Barstow - Route 66 - Victorville, 64 km
Zemljevid
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 32′ 44,0″
W: 117º 18′ 03,7″
Nadmorska višina 819 m
Vzponi 390 m
Do danes prevozil 5641 km
W: 117º 18′ 03,7″
Nadmorska višina 819 m
Vzponi 390 m
Do danes prevozil 5641 km
13,70 $
Ko sem si zjutraj v parku privoščil zajtrk, je naenkrat pričela delovati naprava za samodejno zalivanje trate, tako, da sem se moral preseliti za drugo mizo, če sem hotel ostati suh. V teh puščavskih krajih trava ne raste sama od sebe kakor v Sloveniji ampak jo je treba redno zalivati. Odločil sem se da se do naslednjega mesta peljem po moji stari zgodovinski cesti številka 66. Pri vožnji skozi puščavski Barstow sem nekaj časa vozil za smetarskim vozilom in se čudil, da smeti naklada sam, brez pomožnih delavcev. Šofer upravlja z nakladalnimi čeljustmi, ki primejo keson in ga zavihtijo na odprto vozilo in praznega odložijo nazaj ob cesto. Na koncu glavne ulice sem se ustavil v majhni trgovini. Kako ste? me je vprašala prodajalka Barbara. Standardno vljudnostno vprašanje. Bolje kot včeraj in slabše kot jutri, sem odvrnil. Ko je slišala, da sem privozil s triciklom s Floride, ni mogla verjeti. Hotela se je prepričati, ali je tricikel res tako udoben in se je radovedno usedla nanj. Ko sem hotel odpeljati, je pritekla za mano in mi podarila dežnik. Za senco, v tej vročini ga boste potrebovali, mi je rekla.
Na stari cesti 66 med Barstowom in Victorvillom ni bilo nobenega avtomobila, kajti ves promet se je preusmeril na novo avtocesto št. 15. Ves ljubi dan sem bil na cesti sam, nikjer žive duše, le jaz in neusmiljeno žgoče sonce. V najhujši vročini sem naletel na večji osameli grm in v njegovi senci za kakšno uro zadremal.
Potem sem do večera vozil naprej. Da nisem čisto bogu za hrbtom, me je tolažilo dejstvo, da je mimo večkrat peljal policijski avto, menda imajo tod redne obhode, če bi kdo potreboval pomoč.
Noč me je dohitela malo pred mestom, na križišču moje ceste, avtoceste in železniške proge. Ob nasipu avtoceste, ki je v nadvozu prečkala železnico je bil semafor, za njim pa drevo in večji grm. V zavetju teme sem si pripravil ležišče in hotel zaspati. To pa ni bilo tako enostavno. Po avtocesti nad mano so vso noč brzeli hrupni tovornjaki, na večtirni železnici pa so se vso noč premikale dolge kompozicije vlakov. Te bi se še dalo preslišati, če se ne bi tako pogosto oglašale lokomotivske sirene, ki parajo ušesa. Ta noč je bila zaradi hrupa zame najtežja. Kljub velikemu hrupu sem zaradi utrujenosti le uspel prespati nekaj ur do jutra.
