48. dan, sreda, 4.6.2008, Kerrick (Teksas)

Masterson - Dumas - Cactus - Stratford - Kerrick, 103 km

Zemljevid 8. tedna
     

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 28′ 20,6″
W: 102º 12′ 40,6″
Nadmorska višina 1165 m
Vzponi 461 m

Do danes prevozil 3426 km

31 $

Po slovesu od prijaznih ljudi sem se podal na pot proti severu. Veter je bil ugoden, cesta prazna. Naokoli neobdelan svet, žitna polja, povsod pa dosti zajcev, naftna črpališča. Spet stara pesem: rahlo valovita ravnina, razvlečeni vzponi in hitri spusti. In veter, veter. V daljavi več jat ogromnih vetrnic za proizvodnjo električne energije. Zemlja izsušena. Za cesto sem našel podlogo termafleks za spanje, verjetno jo je izgubil kakšen motorist. Ob prihodu v Dumas mi je dvajset metrov pred trgovskim centrom spustila zračnica. Kupil sem rezerni zračnici, ponjavo ter zalogo hrane in vode. Mestece ima 15 tisoč prebivalcev in je sedež občine. Ogromen supercenter Wal Mart je odprt 24 ur na dan vse dni v tednu. Kar pred trgovino sem zamenjal poškodovano zračnico. Včasih je tako zapihalo, da sem lovil pribor in orodje po cestišču. Tukaj bi se moral odločiti kam naj krenem sedaj. Proti Durangu v Koloradu bi bila najbližja pot na zahod čez Novo Mehiko. A kaj, ko je ravno iz te smeri pihal hud veter. Posvetoval sem se z Jasonom iz supercentra. Ali je tukaj vedno tako vetrovno? Skoraj vedno. Smer vetra se pa spreminja, vendar v povprečju večinoma piha zahodnik. Tako sem se odločil, da odrinem na sever proti Oklahomi. Sledila je najbolj dolgočasna in enolična pokrajina. Neskončna ravnina, vožnja skozi  naselja Cactus, Stratford. Neusmiljeno izkoriščanje narave: ogromna tovarna za predelavo mesa, tisoče glav živine žalostno muka pred klavnico jn se verjetno zaveda svojega konca. Živino dovažajo od blizu in daleč z velikimi kletkastimi tovornjaki. Kljub vetru je tukaj neznosen smrad. Kamorkoli pa se ozreš, vidiš neskončna žitna polja, velike silose, pašnike, vmes pa črpalke za nafto. Vidljivost slaba, vrtinci vetra občasno dvigujejo oblake prahu. Dreves pa nikjer. Tukaj se ti mora stožiti po naši lepi Sloveniji. 

Na tej brezmejni ravnini človek izgubi občutek za ocenjevanje razdalj. Za primer: na obzorju sem ob cesti v daljavi videl na desni strani ceste temno liso, na levi pa nekakšem količek. Bom videl kaj je to, ko pridem bliže. Po dogem času uvidim, da je tisto temno liso predstavlja neka hiša, obsajena z  nekaj drevesi. Tista stvar na levi pa se je vedno bolj umikala. Ko sem končno le prispel bliže, sem ugotovil, da gre za ogromen žitni silos.

V Stratfordu me domačini opozorijo na nevarnost kač; če spim zunaj, naj bo to po možnosti na mizi ali klopi. Lepo, toda kje naj najdem vse to ob samotni cesti? Na nekem počivališču sem srečal motorista, ki je prihajal iz Duranga čez prelaz Wolf Creek. Gori je še sneg in je precej mrzlo, mi je povedal. Brrr!

Prenočišče sem si poiskal za samotnim gospodarskim poslopjem nedaleč stran od ceste.

