega. Napotile so me v kolesarsko trgovino v center mesta in tam so me natančno poučili, kako naj potujem in kaj me čaka na tej vroči etapi.
Zavil sem na avtocesto proti Las Vegasu. Pred Hendersonom sem naenkrat zaslišal čuden pisk sirene. Ker se je to nekajkrat ponovilo, sem pogledal nazaj, da bi ugotovil, odkod prihaja. Za mano je vozil policijski avtomobil in sirena je bila namenjena meni. Ustavil sem se in policist me je poučil, da po tej avtocesti kolesarjem ni dovoljeno voziti. Če hočem v Las vegas, moram iti po vzporednih cestah. Obrnil sem se nazaj do prvega odcepa in se znašel v labirintu lokalnih cest. Kar dosti časa sem izgubil s spraševanjem po kateri cesti naj peljem naprej. V mraku sem prispel na obrobje više ležečega Hendersona, pod menoj pa je kot na dlani v tisočerih lučeh žarel Las Vegas. Ko se je stemnilo, so se z vseh strani pričeli pojavljali veliki ognjemeti. Seveda, danes je Dan neodvisnosti! Lepšega mesta za opazovanje mavričnega neba si ne bi mogel izbrati. Veličasten prizor! Ko je bila kanonada mimo, sem se spustil proti lučem velemesta.
Ure in ure sem vozil proti centru, do njega pa je bil še daleč. Da je znamenito mesto igralništva in blišča ogromno, sem vedel že prej, sedaj pa sem uvidel, da je dosti, dosti večje... Ves utrujen sem ugotovil, da do središča ne bom prispel do jutra. Ustavil sem se na velikem parkirišču blizu letališča. Mnogi so dremali v avtomobilih, jaz pa sem napol leže napol sede zaspal kar na udobnem ležišču tricikla.
