Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 13′ 43,5″
W: 107º 44′ 00,6″
Nadmorska višina 2099 m
Do danes prevozil 4112 km
11 $
Danes je nedelja. Točno čez en mesec moram biti v Los Angelesu. Glede na doslej porabljen čas in prevožene kilometre bi se moralo iziti. Dosti rezerve pa nimam. Zaenkrat me tolaži to, da so glavni vzponi čez Skalno gorovje za mano.
Spakiral sem stvari in se po gozdni poti vrnil nazaj na cesto 160. Kmalu sem moral zagristi v dolg klanec, ki mu ni bilo videti konca. In sem ravno prej ugotavljal da so glavni vzponi za mano. Kje pa! V Koloradu je svet tako razgiban, da klancem ne moreš izogniti. Ko sem vozil po vročini naprej, se je ustavil ob meni avto. Potniki so me vprašali, če imam dovolj vode. Čeprav sem jim rekel, da jo še imam nekaj, so mi dali plastenko hladne pijače. Človeku se kar lepo zdi, ko vidiš, da na cesti nisi sam.
V Bayfieldu sem si nakupil pijače in hrane. Informacijski center je bil zaprt (nedelja). Na počivališču sem se zapletel v pogovor z avtoštoparjem. Ko sem mu rekel, da grem v Durango, me je vprašal, če ga vzamem s seboj. Ni vedel, da potujem s triciklom, ker sem ga bil parkiral na drugi strani med klopmi. Ko je videl, s čim potujem je verjetno mislil da sem brez denarja in si ne morem privoščiti avta. Che Kirk, tako je bilo fantu ime, mi je povedal, da lahko v Durangu dobim brezplačno hrano. Ko pridem tja, naj poiščem 19. cesto in po njej zavijem v park onstran reke Animas. On se običajno s svojo klapo tam tam zadržuje, ga bom zagotovo našel. Morda pa pridem, sem mu odvrnil. Potem sva šla vsak po svojem sistemu proti Durangu. On z avtoštopom, jaz pa s triciklom.
Noč me je prehitela nekje na tričetrt poti. Prenočišče sem si pripravil v grmovju blizu ceste, nedaleč proč od manjšega naselja. Na žalost sem začutil, da se me loteva zobobol. Morda me je preveč napihalo, ko sem se v mrazu spuščal s prelaza in sem si prehladil čeljusti.