47. dan, torek, 3.6.2008, Masterson (Teksas)

Amarillo - Masterson, 66 km
Zemljevid 8. tedna


Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 38′ 04,7″
W: 101º 57′ 40,2″
Nadmorska višina 1125 m
Vzponi 638 m
Do danes prevozil 3323 km

1,9 $

Zjutraj sem nekaj časa čakal, če bo prišel Jonathan, potem pa sem zvedel, da ne more priti. Sedaj sem se moral odločiti ali naj krenem proti zahodu ali proti severu. Po obeh smereh se pride do Kolorada. Skozi Amarillo, ki je veliko in precej razvlečeno mesto sem se prebijal čez neštete nadvoze po široki avtocesti stevilka 40 proti zahodu. Pri nekem stranskem priključku na avtocesto je malo manjkalo, pa bi me po moji krivdi povozil avto, ki je zavijal na avtocesto. Bil sem tako nepreviden, da sem zapeljal na njegov vozni pas ne da bi se prej prepričal če lahko to storim brez nevarnosti. Zanesel sem se bil na stransko vzvratno ogledalo, s katerega ni bilo moč videti cest v mrtvem kotu. Gume so zacvilile, avto je ustavil tik ob meni. Opravičil sem se mu, a se je voznik menda še bolj ustrašil kakor jaz, saj je še nekaj časa stal tam preden se je odpeljal naprej. To je bil zame velik pouk iz varne vožnje. Odslej sem se na vseh križišči, kadar sem moral menjati vozni pas, dvakrat prepričal, če smem to storiti.

Potem sem se kar naenkrat odločil: grem na sever, še enkrat v Oklahomo. Sam ne vem, zakaj sem se tako odločil. Delno zaradi vetra, ki je pihal proti vzhodu. Glavna cesta št. 40, ki prečka mesto, gre v smeri vzhod-zahod, proti severu pa vodijo manj prometne ceste. Sklenil sem dopolniti zaloge vode in hrane, a ni bilo ob izhodu iz mesta proti severu nobene trgovine več. Na črpalki sem si kupil dva litra kole, misleč, da bo že še kje trgovina za večji nakup. Pričel sem voziti po samotni cesti 287, moji stari znanki, ki pa je bila odslej dosti manj prometna. Hiš kmalu ni bilo več, vozil sem sam, zelo redko je privozil mimo kakšen avto. In spet tisti cigumigu, klanec dol, vzpetina gor, dokler se nisem spustil do reke Canadian, ki pa je bila skoraj popolnoma suha. Po zemljevidu sem ocenil, da se bom lahko oskrbel z vodo in hrano vmestu Masterson, ki je od Amarilla oddaljen 40 milj, to je 65 km. Zadnje kolo je nekoliko puščalo in sem ga moral vsake toliko časa natlačiti. Ko sem proti večeru po goli preriji, ki ni premogla nobenega grmička kaj šele drevesa, le pririnil do Mastersona, ni bilo ne duha ne sluha o kakšni trgovini. Mesto, bolj vasi podobno, je bilo kot izumrlo, nikjer žive duše. Na koncu je bila nekakšna kemična tovarna, samo pri vratarnici je bila luč. Kam sedaj? Sem brez vode in hrane in bliža se noč, kje naj prespim? Vrnil sem se nazaj k hišam in za veliko leseno stavbo končno le zagledal nekaj parkiranih avtomobilov, iz zgradbe pa so se slišali glasovi. Zavil sem tja, odprl vrata in se znašel v veliki telovadnici, kjer so mladi fantje in otroci nabijali žogo. Vprašal sem jih, kje bi lahko dobil vode, pa so mi rekli naj se oglasim v kuhinji za onimi vrati. Šel sem tja, tam so bile kuharice in drugo osebje. Natočili so mi vode do vrha. Ko so izvedeli, odkod prihajam in kam grem, niso mogli verjeti, da sem prikolesaril s Floride. Reli so, da lahko prespim v cerkvi, če hočem. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Od njih sem izvedel, da imajo tukaj enotedenski verski tabor v okrilju baptistične cerkve iz Dublina pri Dallasu. V Mastersonu, ki je na višini 1125 m, otroci preživijo teden skupaj s starši in starimi starši in pastorjem v znamenju raznih aktivnosti, hodijo na izlete, telovadijo in se versko izobražujejo. Ponudili so mi čaj s sladicami in mi potem rekli, da lahko grem k njihovi večerni maši, če hočem. Seveda sem šel. Ta maša je bila zame pravo doživetje, polna presenečenj. V cerkvi, ki je pravzaprav velika preprosta lesena baraka, so bili že vsi zbrani. Potem se je odnekod pojavil pastor, oblečen v klovna, in pričel zabavati otroke s šalami, smehom in petjem. Sledilo je berilo iz svetega pisma, potem pa petje ob glasbeni spremljavi. Peli so vsi in se pri tem pozibavali. Tolikšne sproščenosti in veselja pri maši nisem pričakoval, kajti naše katoliške maše so bolj resna zadeva. Dobil sem občutek, da je katoliški bog bolj resen sodnik, baptistični pa bolj veseljak. Po maši so me povabili na njihovo večerjo. Pogovarjal sem se s pastorjem Davidom in pomočnikom Ronnijem. Da so si premislili, sta mi rekla. Ne bom spal v cerkvi, ampak mi bodo dali na voljo sobo v klimatiziranem bungalovu. Tuš, sveže preoblečena postelja, kaj hočeš boljšega! In to razkošje me je čakalo samo zato, ker si pred odhodom iz Amarilla nisem priskrbel vode. Če bi imel dovolj vode bi vozil naprej in ne bi tukaj naletel na te prijazne ljudi.

