74. dan, ponedeljek, 30.6.2008, Ash Fork / Route 66 (Arizona)

Flagstaff - Williams - Ash Fork / Route 66, 74 km
   

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 14′ 20,4″
W: 112º 36′ 21,5″
Nadmorska višina 1542 m
Vzponi 286 m
Do danes prevozil 4975 km
18 $

Zjutraj sem si v miru skuhal zajtrk. Ker je bila na voljo voda, sem zakrpal vse tri rezervne zračnice in se odpravil naprej. Odstavni pas avtoceste po katerem je kolesarjem dovoljeno voziti, je bil v izredno slabem stanju. Proti poldnevu sem prispel v Williams. Tukaj sem se prvič srečal z zgodovinsko cesto 66. V turističnem biroju sem o njej zvedel kaj več. Zgrajena je bila pred drugo svetovno vojno in je povezovala Čikago z Los Angelesom. Za tiste čase je bila to moderna cesta in po njej so se podali mnogi iskalci sreče, ko so šli na pot v zlato Kalifornijo. O njej je napisanih dosti pesmi, z njo so povezana slavna imena in mnogi filmi. Razvoj pa je to nekoč slavno cesto 66 povozil in je danes v večini prekrita s štiri ali večpasovno avtocesto. Le v hribovitih predelih Arizone in Kalifornije je ostala še neokrnjena, ker so nove avtoceste gradili po bližnjicah.
Po obnovi zalog hrane in pijače sem si v starodavnem Williamsu ogledal še pokopališče, kjer so grobovi kar v gozdu med visokimi bori. Proti Ash Forku je bil dolg spust in tukaj moram omeniti, da me je nekajkrat med rahlo vožnjonavzdol prijel spanec. Če ne bi bilo tistih nazobčanih zarez, ki ločujejo vozišče od odstavnega pasu bi me zaneslo proti avtomobilom. Ko so me tresljaji predramili, sem se ustrašil in zavil na prvem odcepu s ceste v gozd in v tišini oddremal dobro uro, kar na triciklu.
Kmalu sem prišel do odcepa , kjer se avtocesta loči od slavne Route 66. Kar naenkrat sem se znašel na speči lepotici sam. Kakšno olajšanje! Nič več hrupnih tovornjakov, nobenega prometa, bilo mi je v užitek voziti po njej v tišini.
Gozd sem pustil za seboj in od takrat naprej ga do konca poti nisem več videl. Vsaj takega ne, morda le posamezna drevesa in parke v urbanih območjih, kjer drevesa in travo ohranjajo pri življenju z namakanjem.
Proti večeru pa spet staro vprašanje: kje bom prespal? A se s tem nisem več dosti belil glave. Tako sem se bil že navadil na to, da se vedno najde kaj primernega. In res sredi ničesar sem nekoliko stran od ceste zagledal zapuščen tovornjak. Mimo napisa "Prepovedan prehod" sem se približal tovornjaku in na njem opazil napis "Naprodaj". Sklenil sem prenočiti kar tukaj v zavetju tovornjaka. Ponoči sem sanjal o kačah.



12.teden

Ash Fork/Route 66 - Seligman - Hualapai / Peach Springs - Hackberry - Kingman - Willow Beach / Hoover Dam - Henderson (Nevada) - Las Vegas - Primm - Baker (Kalifornija)

73. dan, nedelja, 29.6.2008, Bellemont / Flagstaff (Arizona)

Red Lake - Parks - Bellemont / Flagstaff , 89 km

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 15′ 01,1″
W: 111º 52′ 08,1″
Nadmorska višina 2212 m
Vzponi 584 m
Do danes prevozil 4901 km
3,5 $

Zjutraj sva si imela kaj povedati. Povedal je, da je malo nor in je bil zaradi tega predčasno upokojen.  Njegovo "norost" sem bil opazil že sinoči, ko sem slišal, da se občasno pogovarja sam s seboj in se na koncu vsakokrat prijetno zasmeje. Je pa visoko izobražen in razgledan. Njegovi starši izvirajo iz Sicilije. S pomočjo cedeja se uči igrati na mandolino, naredil si je nekakšno veliko frulico in zaigral mi je nekaj melodij. Bil je že na Aljaski, njegova želja je obiskati Kamčatko. Prijeten možakar. Rekel sem mu, da moram iti naprej, če hočem priti v Los Angeles pred potekom vize. Ko sva se poslovila, je on zavil po kolovozu naprej v divjino proti državnemu ozemlju parka Kaibab. Najraje bi se mu pridružil. 
Pred Williamsom sem opazil napis Flagstaff 27 milj.  Bom pa tja skočil po tisti indijanski časopis, me je naenkrat prešinilo. Zavil sem na avtocesto št. 40 in se usmeril nazaj proti vzhodu. Bilo je kar nekaj dolgih vzponov, prečkal sem najvišjo točko te ceste v Arizoni, 2250 m nad morjem. Pred zgodovinskim Flagstaffom sem imel defekt in sem prispel v mesto tik pred mrakom. Zelo prijetno mesto. Na več mestih sem vprašal po časopisu Navajo Times a je bil povsod razprodan. Nazadnje sem odkril poslednji izvod na neki črpalki toda o kašnem članku o meni ni bilo ne duha ne sluha. Me je pač ženska, ki me je pred dobrim tednom blizu Kayente intervjuvala, potegnila za nos, sem se sprijaznil.
Zagrizel sem se nazaj v arizonske klance in v temi prišel do počivališča, kjer so bile na voljo sanitarije in pitna voda. Postlal sem si na tleh v zavetju zidane nadstrešnice. 

