20. dan, sreda, 7.5.2008, Pearlington (Misisipi/Louisiana)

Long Beach - Bay St. Louis - Waveland - Pearlington, 71 km
Zemljevid 4. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 13′ 43,4″
W: 089º 40′ 46,4″
Nadmorska višina 3 m
Do danes prevozil 1406 km

11 $

Od plaže Long Beach naprej proti zahodu je bila cesta spet vsa razdrapana. Preko novega mostu čez zaliv sem prispel v St. Louis Bay. Sklenil sem oprati perilo v javni samopostrežni pralnici. Potrebne kovance in detergent mi je preskrbela uslužbenka, ki me je tudi poučila, kako se tem strojem streže. Ker bi se rad rešil odvečne prtljage, sem šel vprašat na pošto, če bi lahko kolesarsko prikolico z nekaj prtljage poslal domov. Odgovor je bil negativen, prikolica je za normalno pošiljanje prevelika. Obrnem naj se na podjetje UPS, ki je v bližini. In res, oni razpošiljajo karkoli si izmislite po celem svetu. In cena? Uslužbenki sem povedal mere in težo. 380 dolarjev, je bil odgovor. Skoraj štirikrat več kot stane nova prikolica. Opustil sem misel, da bi prikolico poslal domov, da bi ta balast še naprej vlačil  s sabo, pa mi tudi ni dišalo. Skočil sem nazaj v pralnico in vprašal žensko, če hoče imeti prikolico. Zastonj. Po posvetovanju z možem je rekla, da je sicer ne potrebuje, a če jo mislim kar kje pustiti, jo bo vseeno vzela. Pa sva naredila kupčijo. Jaz sem se znebil prikolice, ona pa mi je plačala kosilo v kitajski restavraciji.

Ko sem se v trgovini oskrbel s hrano in pijačo, sem odrinil naprej po cesti št. 90 proti Luisiani. Vožnja brez prikolice je bila občutno lažja, ob prvi priliki se moram znebiti še drugega balasta, sem modroval. Pri mostu čez reko Pearl River sem prekoračil mejo in se znašel v državi Louisiana. Spet se je ustavil mimoidoči avto in potnika, moški in ženska, sta me spraševala odkod prihajam in kam sem namenjen. Da sta danes že srečala podobnega kolesarja, ki je s triciklom vozil proti Floridi. Če pa mislim iti v New Orleans, naj se pazim, kajti odkar je tam divjal orkan Katrina, je v mestu veliko kriminala, mamil, ropov in podobnih nevarnosti, sta me opozorila.

Prenočišče sem si poiskal na zaraščeni jasi v zavetju bližnjega gozda ob cesti.

19. dan, torek, 6.5.2008, Long Beach (Misisipi)

Gautier - Ocean Springs - Long Beach, 48 km

Zemljevid 4. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 20′ 04,1″
W: 089º 10′ 49,5″
Nadmorska višina 2 m
Do danes prevozil 1335 km

10 $

Danes sem si privoščil malo lenarjenja. Užival sem v blaženem miru gozdne tišine, si skuhal zajtrk in okrog 11. ure počasi odrinil naprej. V Ocean Springsu sem si ogledal spominsko obeležje veteranov vietnamske vojne ter si nakupil hrane in pijače. Cesta je bila vedno slabša, odstavni pas poln peska in črepinj, potem pa še delo na cesti. Dvajset milj daleč sem vozil po cesti, ki je imela grobo in valovito postrgan asfalt, da bi kasneje cesto na novo asfaltirali. Pa je bilo tudi tega cijazenja konec in sem končno naletel na normalno cesto. Potem se je pred menoj ustavil kombi in starejša gospa in gospod sta me spraševala odkod prihajam s tem triciklom in kam sem namenjen. Poslovila sta se z dvignjenimi palci in dobil sem občutek, da to moje početje odobravata.

V Biloxiju sem mimogrede skočil še na pokopališče ob cesti in se pogovarjal s prijaznim vzdrževalcem, ki je kosil travo. Tudi tukaj ni bilo nobenih pokončnih kamnitih nagrobnikov, le manjše plošče v tleh, preko katerih je možna košnja trave z motorno kosilnico.

Kmalu po ogledu lepe in skoraj prazne plaže, sem imel defekt na desnem kolesu, a nisem nič robantil. Lepo v miru sem ga zakrpal in se, ker se je že delal mrak, začel ozirati po prenočišču. Zapuščena in zaraščena parcela ob cesti me je čakala dolga leta in me končno dočakala. Od prijetne utrujenosti sem se pogreznil v globok spanec in zasanjal v toplo noč.

18. dan, ponedeljek, 5.5.2008, Ocean Springs (Misisipi)

Grand Bay - Pascaguola - Ocean Springs, 47 km

Zemljevid 4. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 24′ 22,0″
W: 088º 44′ 11,5″
Nadmorska višina 5 m
Do danes prevozil 1287 km
10 $

V kampu sem si napolnil baterije za moje potrošnike električne energije. Prtljago sem poskušal sortirati tako, da bi ločil stvari, ki jih nujno ne potrebujem in bi jih morda poslal domov ali pa preprosto odvrgel. Začetniki preprosto pretiravamo s količino predmetov, ki jih po nepotrebnem vlačimo s sabo. Vožnjo sem nadaljeval po stari znanki, cesti št. 90. Vseskozi so na obeh straneh privatna zemljišča s hišami, nobenega prehoda s ceste v kakšen gozdiček, vse je zagrajeno, še za lulanje težko najdeš primeren skrit kotiček.

Popoldne sem prestopil nevidno mejo ter se znašel v državi Misisipi. Ceste so tukaj za kolesarje precej slabše kot v Alabami, so šodraste, porasle s cvetočim plevelom. Lahko bi rekel, da je tukaj kolesarjem z rožicami postlano. Kadar je bila cesta prazna, sem raje vozil po gladkem cestišču. Pa me je blizu Gautiera policist opozoril, da moram le voziti po tako razdrapanem odstavnem pasu.

Kmalu sem srečal sebi sorodno dušo. To je bil kolesar na dolge proge Don Mylan iz Kalifornije. Vozil je po južni kolesarski varianti od Kalifornije proti Floridi. Imel je skoraj trikrat manj prtljage kot jaz. "Saj je ne potrebuješ toliko", mi je razlagal. "Šotora nimam, ker je samo delo z njim pa še postaviti ga ne smeš kjerkoli. Spim v spalni vreči za kakšnim grmom ali kar ob cesti. Hrano si kupujem sproti in si ne delam zalog". Še marsikaj mi je povedal iz njegovih izkušenj in bilo ga je užitek poslušati. Če bom prišel do Kalifornije , naj ga obiščem v Nipomu. Kasneje sem na internetu našel opise njegovih potovanj na spletni strani crazygayonabike. Potem sem bil spet dolgo sam na cesti. Družbo sta mi delali le malo prometna cesta in železnica, ki se je vila nedaleč stran od ceste. Iz sanjarjenja me je predramilo močno hupanje sirene s sopihajočega tovornega vlaka. Komu le trobi, sem pomislil, saj ni nikjer žive duše in mu ni nihče napoti. Pa sem videl, da je to hupanje namenjeno meni, strojevodja mi je veselo mahal v pozdrav, jaz pa njemu nazaj. Nekaj časa sva vozila vštric, potem pa je bil težko natovorjen vlak le hitrejši in mi je počasi izginil izpred oči.

Prostor za spanje sem si poiskal ob zapuščenem gozdnem kolovozu, blizu manjšega divjega odlagališča starih gum.