Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 46′ 31,7″
W: 110º 00′ 47,9″
Nadmorska višina 1594 m
Vzponi 529 m
Do danes prevozil 4422 km
Zjutraj je Roy zgodaj vstal in opravil vsakodnevni obred blagoslavljanja. Z značilnimi zamahi rok je potresal v smeri proti soncu koruzno moko in pri tem mrmral nekakšno molitev v indijanskem jeziku. Potem je stopil še k mojemu triciklu, ga obhodil in potresal z moko. Za srečno vožnjo, je pojasnil. Na dvorišču je bilo kakih ducat mačk, ki so se vrtele okoli mojih nog. Malo sva še poklepetala, nato pa sem se mu zahvalil za gostoljubnost in mu za spomin dal slovensko zastavico. Kako, da imate v tako majhnem kraju tako veliko šolo? sem ga vprašal. Ja, šola ni samo za to naselje. Učence vozijo sem oddaleč s šolskimi avtobusi. Pouk poteka v obeh jezikih, angleškem in indijanskem. Ime Navajo (izg. navaho, poudarek na prvem zlogu) so jim dali Španci, sami sebe imenujejo Dineh. Ukvarjajo se pretežno z ovčerejo, izdelki iz volne, ročnimi deli, spominki in prodajo le-teh. V rezervatu jih je kakih 180 tisoč.
Roy se je potem odpeljal v Tuba City, kjer dela pri podjetju, ki se ukvarja z izdelavo pletenih domačih izdelkov iz volne, jaz pa sem se spustil nazaj na 160. cesto in naprej po njej proti zahodu. Kmalu pa se je začela serija predrtih zračnic in dolgo nisem mogel ugotoviti kaj je temu vzrok. Do konca Arizone sem se že privadil na to, da sem imel vsak dan kar po nekaj defektov. V Red Mesi sem obnovil zalogo hrane in vode. Do naslednje postojanke Mexican Water je pripekala huda vročina. Veter je pihal v hrbet in s primerno hitrostjo vožnje sem bil pravzaprav vseskozi v brezvetrju. Tukaj sem si privoščil počitek v senci pod nadstrešnico. Kasneje sta pristopila starejši gospod in gospa, Cliff in Dolores, ki sta se zanimala za moje potovanje. Izkazalo se je, da sta Jehovovi priči; da bi se v bodoče zaščitil pred soncem, sta mi poklonila veliko marelo. V trgovinici sem kupil še liter hladne vode (1,36 $) in pozno popoldne odpeljal naprej. In spet defekt. Mimo se je pripeljal Indijanec, skozi okno je stegnil roko, mi v počasni vožnji dal pločevinko hladne kokakole in molče odpeljal naprej. Počutil sem se dobrodošlega.
Pred večerom sem prispel do čudovitih rdečih skalnatih sten. Nekje moram najti prostor za spanje, bil pa sem še v objemu svaril, naj se pazim strupenih kač. Sklenil sem povprašati za nasvet pri neki hiši malo stran od ceste. Ko sem prišel blizu, me je obkolilo krdelo lajajočih psov, ki pa si niso upali približati. Iz lesene hiše je stopila mlajša Indijanka in povedal sem ji, da bi rad tukaj kje prespal, tudi kače sem ji omenil. Pokazala mi je na zapuščeno hišo pod rdečo steno in kmalu sem si postlal trdo ležišče na betonski terasi pod milim nebom.
