79. dan, sobota, 5.7.2008, Primm (Nevada)

Las Vegas - Primm, 63 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 36′ 39,7″
W: 115º 23′ 18,6″
Nadmorska višina 794 m
Vzponi 500 m
Do danes prevozil 5382 km

12 $

Zjutraj bi se moral odločiti, ali naj ostanem še eno noč v Las Vegasu ali naj grem še danes naprej v Kalifornijo. Prihajal sem namreč že v časovno stisko. Čez deset dni bi moral sedeti že v letalu, pred menoj pa je še skoraj petsto kilometrov neznane poti. Založil sem se s hrano in pijačo ter krenil proti avtocesti št. 15, ki pelje v Los Angeles. Ko sem se že daleč izven mesta na šestpasovnici razvrščal na levi odcep proti Primmu, me je nasproti vozeči voznik opozoril, da na tej cesti kolesarjem ni dovoljeno voziti.  Vseeno sem odpeljal naprej in kmalu res uzrl napis, ki prepoveduje vožnjo kolesarjem.  Kaj sedaj?

Pogledam na karto. Nobenih vzporednih cest, po katerih bi morda smel voziti. Če grem nazaj in poskusim po drugih obvoznih cestah, ne bom pravočasno prispel na letalo. Naredil sem se Francoza in peljal naprej proti kalifornijski meji. Nihče me ni ustavil. Pri vročini 45 stopinj sem imel defekt in moral zamenjati desno zračnico. Proti večeru sem prispel do obmejnega mesta Primm, ki leži na nevadski strani meje. Da spada v Nevado se vidi že po tem, da je tukaj kazino in vsepovsod polno možnosti, da zapravite svoj denar. Malo sem raziskoval okoli, kje bi se ulegel čez noč a ni bilo nič kaj primernega. Bil sem edini kolesar  daleč naokoli in s triciklom pri marsikomu vzbudil delček pozornosti. Naj opišem naslednji dogodek: ko sem na parkirišču nekaj brskal po torbah, je pristopil k meni mlajši možakar in mi vročil pet dolarjev. Zakaj? sem ga vprašal. To je za vas, je rekel, dvignil v pozdrav oba palca in odbrzel. Bolj kot denarja sem bil vesel njegove prijaznosti. Tako hitro je odšel, da ga nisem mogel vprašati niti za ime. 

Pri vhodu v kazino sem videl električne vtičnice in nanje priključil pretvornike za polnjenje rezervnih baterij. Vrnil sem se na parkirni prostor h kolesu in tam od utrujenosti zadremal. Ko sem se prebudil, sem se spomnil na mojo elektriko v kazinu. Šel sem tja, ljudje so množično hodili mimo a se mojih naprav nihče ni dotaknil. 

Ležišče za spanje sem si omislil za  grmičasto nizko mejo ob parkirišču blizu igralnice. 

78. dan, petek, 4.7.2008, Las Vegas (Nevada)

Hoover Dam - Boulder City - Henderson - Las Vegas, 76 km

Zemljevid 12. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 04′ 19,2″
W: 115º 08′ 01,2″
Nadmorska višina 632 m
Vzponi 854 m
Do danes prevozil 5319 km

2,40 $

Ko sem se zjutraj prebudil, nisem čutil rok. Prestrašil sem se. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Me je pičila kača in sem paraliziran? Z rokami sem se dotaknil obraza, začutil sem dotik rok, roke pa tega niso zaznale. Na srečo sem kar hitro odkril, kje je bil vzrok mojemu strahu. Ko sem odgrnil podlogo ležišča, sem videl, da sem vso noč ležal na mravljišču nekih zelo drobnih mravelj. Njihovi drobni piki me niso prebudili iz prijetnega globokega spanja. 

Kar dolgo sem se moral še voziti in spuščati navzdol, da sem prispel do Hooverjevega jezu (370 m.n.m) na reki Kolorado. Jez so gradili od 1931 d0 1935 leta in predatavlja eno izmed sedmih tehničnih čudes sveta. Visok je 221 m, širok pa 379 m.

