Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 24′ 22,0″
W: 088º 44′ 11,5″
Nadmorska višina 5 m
Do danes prevozil 1287 km
10 $
V kampu sem si napolnil baterije za moje potrošnike električne energije. Prtljago sem poskušal sortirati tako, da bi ločil stvari, ki jih nujno ne potrebujem in bi jih morda poslal domov ali pa preprosto odvrgel. Začetniki preprosto pretiravamo s količino predmetov, ki jih po nepotrebnem vlačimo s sabo. Vožnjo sem nadaljeval po stari znanki, cesti št. 90. Vseskozi so na obeh straneh privatna zemljišča s hišami, nobenega prehoda s ceste v kakšen gozdiček, vse je zagrajeno, še za lulanje težko najdeš primeren skrit kotiček.
Popoldne sem prestopil nevidno mejo ter se znašel v državi Misisipi. Ceste so tukaj za kolesarje precej slabše kot v Alabami, so šodraste, porasle s cvetočim plevelom. Lahko bi rekel, da je tukaj kolesarjem z rožicami postlano. Kadar je bila cesta prazna, sem raje vozil po gladkem cestišču. Pa me je blizu Gautiera policist opozoril, da moram le voziti po tako razdrapanem odstavnem pasu.
Kmalu sem srečal sebi sorodno dušo. To je bil kolesar na dolge proge Don Mylan iz Kalifornije. Vozil je po južni kolesarski varianti od Kalifornije proti Floridi. Imel je skoraj trikrat manj prtljage kot jaz. "Saj je ne potrebuješ toliko", mi je razlagal. "Šotora nimam, ker je samo delo z njim pa še postaviti ga ne smeš kjerkoli. Spim v spalni vreči za kakšnim grmom ali kar ob cesti. Hrano si kupujem sproti in si ne delam zalog". Še marsikaj mi je povedal iz njegovih izkušenj in bilo ga je užitek poslušati. Če bom prišel do Kalifornije , naj ga obiščem v Nipomu. Kasneje sem na internetu našel opise njegovih potovanj na spletni strani crazygayonabike. Potem sem bil spet dolgo sam na cesti. Družbo sta mi delali le malo prometna cesta in železnica, ki se je vila nedaleč stran od ceste. Iz sanjarjenja me je predramilo močno hupanje sirene s sopihajočega tovornega vlaka. Komu le trobi, sem pomislil, saj ni nikjer žive duše in mu ni nihče napoti. Pa sem videl, da je to hupanje namenjeno meni, strojevodja mi je veselo mahal v pozdrav, jaz pa njemu nazaj. Nekaj časa sva vozila vštric, potem pa je bil težko natovorjen vlak le hitrejši in mi je počasi izginil izpred oči.
Prostor za spanje sem si poiskal ob zapuščenem gozdnem kolovozu, blizu manjšega divjega odlagališča starih gum.
