Etapa
Ash Fork / Route 66 - Seligman - Hualapai - Peach Springs, 80 km
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 33′ 09,8″
W: 113º 20′ 50,7″
Nadmorska višina 1587 m
Vzponi 429 m
Do danes prevozil 5055 km
10 $
Zjutraj sem bil vesel, da so bile tisto o kačah le sanje. Tovornjaka nisem kupil, ne vem kaj bi z njim. Odpravil sem se nazaj na prazno cesto in užival v mirni vožnji. Ob cesti je bilo dosti nenavadno majhnih sončnic ter kasneje ogromnih brinovih grmov. Na nekem nadvozu čez železniško progo sem imel spet predrto zračnico. A kako najti, kje je luknjica? Uporabil sem moj nov patent in z nekaj žlicami vode ugotovil, kje se delajo mehurčki. V Seligmanu pa kot da se je ustavil čas. Stavbe, avtomobili in napisi so me zapeljali v petdeseta leta prejšnjega stoletja. Pravi muzej na prostem. Vse je v znamenju te slavne zgodovinske ceste, po kateri se dandanes vozijo le turisti in pa domačini.
Obiskal sem knjižnico v skromni leseni stavbi ter poslal nekaj mejlov. Iz klimatiziranih knjižničnih prostorov sem stopil ven kot bi prišel v savno. V tej vročini naj vozim naprej? V trgovini z živili sem se nekoliko ohladil, prodajalka pa mi je dala pomembne informacije o poti proti Kingmanu. Bo huda vročina, do tja je 80 milj, mi je rekla. Pot pelje skozi indijanski rezervat Hualapai.
Kaj hočem, odrinil sem naprej, močan veter v prsa je nekoliko omilil hudo vročino.Nekaj vzponov, nato pa dolg ležeren spust proti veliki ravnini. Šlo je počasi, še vedno veter v prsa, potem pa spet defekt. Kaj bi se jezil, lepo počasi sem snel zračnico in pri tem opravilu opazil da je naenkrat nastalo popolno brezvetrje. Ko sem se po nekaj minutah spet usedel na kolo, je ponovno pričel pihati močan veter, toda tokrat v moji smeri. Neslo me je naprej kot strela. Ko sem prispel do meje indijanskega rezervata, se je sonce se je že nagnilo proti obzorju. Zavetišče sem si našel tik ob cesti za velikim grmom. Lep sončni zahod.
