64. dan, petek, 20.6.2008, Teec Nos Pos (Arizona)

Cortez - Four Corners - Teec Nos Pos, 65 km

             

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 53′ 59,6″
W: 109º 06′ 36,8″
Nadmorska višina 1639 m
Vzponi 457 m
Do danes prevozil 4323 km
16 $

Od Towaoca naprej se je pokrajina korenito spremenila. Dreves kar naenkrat ni bilo več, trave tudi ne, prevladovali so le redko posejani šopi nekega trdoživega nizkega grmičja. Ob pogledu na čudovite naravne skulpture kot ostanke tisočletne erozije sem užival. Ko pa sem kasneje videl, da na tej puščavski zemlji živijo Indijanci, sem ugibal, kako lahko tukaj preživijo. 
V daljavi sem na nekem križišču zagledal skupino mladih kolesarjev, ki jih je spremljal kombi. Zvedel sem, da ta skupina indijanskih najstnikov in najstnic, ena je imala ravno takrat petnajsti rojstni dan, potuje s kolesi po posebnem programu šole v naravi. Vodja skupine Tom Riggenbach mi je pojasnil, da Tour de Rez traja dva meseca, poleg kolesarjenja imajo v tem okviru še hojo v gore, taborjenje in vožnjo s čolni. Če si hočem privoščiti tuš, se lahko oglasim v indijanskem kraju Teec Nos Pos in blizu šole poiščem njegovo hišo. Na košček papirja mi je narisal, kako se do tega kraja pride, ker je nekoliko izven moje smeri. Malo daleč je, sem si potihem mislil, ne bom rinil tja gor. A se zarečenega kruha največ poje. V nadaljevanju poti sem prečkal reko San Juan in kmalu prišel do znamenitih Štirih vogalov, Four Corners, kjer se v eni točki stikajo štiri zvezne države: Kolorado, Nova Mehika, Utah in Arizona. Tukaj sem se kar precej časa zadržal. Bilo je zelo vroče in sem pod nadstreškom v senci čakal, da opoldanska vročina malo popusti. To točko obišče dosti turistov, ki se radi slikajo, tudi jaz sem podlegel tej skušnjavi in se zapeljal striciklom na stičišče tako, da sem bil istočasno v štirih državah hkrati. Spet pa je briljirala moja trikolesna Rozinanta. Ljudje so se radi usedli nanjo in naredili kakšen krog. S Floride? S tem triciklom? Niso mogli verjeti. Ali sem se morda komu zasmilil, ko sem povedal, da se nameravam pripeljati do Los Angelesa. Kearney iz Kalifornije mi je poklonil zemljevid zahodnih držav Arizone in Nevade s Kalifornijo. Ryanovi iz Iowe pa so me založili s pridelki njihove farme, domačim mlekom, sirom in posušenim sadjem. Mož Kevin je v mladih letih potoval z avtoštopom, na črno se je prevažal s tovornimi vlaki. Sorodna duša. Tukaj sem tudi prvič prišel v stik z Indijanci. Na tej točki se stikata ozemlji plemen Ute in Navajo, ki govorijo vsak svoj jezik. Za obisk tega kraja pobirajo simbolično vstopnino, na stojnicah pa prodajajo spominke in nakit, ki ga sami izdelujejo. Seveda pa to niso Indijanci, ki smo jih navajeni iz kavbojskih filmov, vozijo se z avtomobili kot vsi drugi.
Ko se je sonce nagnilo proti popoldnevu, sem krenil naprej. Na 160. cesti je bilo zelo malo prometa in sem večinoma vozil sam. Pokrajina se je hitro spreminjala, za vsakim ovinkom ali vzponom se je prikazala drugačna slika. Rdečkasta zemlja in kamenje, dreves nikjer. Napis Teec Nos Pos me je spomnil, da imam v žepu listek z vrisano potjo mimo neke šole, kjer bi se lahko osvežil. Grem pogledat. Skrenil sem z glavne ceste  in se zagrizel v strm klanec nove asfaltirane ceste, ki je vodila k skupini hiš. Malo više se je prikazalo ogromno šolsko poslopje, cel kompleks učilnic in drugih stavb, pod njo pa naselje lesenih hiš. Na cesti je bilo samo nekaj indijanskih otrok. Pred neko hišo je stala skupina starejših in se verjetno spraševala, kaj je tega na triciklu privedlo v ta kraj. Tom Riggenbach me je poslal sem, v njegovi hiši bi se lahko stuširal, sem jim pojasnil. On je na dolgem kolesarjenju, so mi odgovorili. Ker je bilo že pozno, sem jih vprašal, če bi lahko kje tukaj prenočil. Po krajšem posvetu je mož srednjih let rekel, naj vozim za njim do njegove hiše na vzpetini nad šolo. Doma je bila njegova mati, ki ne razume angleško. Ponudila sta mi svojo kopalnico, da sem se prijetno oprhal in osvežil. Roy Kady, tako mu je bilo ime, je odnekod prinesel zložljiv ležalnik in ga postavil na dvorišču. Po dolgem času sem spet počival na mehkem. Tudi ko človek potuje brez načrta, kar na slepo, se na koncu vedno najde kakšna rešitev, včasih celo boljša od skrbno načrtovane.