Zemljevid 7. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 34º 59′ 06,3″
W: 100º 59′ 58,4″
Nadmorska višina 872 m
Vzponi 620 m
Do danes prevozil 3183 km
14 $
Danes je bil zanimiv dan. Vreme lepo, sončno. Pripeljal sem se do južnega kraka Rdeča reke, ki pa je bil popolnoma suh. Posušena struga je rdeče barve, kakršna je tudi zemlja na njivah in pašnikih. V Memphisu sem se založil s pijačo in hrano ter kmalu prispel do samotnega a lepo urejenega in opremljenega počivališča blizu kraja Hadley. Na voljo je bila brezžična povezava z internetom, voda in elektrika ter bunker proti tornadom. Na splošno sem ugotovil, da so počivališča v Teksasu najbolje urejena. Za kolesarje so sicer v prevelikih razdaljah, a kaj hočemo, projektanti niso predvideli, da bi se kdaj po teh redko naseljenih krajih vozil kdo s kolesom. Ko je popoldne vročina nekoliko popustila, sem zopet surfal po neskončnih valovih raztegnjene prerije brez dreves proti severozahodu. Hitrim spustom nekoliko navzdol sledi dolgo počasno vzpenjanje. Te vzpetine imajo obliko loka. Ko si na dnu, se ti zdi vrh klanca še kar blizu. Ko pa prideš do zamišljenega vrha šele vidiš, da si pririnil šele nekje do polovice vzpetine.
In tako ves ljubi dan, počasi gor, hitro dol. Pri tem pa sploh nisem opazil, da se navsezadnje le vzpenjam. Ves Veliki Plato se rahlo dviguje proti zahodu. Če ne bi imel višinomera, sploh ne bi vedel, da sem ta dan prilezel do višine 870 metrov. Proti večeru je pričel pihati močan bočni veter in začel sem se ozirati za prenočiščem. V bližini ceste ničesar, nekaj oddaljenih farm daleč stran. Cesta se je približala železnici in onstran proge sem zagledal pas grmovja, ki bi me ščitilo pred vetrom, če bi tam prespal. Zapeljal sem čez nasip in nato na kolovoz, ki je vodil mimo zagrajenega polja proti grmovju. Do zavetja grmov sem moral rozinanto vleči, ker se po debeli mivki ni dalo voziti. Daleč naokoli ni bilo žive duše in sem se na mehki mivki udobno namestil in ob poslušanju vetra v vejah nad mano kmalu sladko zaspal.
A ne za dolgo. V trdi temi mi je nekdo z močno svetilko posvetil v obraz. Pogledam na uro: enajst zvečer. Pogledam malo bolje: bil je policist, avto je s prižganimi lučmi brnel za mojim triciklom. Nekaj splošnih vprašanj, predvsem pa zakaj spim tukaj. Povedal sem mu po pravici, da vozim od Floride proti Koloradu, da sta me dobila noč in hud veter in sem sklenil prenočiti tukaj v zavetju. Prenočišč ni blizu, pa četudi bi bila, si ne morem privoščiti vsak dan motela, ker je predrago. Najraje potujem pozno popoldne, ko ni tako vroče, proti večeru pa si poiščem podobno zavetje kjerkoli ob cesti. Kako pa ste me našli, sem ga vprašal, saj sem se vendar dobro skril? Možakar v uniformi je z razumevanjem poslušal in rekel: Dobili smo prijavo, da ste zavili s ceste proti poljem in moramo zadevo preveriti. Malo počakajte, da vprašam nadrejenega, kaj naj storimo z vami. Šel je do avta in nekam telefoniral. Medtem sem si jaz v glavi pripravil rezervni scenarij: če me bodo nagnali, bom šel nazaj na cesto in vozil do jutra, saj imam na kolesu predpisane luči. Pa se je policist vrnil k meni in rekel: Lahko ostanete tukaj. Voščil mi je lahko noč in se odpeljal. Še po dokumentih me ni vprašal.
