Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 50′ 07,3″
W: 099º 21′ 10,2″
Nadmorska višina 61 m
Do danes prevozil 1872 km
8 $
Cesta je bila nekaj časa slaba, kotanjasta, potem se je naenkrat spremenila v gladko, kot da so jo pravkar zgradili in po njej je bilo užitek voziti. Sprememba se običajno zgodi, ko pripeljem v drugo občino. Zdi se, da nekatere občinske oblasti dajo več za vzdrževanje cest druge pa manj. Vozil sem mimo številnih rakogojnic. Na številnih pašnikih se je paslo govedo. Zanimivo je, da govedo sploh ni zmenilo za avtomobile, ki so vozili mimo njih, ko pa sem se jim približal jaz s svojim triciklom se je nehalo pasti in me je gledalo kot tele v nova vrata. Podobno obnašanje sem doživel pri pelikanih. Ko sem videl pelikana čepeti na kolu ob cesti pred menoj in se mimovozečega kamiona ni ustrašil, sem se že veselil, da ga bom lahko slikal od blizu, ko bom pripeljal do njega. Pa ni bilo nič od tega. Ko sem se mu približal, se je prestrašil in odletel.
Pred Oberlinom me je policist opozoril, da ne smem voziti po cesti 29, ker oviram promet. Tisti del, ki bi naj bil namenjen za kolesarje, je bil za tricikel preozek, ker so ravno po sredini pasu urezana rebra in ni bilo mogoče voziti po njem. Moral sem z enim kolesom voziti po travi, a je bilo teh težav kmalu konec, ker sem po nekaj sto metrih prilezel v Oberlin. Tam sem na pošti oddal odvečno prtljago, tudi šotor, in tako pridobil precej prostora v torbah in občutno zmanjšal težo.
Ko sem se rešil nepotrebnih stvari, me je ogovoril tamkajšnji gasilec, zanimalo ga je, od kod prihajam in kam sem namenjen. Dejal je, da je po tej stranski cesti srečal že nekaj kolesarjev popotnikov in radi so se odzvali njegovi ponudbi, da se lahko v gasilskem domu po dolgi vožnji v vročini oprhajo in osvežijo pod tušem. Z veseljem sem sprejel velikodušno ponudbo in zavila sva v gasilski dom. Najbolj pa me je presenetilo to, da je šel medtem po opravkih in me pustil samega v pisarni z vso računalniško opremo. Preprosto mi je zaupal. Hvala, Lawrence!
Pot me je vodila zatem po stranskih cestah proti zahodu. Teren je bil rahlo valovit, strnišča so dišala po žitu. V mestu De Ridder me je ogovoril starejši možakar. Povedal je, da je doma iz Connecticuta, njegov sin ima tudi tricikel, sam pa vozi bent (ležeče kolo). Svetoval mi je, da lahko prenočim v mestnem parku, a ko sem prišel tja, je bila na športnih igriščih velika gneča in se mi ni dalo čakati, da se ljudje razidejo. Podal sem se na cesto 190W in v že mraku našel zavetišče pri pločevinastem plotu nekega odpada za staro železo. Mojo prisotnost je zaznal le pes čuvaj, ki je vsak moj premik oznanil z lajanjem. To noč sem zaradi tega bolj slabo spal. Naslednjič si moram omisliti prostor za spanje vsaj eno uro pred mrakom, kajti v temi je silno težko najti kaj primernega.
