Zemljevid 9. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 12′ 59,9″
W: 107º 16′ 24,0″
Nadmorska višina 2093 m
Do danes prevozil 4059 km
25 $
Zjutraj me je Daniel povabil v svoj šotor na kavo. Vprašal me je, če sem dobro spal. Odlično, sem odvrnil. Kaj pa medved? je rekel. Tu okoli se eden klati, a vas sinoči nisem hotel s tem vznemirjati, ker bi slabo spal. Uh! Malo sva še klepetala, potem je on vzel platno in čopič, jaz sem osedlal mojo Rozinanto in krenila sva vsak v svojo smer.
Med prijetno vožnjo sem se v sončni soboti ustavil v Pagosa Springsu. Obiskal sem muzej (3$) in si ogledal toplice. Ker je bil ravno vikend, je bilo tam dosti turistov z vseh koncev. Radi so se ustavljali ob mojem triciklu in me spraševali to in ono.
Nasploh je ta predel Kolorada turistično zelo razvit. Če bi naredil primerjavo s Slovenijo, bi lahko rekel, da je South Fork kot naša Kranjska gora, prelaz Wolf Creek kot naš Vršič, Pagosa Springs pa bi bil Bovec. Edino razdalje in višine so tukaj dosti večje. Hiše so tukaj bolj v alpskem stilu in se ne dajo primerjati s tistimi kontejnerskimi barakami na podeželju v Teksasu.
V nakupovalnem centru sem si kupil novo zastavico, ker mi jo je pred Monte Visto odtrgal in odnesel veter, sledila je še standardna obnova zalog vode in hrane in .... pot pod noge.
Na nekem počivališču sem si v senci privoščil malico. Pa je pristopil k meni mož, ki je prej sedel v avtomobilu.
Izmenjala sva si nekaj besed, kam grem jaz, kam gre on. In mi je povedal svojo zgodbo. Ime mu je Bob, star je 55 let. Imel je službo kot voznik nekega delovnega stroja. Žena mu je že prej umrla. Potem je zbolel in njegovo delo prevzel nekdo drug. Ko je okreval, je bilo njegovo delovno mesto zasedeno in je ostal brez službe. Ker ni bilo zaslužka, ni mogel več plačevati najemnine za stanovanje, zato so ga deložirali. Ostal mu je avto, s katerim se vozi iz kraja v kraj in išče službo. To pa je težko dobiti, ker nima stalnega naslova s stacionarno telefonsko številko. Tako se vrti v začaranem krogu.
Malo sva še kramljala in skupaj pojedla mojo malico do konca. In nasvidenje. Če boš ta dnevnik bral naprej, boš razbral, da sva se res srečala dosti kasneje v Durangu.
Ta del ceste je delno speljan skozi indijanski rezervat plemena Ute. Ob cesti sem našel velik žepni skavtski nož, ki sem se ga zelo razveselil in ga imam za spomin na to vandranje. Proti večeru sem s table ob cesti razbral, da je v bližini državni kamp UTE. Sklenil sem tam prenočiti, da vidim, kako ti kampi delujejo in kakšna je cena. Po kolovozu sem zavil globoko v gozd, dokler se nisem znašel pred veliko tablo z navodili za kampiranje. Na samopostrežni osnovi se prijaviš in plačaš stroške bivanja. Iz škatle vzameš prazno kuverto z vprašalnikom in kuponom. Vprašalnik izpolniš, za dokazilo si odtrgaš in obdržiš oštevilčen kupon. Po ceniku, ki je obešen na tabli ugotoviš, koliko moraš plačati, denar daš v kuverto, ki jo potem vržeš v zaklenjen nabiralnik. Ko si to opravil, si lahko izbereš prostor kjerkoli ti je všeč. Na voljo so sanitarije, miza s klopjo, voda in pripravljena drva za taborni ogenj. Kako pa preverijo, če si zares plačal? Občasno nekdo od pooblaščenih pride pogledat v nabiralnik, koliko ljudi je v kampu in če je zahtevana vsota denarja v kuvertah. Če kontrola pride do tebe moraš pokazati kupon, ki se mora ujemati s podatki v tvoji oddani kuverti.
Prenočevanje v kampu me je stalo deset dolarjev. Daleč naokoli ni bilo nobenega, le čisto na drugem koncu sem videl dva avta. Zakuril sem si ogenj in užival v samoti. Malo sem pomislil na medveda, kajti kamp nima nobene ograje.
