Etapa
Primm - puščava Mojave - Baker, 81 km Zemljevid 12. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 16′ 06,7″
W: 116º 04′ 07,2″
Nadmorska višina 285 m
Vzponi 507 m
Do danes prevozil 5463 km
6 $N: 35º 16′ 06,7″
W: 116º 04′ 07,2″
Nadmorska višina 285 m
Vzponi 507 m
Do danes prevozil 5463 km
Današnji dan je bil poln dogodivščin. Psihično sem bil pripravljen za dolgo pot skozi puščavo Mojave. Krenil sem nazaj na avtocesto št. 15 ki povezuje Las Vegas z Los Angelesom. Malo me je skrbelo, če me bo morda ustavila policija in mi prepovedala vožnjo po avtocesti. Kam naj bi pa šel? Edina možnost bi bila iti nazaj proti vzhodu in nato na jug in poiskati staro cesto 66 skozi Klondike. To bi pa pomenilo kar nekaj dni dodatne vožnje. Nič, grem naprej, sem modroval. Kar bo pa bo. Avtocesta, po kateri sedaj vozim ima zelo širok odstavni pas, je zelo prometna, noč in dan se po njej valijo neprekinjene kolone avtomobilov in težkih tovornjakov. Najprej sem si predstavljal, da bo puščava ena sama neskončna ravnina, v resnici pa ves ta predel tvori več velikih kotlin; ko si prispel do konca ene, je sledil dolg vzpon in nato spust v naslednjo kotlino. Vročina je bila vedno hujša. Računal sem, da se bom prebil skozi v treh dneh, zares pa sem potreboval štiri dni.
Ob koncu prve kotline se je cesta pričela dvigati proti dokaj visokemu prelazu. Vklopil sem reduktor schlumpf in z lahkoto vozil navkreber. Kar naenkrat se je pred menoj ustavil policijski avtomobil. Ven je stopil policist in mi rekel, da se naprej ne morem peljati. ???!!! Zdaj smo pa tam, pričel se je črn scenarij, sem pomislil. A se je kmalu izkazalo, da ni tako hudo. Policist mi je pojasnil, da je kakih 6 milj dolg odsek čez prelaz predrugačen. Odstavni pas je spremenjen v vozišče za tovornjake in se je nemogoče ali celo smrtno nevarno peljati čez s kolesom. Ali se da tricikel razstaviti? me je vprašal. Ja, se da, vendar je dosti dela s tem, sem mu odvrnil. Kaj pa pa torbe in ostalo? To pa lahko takoj razdrem, sem mu zagotovil. Predlagal je, da zneseva vso prtljago v avto, prazen tricikel pa pritrdiva z zateznimi trakovi na odprt prtljažnik policijskega avtomobila. Vas bom peljal čez nevarni odsek, je dejal. Tako je tudi bilo. Zapeljal me je čez prelaz na drugo stran do točke kjer se je spet pojavil odstavni pas. Pojavil se je še en policijski avto. Tukaj sem vso prtljago namestil nazaj na tricikel. Zahvalil sem se jima za pomoč. Nič nista rekla, da se ne bi smel po tej cesti voziti naprej.
Dobil sem občutek, da policisti v Ameriki najprej pomagajo, potem opozarjajo in šele na koncu kaznujejo. Pri nas je vrstni red obraten. Da ne bom krivičen: vsaj včasih je bilo tako. Doma že dolgo nisem imel opravka z njimi. Morda je danes že kaj bolje.
Na dnu naslednje kotline sem se pri hudi pripeki zaustavil in preveril delovanje sončnih celic za polnjenje baterij. Termometer je kazal temperaturo 46 stopinj C v senci. Mimo so vozile kolone avtomobilov s klimatizacijskim hlajenjem. Eden izmed njih je upočasnil vožnjo in temnopolti sopotnik mi je položil v roko veliko hladno breskev. Na cesti nisi sam! Ljudje vidijo in hočejo pomagati.
Še en vzpon in zadnji spust tega dne. Na dnu naslednje velike kotline je leži vroče mestece Baker, ki se ponaša z največjim termometrom na svetu (41 m). Baker je tudi izhodišče za obisk znane Doline smrti (najvišja doslej izmerjena temperatura 56,7 C)
Sklenil sem tukaj prenočiti. Prodajalki, ki je končala delo in se se je hladila v senci za trgovino sem zaupal mojo namero glede prenočevanja na prostem, morda ve, če je kje blizu kakšen primeren prostor. Pokazala mi je za streljaj daleč na neko hišo rekoč, da je zapuščena in nima lastnika. Ko sem se hotel zapeljati tja je bila zopet ena zračnica prazna. No, krpanja sem že vajen. Ko sem prispel do tiste hiše, sem ugotovil, da je to taka podrtija, da v njej ni varno spati. Odločil sem se, da si pogrnem na betonski ploščadi pred sosednjo lopo.