Zjutraj sem bil povabljen na zajtrk, dali so mi zalogo hrane in vode, za spomin pa sveto pismo in majico njihovega tabora. 

46. dan, ponedeljek, 2.6.2008, Amarillo (Teksas)

Clarendon - Ashtola - Goodnight - Claude - Amarillo, 74 km

Zemljevid 8. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 11′ 30,3″
W: 101º 49′ 31,4″
Nadmorska višina 1087 m
Vzponi 765 m
Do danes prevozil 3257 km

16 $

Zjutraj sem se spočit odpravil naprej. Čez debelo plast mivke sem tricikel zvlekel nazaj na cesto številka 287. Toplomer je kazal iz ure v uro večjo vročino. Pri 40 stopinjah sem se zavlekel v senco in zamenjal zračnico na sprednjem levem kolesu. Razgovor z voznikom tovornjaka za smeti. Zgovoren mož mi je povedal, da je zadolžen za odvoz smeti ob počivališčih v tem rejonu in mora v treh dneh obiskati vse v razdalji 250 milj (400 km). Potem pa naprej, k novim obzorjem. Višinomer je prestopil mejo 1000 m nad morjem. Proti Amarillu je pričel pihati veter, ki je postajal vse močnejši.  Vožnja proti vetru je izredno naporna, muči me velika žeja. V predmestju sem se na črpalki oskrbel z vodo, na dušek sem popil dva litra hladnega mleka. V Amarillu sem poiskal informacijski center z velikim parkiriščem za tovornjake. Policistko, ki je tam dežurala sem vprašal, če bi lahko prespal pod eno izmed nadstrešnic, ki so služile za posedanje tovornjakarjev in kot senca za obiskovalce. Mi je rekla, da lahko. Ko se je zmračilo, sem si ob zidu postlal ležišče, še pred spanjem pa po internetu pregledal pošto in odposlal nekaj elektronskih sporočil.  Po skypu sem se pogovarjal z Marijo s Floride, sledil je še klic na telefon v Vernon, George mi je rekel, da bi utegnil priti jutri v Amarillo njegov sin Jonathan, ki živi v Lubocku. Noč je bila silno vetrovna in me je pod odprto nadstrešnico prepihalo do kosti.

45. dan, nedelja, 1.6.2008, Clarendon (Teksas)

Carey - Estelline - Memphis - Hedley - Clarendon, 88 km
Zemljevid 7. tedna


Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 59′ 06,3″
W: 100º 59′ 58,4″
Nadmorska višina 872 m
Vzponi 620 m
Do danes prevozil 3183 km
14 $

Danes je bil zanimiv dan. Vreme lepo, sončno. Pripeljal sem se do južnega kraka Rdeča reke, ki pa je bil popolnoma suh. Posušena struga je rdeče barve, kakršna je tudi zemlja na njivah in pašnikih. V Memphisu sem se založil s pijačo in hrano ter kmalu prispel do samotnega a lepo urejenega in opremljenega počivališča blizu kraja Hadley. Na voljo je bila brezžična povezava z internetom, voda in elektrika ter bunker proti tornadom. Na splošno sem ugotovil, da so počivališča v Teksasu najbolje urejena. Za kolesarje so sicer v prevelikih razdaljah, a kaj hočemo, projektanti niso predvideli, da bi se kdaj po teh redko naseljenih krajih vozil kdo s kolesom. Ko je popoldne vročina nekoliko popustila, sem zopet surfal po neskončnih valovih raztegnjene prerije brez dreves proti severozahodu. Hitrim spustom nekoliko navzdol sledi dolgo počasno vzpenjanje. Te vzpetine imajo obliko loka. Ko si na dnu, se ti zdi vrh klanca še kar blizu. Ko pa prideš do zamišljenega vrha šele vidiš, da si pririnil šele nekje do polovice vzpetine.