Ker na današnji dan v Združenih državah praznujejo 4. julij kot dan neodvisnosti (1776), se je za ogled jezu odločilo mnogo turistov, ki so neprestano prihajali in odhajali.

Preko jezu sem prispel na območje države Nevada. Tabla ob cesti me je opozorila, da sem stopil v pacifiški časovni pas in moram kazalce (že tretjič) premakniti za eno uro nazaj. 

Pot do Boulder Cityja je šla v glavnem navzgor in bilo je zelo vroče. V turističnem biroju sem na internetu odkril, da je v časopisu Navajo Times le izšel članek o mojem potovanju skozi Arizono. Članka pa ni bilo moč prečitati v celoti temveč le nekaj začetnih stavkov. O tem sem obvestil Toma Rondella, ki  bo skušal časnik kupiti v Flagstaffu. V turistični pisarni sem zbiral potrebne informacije o nadaljni poti proti Las Vegasu in pasteh potovanja s kolesom skozi puščavo naslednji teden. Ženske mi niso znale prav svetovati, saj jih ni doslej še nihče spraševal kaj takega. Napotile so me v kolesarsko trgovino v center mesta in tam so me natančno poučili, kako naj potujem in kaj me čaka na tej  vroči etapi. 

Zavil sem na avtocesto proti Las Vegasu. Pred Hendersonom sem naenkrat zaslišal čuden pisk sirene. Ker se je to nekajkrat ponovilo, sem pogledal nazaj, da bi ugotovil, odkod prihaja. Za mano je vozil policijski avtomobil in sirena je bila namenjena meni. Ustavil sem se in policist me je poučil, da po tej avtocesti kolesarjem ni dovoljeno voziti. Če hočem v Las vegas, moram iti po vzporednih cestah. Obrnil sem se nazaj do prvega odcepa in se znašel v labirintu lokalnih cest. Kar dosti časa sem izgubil s spraševanjem po kateri cesti naj peljem naprej. V mraku sem prispel na obrobje više ležečega Hendersona, pod menoj pa je kot na dlani v tisočerih lučeh žarel Las Vegas. Ko se je stemnilo, so se z vseh strani pričeli pojavljali veliki ognjemeti. Seveda, danes je Dan neodvisnosti! Lepšega mesta za opazovanje mavričnega neba si ne bi mogel izbrati. Veličasten prizor! Ko je bila kanonada mimo, sem se spustil proti lučem velemesta.

Ure in ure sem vozil proti centru, do njega pa je bil še daleč. Da je znamenito mesto igralništva in blišča ogromno, sem vedel že prej, sedaj pa sem uvidel, da je dosti, dosti večje... Ves utrujen sem ugotovil, da do središča ne bom prispel do jutra. Ustavil sem se na velikem parkirišču blizu letališča. Mnogi so dremali v avtomobilih, jaz pa sem napol leže napol sede zaspal kar na udobnem ležišču tricikla.

Navajo Times, 3. julija 2008

  Članek brez slike je bil objavljen 3.7.2009

Navajo Times je glasilo indijanskega plemena Navajo.
Tiskajo ga v mestu Window Rock v Arizoni. Članek je bil objavljen po razgovoru s prijazno Indijanko Darlen Chester z gorovja Black Mesa, 23.6.2008
Prevod članka (prevedla Nataša Belšak):



