Victorville - Hisperia - Oak Cajon, 32 km
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 22′ 32,7″
W: 117º 25′ 13,3″
Nadmorska višina 1202 m
Do danes prevozil 5673 km
16,50 $N: 34º 22′ 32,7″
W: 117º 25′ 13,3″
Nadmorska višina 1202 m
Do danes prevozil 5673 km
Do Los Angelesa je po avtocesti še 100 milj (160 km), na voljo pa imam še štiri dni, če en dan odštejem za rezervo in letališke formalnosti pa le tri dni. Ne smem se preveč obirati. Zavil sem na avtocesto in prićel nabirati kilometre. Napredovanje pa mi je v Victorvillu preprečila policijska patrulja, ki me je napotila na stransko cesto, ker na avtocesti tukaj vožnja s kolesi ni dovoljena. Sedaj pa so se pričele težave. Na prvi črpalki v mestu sem vprašal za pot in povedali so mi katerih cest naj se držim. Lepo in prav. Po nekaj križiščih sem moral spet vprašati za pot. Naravnost pa desno. Tam spet vprašam in dobim popolnoma drugačne napotke. Kaj sedaj? Prihajam v časovno stisko. Če po avtocesti ne smem, bom dosti časa izgubil s povpraševanjem, vedno gosteje naseljeno področje je prepleteno s stoterimi križišči, kako naj najdem pot iz tega labirinta? Stranske poti bodo prinesle dodatno razdaljo, letalo bom v ponedeljek zamudil. Vrag šalo jemlje, treba bo iti na vlak ali avtobus. Na železniški postaji izvem, da se vlak ustavi samo, če ima kdo kupljeno karto. Blagajne pa nikjer, da bi karto kupil, samo obvestilo, na katero telefonsko številko naj potnik pokliče glede vozovnice. Na telefonu se pa sliši samo avtomatski odzivnik: če hočete to, pritisnite 1, če hočete ono, pritisnite 2 itd. Sprevidel sem, da z vlakom ne bo nič, poskusil sem še z avtobusom. Ko je šofer videl, kakšno prtljago bi moral naložiti, je ocenil, da ne bo šlo. Tako sem ostal na postaji in razmišljal, kaj mi je storiti.
Čez cesto sem ugledal starodavno nizko zgradbo z napisom Museum 66. Če nikjer drugje, bodo tukaj vedeli, kje poteka stara cesta 66 proti Santa Moniki, me je prešinilo. Stopil sem noter in prijaznemu uslužbencu Billu povedal, kaj me teži, da so mi vožnjo po avtocesti prepovedali, stare ceste 66 pa ne najdem. Možakar je razumel mojo stisko, vzel je atlas tega področja, naredil fotokopije mest do Los Angelesa ter mi z rumenim flomastrom označil odseke cest, ki bi me privedle do cilja. Potem je vzel zeleni flomaster in vrisal prekinjene dele poti po trasi avtoceste. Po avtocesti ne smem voziti, sem ga opozoril. Vem, mi je odvrnil. Ampak na delih, ki sem vam jih označil zeleno, je kolesarjem dovoljeno voziti, ker čez prelaz ni druge alternative, mi je pojasnil. Trasa, ki sem vam jo narisal poteka, v glavnem po zgodovinski cesti 66, le da je prekrita z novimi imeni in novimi cestami. Pristopil je še Bruce, urednik muzejskega časopisa Route 66 in si pribeležil nekaj mojih prigod s poti od Floride do sem. Po vpisu v knjigo obiskovalcev sem se že krepko čez poldan odpravil po lepo označenih kartah proti Hisperiji in prelazu Oak Cajon. Vožja je postalala vse napornejša, deloma zaradi nenehnega vzpona, delno zaradi vse hujšega vetra. Noč me je prehitela na redkeje poseljenem območju. Po nekaj neuspešnih poskusih sem odkril stranski vzporedni kolovoz in ob njem za grmovjem skrito divje odlagališče kartonskih škatel in delov pohištva. Idealno za moj način prenočevanja.