In tako ves ljubi dan, počasi gor, hitro dol. Pri tem pa sploh nisem opazil, da se navsezadnje le vzpenjam. Ves Veliki Plato se rahlo dviguje proti zahodu. Če ne bi imel višinomera, sploh ne bi vedel, da sem ta dan prilezel do višine 870 metrov. Proti večeru je pričel pihati močan bočni veter in začel sem se ozirati za prenočiščem. V bližini ceste ničesar, nekaj oddaljenih farm daleč stran. Cesta se je približala železnici in onstran proge sem zagledal pas grmovja, ki bi me ščitilo pred vetrom, če bi tam prespal. Zapeljal sem čez nasip in nato na kolovoz, ki je vodil mimo zagrajenega polja proti grmovju. Do zavetja grmov sem moral rozinanto vleči, ker se po debeli mivki ni dalo voziti. Daleč naokoli ni bilo žive duše in sem se na mehki mivki udobno namestil in ob poslušanju vetra v vejah nad mano kmalu sladko zaspal.

A ne za dolgo. V trdi temi mi je nekdo z močno svetilko posvetil v obraz. Pogledam na uro: enajst zvečer. Pogledam malo bolje: bil je policist, avto je s prižganimi lučmi brnel za mojim triciklom. Nekaj splošnih vprašanj, predvsem pa zakaj spim tukaj. Povedal sem mu po pravici, da vozim od Floride proti Koloradu, da sta me dobila noč in hud veter in sem sklenil prenočiti tukaj v zavetju. Prenočišč ni blizu, pa četudi bi bila, si ne morem privoščiti vsak dan motela, ker je predrago. Najraje potujem pozno popoldne, ko ni tako vroče, proti večeru pa si poiščem podobno zavetje kjerkoli ob cesti. Kako pa ste me našli, sem ga vprašal, saj sem se vendar dobro skril? Možakar v uniformi je z razumevanjem poslušal in rekel: Dobili smo prijavo, da ste zavili s ceste proti poljem in moramo zadevo preveriti. Malo počakajte, da vprašam nadrejenega, kaj naj storimo z vami. Šel je do avta in nekam telefoniral. Medtem sem si jaz v glavi pripravil rezervni scenarij: če me bodo nagnali, bom šel nazaj na cesto in vozil do jutra, saj imam na kolesu predpisane luči. Pa se je policist vrnil k meni in rekel: Lahko ostanete tukaj. Voščil mi je lahko noč in se odpeljal. Še po dokumentih me ni vprašal.

44. dan, sobota, 31.5.2008, Carey (Teksas)

Vernon - Chilicotle - Quanah - Childress - Carey, 109 km
Zemljevid 7. tedna

Skok na JUNIJ

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 30′ 03,8″
W: 100º 21′ 45,4″
Nadmorska višina 552 m
Vzponi 462 m
Do danes prevozil 3095 km 
14 $

Slovo od Georgea in spet sem na cesti z mojo Rozinanto. Vreme idealno za vožnjo.

Drevja skoraj ni več, samo suha in redka trava, vmes pa tu pa tam  nizko grmičevje. Na počivališču pred Quanahom sem naletel na veliko skupino motoristov iz Vernona, ki so imeli neke vrste shod in vožnjo po lokalnih cestah. Tukaj so jim postregli s hladno vodo in še meni so jo dali. Malo pa me je presenetil na počivališču napis Pazi na kače in pa podatek, da bo maslednje počivališče čez 100 kilometrov. Za avtomobiliste majhna razdalja, za kolesarje pa kar dosti, če vemo, da v preriji ni dreves, kamor bi se skril pred vročino. Ko je vročina nekoliko pojenjala, sem odrinil naprej in do večera kar daleč prevozil. Noč sem prespal kar ob cesti pri vhodu na zagrajen pašnik. Na nevarnost kač sem že pozabil.