Slovenec navdušen nad prijaznostjo Indijancev plemena Navajo

Zdi se, da so v zadnjem času Navaji gostili celo vrsto zanimivih ljudi.
Spominjam se na primer udeležencev teka za promocijo sožitja v svetu (World Harmony Run), potem nekoga, ki se je pripeljal mimo s starinskim vozom, v katerega so bile vprežene mule. V Indijancih plemena Navajo je prebudil ljube spomine na čase, ko so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja potovali na konjih ali z vozovi na zbor ob 4. juliju. Na vozovih so sedeli družinski člani, otroci so se smejali, bilo je veliko hrane in vode. Vem, da je pogled na voz, ki so ga vlekle mule, na marsikateri obraz pričaral nasmeh in razveselil marsikaterega od starejših Indijancev plemena Navajo.
Nato se je pojavil še nekdo, ki je vzbudil zanimanje. Nosil je približno meter in pol visok lesen križ.
Kdo so ti ljudje, ki so upočasnili življenjski tempo, da bi uresničili svoje sanje, in ki so navdihnili toliko drugih ljudi?
Med vožnjo pa ameriški avtocesti št. 160 sem približno miljo od Kayente opazila nekoga, ki je poganjal kolo nenavadnega videza. Ko sem se vračala, sem ga ponovno opazila v dolini Long House Valley. Naslednji dan, 22. junija, sem ga opazila na križišču, kjer se cesta odcepi proti Navajo National Monument.
Moram priznati, da me je premagala radovednost, ko sem se odločila, da bi bilo nenavadnega kolesarja zanimivo spoznati. Rečeno, storjeno. Ustavila sem se in ga vprašala, ali ga lahko slikam na, kot sem kmalu izvedela, njegovem triciklu.
Začela sva se pogovarjati in bila sem presenečena, ko mi je povedal, da prihaja iz Slovenije, republike v Evropi, ki je bila včasih del Jugoslavije. Ime mu je Jože Marolt in tokrat je bil prvič v Ameriki.
Florido je pustil za seboj 19. aprila; upa, da bo 15. julija prispel v Los Angeles. Je upokojen in pri 69 je začutil, da ima veliko časa in da je 'zdaj ali nikoli' tisti pravi čas za potovanja.
Videl je kolesarjenje s tricikli in se odločil, da mu bo posvetil nekaj časa. Preko interneta je ugotovil, da so tricikli cenejši v ZDA in odločil se je, da pride čez lužo in ga kupi kar v ZDA.
Med svojim potovanjem je Kolorado prečkal preko prelaza Wolf Creek Pass. Preprosto morala sem ga vprašati, kako je bilo na dolgem vzponu. Rekel je, da je preživel sedem vetrovnih ur.
Ko je bil v Koloradu, se je ustavil ob grobu svojega sorodnika – rudarja, ki je preminil leta 1925. Večina sorodnikov, ki jih je imel v Ameriki, se je vrnila v Evropo leta 1912.
Da bi prispel do načrtovanih krajev, mora Marolt ure dolgo potiskati pedala svojega tricikla, zato sem ga vprašala, koliko milj prevozi vsak dan. »V povprečju štirideset do šestdeset milj dnevno, odvisno od vetra,« je bil njegov odgovor.
Kadar mu veter piha nasproti, Marolt prevozi deset do dvajset milj dnevno, z vetrom v hrbet pa prekolesari štirideset do šestdeset milj dnevno. Do zdaj je za sabo pustil že 2000 milj, pred sabo jih ima še 800. Njegova pot ga bo vodila tudi preko Grand Canyona.
Na začetku najinega pogovora je omenil prijaznost Indijancev plemena Navajo. Povedal je, da so bili do njega prijazni in so mu bili pripravljeni pomagati. Dali so mu vodo in kruh. Z nasmehom se spominja, kako so mu zastonj ponudili hladno Coca Colo, ko je popravljal počeno gumo. Nekoč so mu ponudili, da lahko prespi na zložljivi postelji, kar je hvaležno sprejel.
Včasih, ko prispe v mesto, kjer je motel, prespi v motelu. V celoti gledano se mu je zdelo, da je v rezervatu Indijancev Navajo mnogo prijaznih ljudi.
Presenečeno je ugotovil, da na začetku rezervata Indijancev Navajo ni bilo znakov 'Prehod prepovedan', kot je to opazil na Floridi.
»Zelo gostoljubni ljudje,« je izjavil.
Po razgovoru sem bolje razumela, zakaj to počne. Dala sem mu jabolka za popotnico in ga pospremila s pogledom.
Ko sem gledala, kako je kolesaril naprej po svoji poti, me je prešinilo, da se je Marolt edino v Ameriki lahko gibal s takšno svobodo. Zadaj na kolesu se je vila majhna slovenska zastava.

Avtorica članka, Darlene Chester, je doma z območja gorovja Black Mesa v Arizoni in je predstavnica za stike z javnostmi pri družbi Peabody Western Coal Co.