72. dan, sobota, 28.6.2008, Red Lake (Arizona)

Grand Canyon Yavapai Point - Tusayan - Valle - Red Lake, 85 km
     

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 18′ 49,4″
W: 112º 09′ 47,7″
Nadmorska višina 2037 m
Vzponi 590 m
Do danes prevozil 4812 km
10 $

Komaj sem nekoliko zadremal, me je prebudil ropot avtomobilskega motorja. Ura je štiri zjutraj. Pomanem si oči in vidim, da je pripeljal avtobus iz katerega so se vsuli številni turisti. Kmalu je prispel še drugi avtobus, nekakšna redna brezplačna linija od tabora do sem. Kmalu se mi je posvetilo, kaj se dogaja. Seveda, sončni vzhod! S spanjem ni bilo nič, pridružil sem se opazovalcem, ki so bili oboroženi z različnimi kamerami in fotoaparati. Vsak si je našel primeren prostor na skalah in začela se je veličastna predstava, kjer je glavno vlogo igralo Sonce. Bil sem v največjem gledališču, kulise kanjona so se menjavale v različnih barvnih odtenkih. Iz teme kanjona je Sonce postopoma oživelo speče skalnate gmote v pravljične figure. 
Dolgo se nisem mogel ločiti od Velikega Kanjona. A je bilo treba naprej, proti Kaliforniji. Američan iz San Diega mi je mimogrede omenil, da bi si bilo vredno ogledati še Hooverjev jez na reki Kolorado, če že potujem v tej smeri. Lisa in Michael sta se ponudila, da me fotografirata na robu kanjona, kajti redkokdaj imam priliko, da bi slikal sam sebe, sta dejala. Poslovil sem se od te veličastne stvaritve narave in se spustil  mimo heliodroma proti Tusayanu. Cesta lepa, čudoviti razgledi, obširni gozdovi. Na razcepu Valle sem se moral odločiti ali naj grem v Flagstaff ali po cesti 64 naprej proti Willliamsu. Odločil sem se za slednje.
Pred krajem Red Lake sem v daljavi zagledal nekaj česar že dolgo nisem videl. Je to mogoče, da je pred mano kolesar? Zgleda, da sem bil jaz hitrejši in sem ga na vrhu zelo dolgega vzpona dohitel. Res je bil kolesar in to  na triciklu! Hitro sva se sporazumela, saj sva sorodni duši. Tom Rondello je doma iz Tucsona v Arizoni in se potepa s triciklom tod okoli čezi celo poletje. S seboj ima vse, kar je potrebno za bivanje v naravi: spalno vrečo, ponjave, kuhalnik, akumulator,  sončne celice, natančne karte iz katerih je razvidno kje je državna lastnina in kje privatna. Tricikel si je naredil sam, tudi prikolico, ki jo vleče za sabo. Glede iskanja prenočišča sem se za nocoj prepustil njemu, saj je teh terenov bolj vajen. Zavila sva z glavne ceste v desno na makadamski odcep. Noč naju je dobila na planjavi, zavila sva na razrit kolovoz in se že v mraku pripravila ležišče na redki travi.

71. dan, petek, 27.6.2008, Grand Canyon Yavapai Point (Arizona)

Grand Canyon Village - Yavapai Point, 5 km
 

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 03′ 55,4″
W: 112º 07′ 02,9″
Nadmorska višina 2149 m
Vzponi 31 m
Do danes prevozil 4727 km
9 €