43. dan, petek, 30.5.2008, Vernon (Teksas)

Vernon, 0 km
Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George je šel v službo, jaz pa sem izkoristil neomejen dostop do interneta in razposlal elektronska sporočila domačim in prijateljem, surfal po internetu in se pripravljal za pot naprej. Moja naslednja destinacija je bila mesto Durango v državi Kolorado. Tam bi naj bil pokopan najin stari oče, ki je umrl leta 1925. George je telefoniral na tamkajšnje pokopališče in potrdili so mu, da je res tam pokopan. Napravil sem si dve varianti kako do tja priti in obe sta šli najprej do mesta Amarillo v severnem Teksasu. Doslej sem prevozil skoraj tri tisč kilometrov. Če naj obiščem Durango, sem tako nekje na sredi poti tako v kilometrih kakor v dnevih. To noč sem prespal še pri bratrancu v mehki postelji. Ugotovil pa sem, da me je dvodnevno čepenje za računalnikom bolj utrudilo kot vožnja s triciklom.

42. dan, četrtek, 29.5.2008, Vernon (Teksas)

Vernon, 0 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m
Do danes prevozil 2986 km

George si je vzel prosto in ves dan sva porabila za izmenjavo podatkov o najinih rodbinah.  On je o svojem očetu, mojem stricu, vedel le to, da je doma iz Slovenije in je bil zelo vesel, da sem mu postregel z dokumenti in fotografijami, ki sem jih imel shranjene na spominski kartici. Našel je nekaj pisem, ki sta jih njegovemu očetu pred štiridesetimi leti pisali mama in teta, a jih ni znal prečitati, ker ne zna slovensko. Po svojih močeh sem mu prevajal prinešene stare listine, nekatere še v nemščini iz časov stare Avstrije. Po listinah sva sledila svojim prednikom tja do letnice 1854.

Povedal mi je, da njegov brat živi v Shreveportu v Louisiani. Če bi prej vedel, bi se bil oglasil pri njem, saj sem se bil vozil čisto blizu tega mesta.

41. dan, sreda, 28.5.2008, Vernon (Teksas)

Burkburnett - Wichita Falls - Iowa Park - Vernon, 113 km

Zemljevid 7. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 08′ 59,4″
W: 099º 18′ 35,0″
Nadmorska višina 369 m

Vzponi 408 m
Do danes prevozil 2986 km

16 $

Sončno jutro, nebo kristalno čisto po nočni nevihti. Odločil sem se, da skočim še v 20 km oddaljeno mesto Wichita Falls. Zapeljal sem se na avtocesto 44, po kateri je v Teksasu kolesarjem dovoljeno voziti, v Oklahomi pa ne. V mestu sem se oglasil v turistični pisarni, pobrskal po internetu ter povprašal kje je najbližja kolesarska trgovina. Wichita Falls je precej razvlečeno mesto in do trgovine je bilo kar daleč. Kupil sem si novo zastavico in popoldne odrinil proti Vernonu. Vmes sem se ustavil v Iowa Parku, kjer sem prvič videl Indijanca, kakršnega sem si predstavljal iz filmov. Fant je imel lase črne kot oglje, čez čelo pa bel trak. Spregovorila sva nekaj besed in škoda, da ga nisem slikal. Na srečanje z Indijanci sem potem moral počakati do Arizone. 

Pokrajina se proti severozahodu Teksasa počasi spreminja. Dreves sčasoma ni več, le nizko grmičevje, velika žitna polja, vmes pa tisti kimajoči stvori za črpanje nafte. Tukaj se pričenja prerija, širna travnata pokrajina brez drevja.

Vožnja do Vernona je bila hitra, veter sem imel v hrbet, cesta 287 pa gladka. V mesto sem prispel v mraku, ker sem imel vmes defekt. Taval sem po glavni ulici in po gps-u skušal najti hišo mojega bratranca. Mimoidoča meščana sta videla, da nekoga iščem in sta mi skušala pomagati. Nekoliko kasneje je pristopil je še tretji in poslušal, kaj se pogovarjamo. Potem pa je stopil k meni in se predstavil: I am George Rudolph. Kakšno naklučje! Ko me je videl na triciklu je vedel, da iščem njega, saj sem mu bil poslal sliko s triciklom po e-pošti. Zapeljala sva se k njemu na dom in imela sva si kaj povedati.