Oak Cajon - Fontana - Duarte - Arcadia, 98 km
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 40,1″
W: 118º 02′ 28,6″
Nadmorska višina 146 m
Do danes prevozil 5771 km
W: 118º 02′ 28,6″
Nadmorska višina 146 m
Do danes prevozil 5771 km
16,40 $
Zjutraj sem se odpravil po cesti Mariposa proti vrhu prelaza, zadnjega vzpona na moji turneji. Pri imenu ceste se mi je zdelo zanimivo to, da se isto ime vleče skozi več mest, od Victorvilla do sem, kar je za orientacijo silno ugodno. Pri nas pa imamo v oznakah ulic in cest preveč vse razdrobljeno. Za primer naj navedem samo slab kilometer dolgo ulico v našem mestu, ki na kratki dolžini kar štirikrat menja ime, na začetku je Kopitarjeva, malo naprej je Maistrova, potem se prelevi v Mladinsko, na koncu pa v Vrbansko.
Pred vrhom 1300 m visokega prelaza Cajon sem smel zopet na avtocesto. Sledil je dolg ovinkast spust proti Los Angelesu, za katerega sem mislil, da ni več daleč. Drevi bom že na cilju, saj gre samo navzdol, sem modroval.
Med spustom sem na nekem mestu opazil vzporedno cesto, ki se je na koncu končala z vzponom v hrib. Šele napis ob cesti mi je povedal, da je paralelna cesta namenjena za zaustavljanje v sili, če bi komu odpovedale zavore. Nekajkrat sem moral zaviti z avtoceste na staro Route 66, poleg pa je speljanih več železniških tirov na različnih nivojih glede na razgibanost terena. Železniški promet je zelo gost, za premagovanje težkih vzponov proti notranjosti je v dolge kompozicije vlakov vpreženih do pet ali šest dizelskih lokomotiv.
Ko sem prišel do table, ki oznanja občinsko mejo Los Angelesa, sem res mislil, da bom še danes na cilju. Kje neki! Če boš čital naprej, boš ugotovil, da sem uspel priti do Tihega oceana šele naslednji dan proti večeru.
Ko sem se tako rahlo spuščal skozi vse gosteje naseljeno kamnito pokrajino, sem se držal smeri, ki so mi jo zarisali v muzeju v Victorvillu. Sledove legendarne Route 66 sem odkrival na bulevarju Foothill po katerem sem vozil do večera. V mraku sem prispel do velikega stadiona v Arcadiji. Ko sem ob robu ogromnega parkirišča nedaleč stran od ceste pod drevesom našel primeren prostor za spanje, se mi je naenkrat nekaj posvetilo. Še enkrat sem preračunal koliko časa imam še na voljo in z velikim veseljem ugotovil, da sem se zmotil v štetju za en dan. Kako je do tega prišlo, si ne znam razložiti, verjetno sem pred časom pogledal na napačni mesec v koledarju in v spominu se je usidral datum odhoda v ponedeljek. V resnici pa pride petnajsti julij na torek. Kar naenkrat sem laže zadihal in se zazibal v sladki sen.
