Baker - Desert Ranch, 42 km
Zemljevid
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 04′ 22,6″
W: 116º 24′ 42,9″
Nadmorska višina 538 m
Vzponi 412 m
Do danes prevozil 5505 km
12,50 $
Zjutraj sem se založil z vodo in krenil novi vročini naproti. Po enem dnevu vožnje skozi puščavo sem lahko že ocenil, kaj me čaka naslednje dni. Vročina je res huda, a se jo nekako še da prenašati, ker je ima zrak zelo malo vlage. Pri vožnji po nekem klancu navzgor sem dohitel manjši avtodom, ki se mu je pokvaril motor in uboga zakonca sta v hudi vročini čakala na pomoč, saj jima tudi klimatska naprava ni delovala več. V nadaljevanju poti sem opazil, da sem nekje izgubil dvolitrsko plastenko vode. Do Barstowa je še daleč, moral bom štediti z vodo, če hočem do večera priti do tja. A kadar ima vrag mlade, jih ima ponavadi dosti. Pri najhujši vročini se mi je izpraznila leva zračnica in ni mi preostalo drugega kot da poiščem luknjico in jo zakrpam. Nagnil sem kolo na bok in v miru zakrpal zračnico. A zgleda, da to ni bila edina luknja, kajti odslej sem moral vsakih nekaj milj tisto kolo nekoliko dotlačiti. Piti nisem smel preveč razkošno, ker mi je vode že primanjkovalo. Ko sem že hotel ponovno krpati, sem zagledal odcep na stransko makadamsko cesto, ob njem pa poslopje z napisom Market. Zavil sem tja. Pred hišo je bil nadstrešek z nekaj lesenimi mizami in klopmi.Ko sem se usedel na senčno klop, je prišel vem mlajši moški, Dan po imenu in mi rekel, da se lahko stuširam, prej niti nisem opazil, da je ob steni nadstreška tuš in tekoča voda. Trenutek kasneje je prišla ven Geneve in mi prinesla dve plastenki hladne vode. Tako dobre pijače nisem že nekaj let okusil. Kakšno razkošje! Sredi puščave hladna pitna voda! Kako malo je človeku potrebno, da je srečen! Nobena pojedina v kakšnem razkošnem hotelu Hilton se ne da s tem primerjati.
Ko sem se stuširal in se oblačil, je z avtoceste pribrzel gasilski avto, ven so poskakali gasilci in njihov vodja Donnie Viloria me je vprašal, če morda potrebulem pomoč, ali mi je slabo. Počutim se odlično, sem mu odgovoril. Povedal mi je, da so dobili obvestilo od voznikov na avtocesti, da potrebujem pomoč. Spomnil sem se, da sem malo pred tem na cesti krpal zračnico in pri tem postavil kolo na bok, morda se je kakemu vozniku zdelo, da se ne počutim dobro in potrebujem pomoč. Rekel sem mu: zares pa potrebujeta pomoč moški in ženska v avtodomu, ki se jima je pokvaril motor in čakata na pomoč. Komaj so se gasilci odpeljali, je pripeljal k meni avto policijske patrulje im policist mi je postavil enako vprašanje kot prej gasilci. Tudi njemu sem pojasnil, da se počutim odlično in nimam nobenih težav ter se mu zahvalil za pomoč.
Ker sem imel na voljo vodo iz pipe, sem v miru zakrpal obe rezervni zračnici in se hotel odpeljati naprej, saj se je sonce že precej nagnilo k obzorju, do Barstowa pa je bilo še daleč. Pa je prišel k meni lastnik puščavskega ranča, Jim po imenu in mi je dejal, da nima smisla danes nadaljevati pot, lahko prespim pri njih v bivalnem avtodomu, ki ima klimatsko hlajenje. Kdo bi se uprl tej ponudbi? Ponudili so mi viski in pivo, v lepo opremljeni notranjosti lokala, ki zgleda kot nekakšen muzej z bogato zbirko starin so prijeli za glasbene inštrumente in večer je minil v prijetnih zvokih kitare, bobnov in klavirja. Dan je pri Jimu redno zaposlen, žena Geneve pa je šoferka avtobusa v Barstovu in pride sem občasno pomagat.
Jim mi je pojasnil, da je bilo to poslopje pred osmimi leti naprodaj in njegovi sorodniki so mu pomagali zbrati denar, tako da so propadajoč ranč postavili na noge. Zgleda, da so zadeli v črno, kajti puščava ima tudi nekaj česar drugi kraji nimajo. Imajo velik nasad pistacij, ki uspevajo le na dveh krajih na zemlji, tukaj in v puščavski predelih Afganistana. Redijo tudi nekaj konj. Površinske vode res ni, je pa v tej kotlini obilo vode podtalnice, ki je globoko v zemlji. Dež pada samo štiri dni v februarju in takrat v nekaj dnevih vse ozeleni. V mali trgovinici prodajajo hladno pijačo, razne sladkarije in spominke.
Noč sem spokojno prespal na razkošnem kavču.