Šele zjutraj sem uvidel vso razsežnost kampa. Gostitelja sta mi ponudila zajtrk in me poučila kje naj najdem sanitarije s tuši in samopostrežno pralnico perila. Ko sem se osvežil in opravil žehto, sem se odpravil na ogled vasi in po nakupih. Aha, danes je petek, bom poiskal, če se kje dobi časopis Navajo Times a je bilo vse iskanje zaman. Veliki Kanjon je že izven območja indijanskega rezervata  Navajev. Uniformirani varnostnik Jacob me je peljal v knjižnico, da bi po internetu pogledali, v katerih krajih bo ta časopis na voljo. Najbrž ga bo moč dobiti v Flagstaffu, so mi pojasnili. Rozinanta je pritegnila pozornost nekaterim obiskovalcem kanjona in so radi preverjali udobnost njenega sedeža: Andy, Cindy, Steven, Paul in Marta in otroci.
Glede na dolgo pot ki me še čaka in razpoložljivi čas, ki ga imam še na voljo, sem ocenil, da se ne smem več dolgo obirati in sem sklenil proti večeru zapustiti Veliki Kanjon in se spustiti proti jugu, kjer bi se v Williamsu ali Flagstaffu priključil na avtocesto številka 40, ki pelje proti Los Angelesu. Ko pa sem prispel do razgledne točke Yavapai Point, sem videl, da se tam nekaj dogaja. Radovednost mi ni dala miru in sem šel raziskat, zakaj se zbira tam toliko ljudi. Odkril sem, da imajo ta vikend, ki mu je botrovalo izredno jasno vreme brez oblakov astronomi od vsepovsod dan odprtih vrat za opazovanje zvezd. Na velikem parkirišču sem naštel kakih štirideset teleskopov različnih velikosti in modelov. Področje okoli Velikega Kanjona je idealno za opazovanje neba, saj ni  v bližini nobenega večjega mesta, ki bi svetlobno onesnaževalo okolje. Po opazovanju sončnega zahoda so potem ljudje hodili od enega teleskopa do drugega in opazovali planete kot so Mars Saturn in Jupiter ter meglice M51 in M13. Za radovedneže je imelo astronomsko društvo ponoči še predavanje z diapozitivi. Po polnoči so začeli počasi pospravljati, nekaj pa jih je čakalo še Luno, ki je vzšla ob dveh ponoči. Pri Kolumbijcu Gidermu sem opazoval Lunine kraterje. Postalo je precej hladno pa sem se začel ozirati za primernim zavetiščem. Našel sem ga na betonskih tleh ob nizkem zidu pod nadstrešnico avtobusnega postajališča. Vsi so že odšli in tukaj bom imel mir, saj sem na robu kanjona sam pod zvezdami. 

70. dan, četrtek, 26.6.2008, Grand Canyon (Arizona)

Little Colorado River Gorge - Grand Canyon, 67 km
       

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 03′ 01,5″
W: 112º 07′ 00,2″
Nadmorska višina 2132 m
Vzponi 813 m
Do danes prevozil 4722 km



Zjutraj sem se poslovil od prijaznih prodajalk in se podal navkreber po cesti 64, ki pelje proti robu kanjona. Na višini 2000 m se je pričelo pojavljati drevje, predvsem bor. Ni pa mi šlo v glavo, zakaj moram ob reki Mali Kolorado, ki teče po stranskem kanjonu navzdol, poganjati tricikel po cesti v isti smeri vedno više navkreber. Pogled, ki me je čakal tam zgoraj je bil vreden truda. Ko sem prispel na rob Velikega Kanjona sem videl zakaj. Uzrl sem veličasten razbrazdan kanjon, na dnu katerega se dober kilometer in pol  niže leno vije na videz razmeroma skromna reka Kolorado. Iz globin veje bučna tišina, ki jo zmoti le kakšna ptica. Koliko milijonov let je bilo potrebnih, da je ta reka ustvarila tolikšno lepoto, ki jo občudujemo danes! Tega čudesa se zavedajo tudi upravljalci Kanjona, ki znajo uspešno tržiti;  kakih deset milj naprej proti zahodu je nastalo pravo turistično naselje z vso infrastrukturo. Za ogled so vzdolž gozdne ceste na voljo številni kratki odcepi do razglednih točk, ki so vedno polne obiskovalcev z vseh koncev sveta.  Na eni od teh točk, Morgan Point, sta se ob meni ustavila  Linda in Cris iz države Washington. Ko sta izvedela kako potujem, sta mi rekla, da imata postavljen šotor v kampu in če bom utegnil, si lahko najdem brezplačen prostor za spanje zraven njunega šotora, Pine Loop #290. A do turističnega naselja je bilo še daleč, noč je bila pa že na vidiku. Na severni strani kanjona je bilo moč opaziti v daljavi velik dim, kasneje sem zvedel, da gre za hud  gozdni požar. Nadaljeval sem pot proti naselju Grand Canyon Village in se pri tem še ustavljal pri nekaterih razglednih točkah, kjer so zapozneli posamezni turisti nemo občudovali sončni zahod. Veličasten prizor!
Od tega, da bi prenočil v gozdu me je odvrnil prometni znak Pozor na divje zveri. Že v trdi temi sem prispel v naselje, a kako naj ponoči najdem Lindo in Crisa? Na slepo sem zavil v območje ogromnega kampa in prosil za pomoč nekaga fanta, ki je nekaj delal okrog kombija z oznako kampa. Takoj je vse skupaj pustil in mi rekel naj vozim za njim. Po dolgem vijuganju skozi sistem cest in stranskih poti v kampu, mi je pokazal, kje bom našel ulico Pine Loop 290. Prijazen človek.
V temi sem si pripravil ležiššče na zaspal kot top.
Naročite se na: Objave (Atom)