Zemljevid 8. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 35º 38′ 04,7″
W: 101º 57′ 40,2″
Nadmorska višina 1125 m
Vzponi 638 m
Do danes prevozil 3323 km
1,9 $
Zjutraj sem nekaj časa čakal, če bo prišel Jonathan, potem pa sem zvedel, da ne more priti. Sedaj sem se moral odločiti ali naj krenem proti zahodu ali proti severu. Po obeh smereh se pride do Kolorada. Skozi Amarillo, ki je veliko in precej razvlečeno mesto sem se prebijal čez neštete nadvoze po široki avtocesti stevilka 40 proti zahodu. Pri nekem stranskem priključku na avtocesto je malo manjkalo, pa bi me po moji krivdi povozil avto, ki je zavijal na avtocesto. Bil sem tako nepreviden, da sem zapeljal na njegov vozni pas ne da bi se prej prepričal če lahko to storim brez nevarnosti. Zanesel sem se bil na stransko vzvratno ogledalo, s katerega ni bilo moč videti cest v mrtvem kotu. Gume so zacvilile, avto je ustavil tik ob meni. Opravičil sem se mu, a se je voznik menda še bolj ustrašil kakor jaz, saj je še nekaj časa stal tam preden se je odpeljal naprej. To je bil zame velik pouk iz varne vožnje. Odslej sem se na vseh križišči, kadar sem moral menjati vozni pas, dvakrat prepričal, če smem to storiti.
Potem sem se kar naenkrat odločil: grem na sever, še enkrat v Oklahomo. Sam ne vem, zakaj sem se tako odločil. Delno zaradi vetra, ki je pihal proti vzhodu. Glavna cesta št. 40, ki prečka mesto, gre v smeri vzhod-zahod, proti severu pa vodijo manj prometne ceste. Sklenil sem dopolniti zaloge vode in hrane, a ni bilo ob izhodu iz mesta proti severu nobene trgovine več. Na črpalki sem si kupil dva litra kole, misleč, da bo že še kje trgovina za večji nakup. Pričel sem voziti po samotni cesti 287, moji stari znanki, ki pa je bila odslej dosti manj prometna. Hiš kmalu ni bilo več, vozil sem sam, zelo redko je privozil mimo kakšen avto. In spet tisti cigumigu, klanec dol, vzpetina gor, dokler se nisem spustil do reke Canadian, ki pa je bila skoraj popolnoma suha. Po zemljevidu sem ocenil, da se bom lahko oskrbel z vodo in hrano vmestu Masterson, ki je od Amarilla oddaljen 40 milj, to je 65 km. Zadnje kolo je nekoliko puščalo in sem ga moral vsake toliko časa natlačiti. Ko sem proti večeru po goli preriji, ki ni premogla nobenega grmička kaj šele drevesa, le pririnil do Mastersona, ni bilo ne duha ne sluha o kakšni trgovini. Mesto, bolj vasi podobno, je bilo kot izumrlo, nikjer žive duše. Na koncu je bila nekakšna kemična tovarna, samo pri vratarnici je bila luč. Kam sedaj? Sem brez vode in hrane in bliža se noč, kje naj prespim? Vrnil sem se nazaj k hišam in za veliko leseno stavbo končno le zagledal nekaj parkiranih avtomobilov, iz zgradbe pa so se slišali glasovi. Zavil sem tja, odprl vrata in se znašel v veliki telovadnici, kjer so mladi fantje in otroci nabijali žogo. Vprašal sem jih, kje bi lahko dobil vode, pa so mi rekli naj se oglasim v kuhinji za onimi vrati. Šel sem tja, tam so bile kuharice in drugo osebje. Natočili so mi vode do vrha. Ko so izvedeli, odkod prihajam in kam grem, niso mogli verjeti, da sem prikolesaril s Floride. Reli so, da lahko prespim v cerkvi, če hočem. Seveda sem ponudbo z veseljem sprejel. Od njih sem izvedel, da imajo tukaj enotedenski verski tabor v okrilju baptistične cerkve iz Dublina pri Dallasu. V Mastersonu, ki je na višini 1125 m, otroci preživijo teden skupaj s starši in starimi starši in pastorjem v znamenju raznih aktivnosti, hodijo na izlete, telovadijo in se versko izobražujejo. Ponudili so mi čaj s sladicami in mi potem rekli, da lahko grem k njihovi večerni maši, če hočem. Seveda sem šel. Ta maša je bila zame pravo doživetje, polna presenečenj. V cerkvi, ki je pravzaprav velika preprosta lesena baraka, so bili že vsi zbrani. Potem se je odnekod pojavil pastor, oblečen v klovna, in pričel zabavati otroke s šalami, smehom in petjem. Sledilo je berilo iz svetega pisma, potem pa petje ob glasbeni spremljavi. Peli so vsi in se pri tem pozibavali. Tolikšne sproščenosti in veselja pri maši nisem pričakoval, kajti naše katoliške maše so bolj resna zadeva. Dobil sem občutek, da je katoliški bog bolj resen sodnik, baptistični pa bolj veseljak. Po maši so me povabili na njihovo večerjo. Pogovarjal sem se s pastorjem Davidom in pomočnikom Ronnijem. Da so si premislili, sta mi rekla. Ne bom spal v cerkvi, ampak mi bodo dali na voljo sobo v klimatiziranem bungalovu. Tuš, sveže preoblečena postelja, kaj hočeš boljšega! In to razkošje me je čakalo samo zato, ker si pred odhodom iz Amarilla nisem priskrbel vode. Če bi imel dovolj vode bi vozil naprej in ne bi tukaj naletel na te prijazne ljudi.
Zjutraj sem bil povabljen na zajtrk, dali so mi zalogo hrane in vode, za spomin pa sveto pismo in majico njihovega tabora.
