Zemljevid 5. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 57′ 19,0″
W: 093º 59′ 33,6″
Nadmorska višina 90 m
Do danes prevozil 1957 km
14 $
Zjutraj sem na pokritem letnem odru, ki služi meščanom za razne prireditve, odkril delujoče električne vtičnice in si do kraja napolnil vse baterije, v sanitarijah pa je bil na voljo tuš s toplo vodo. Na kuhalniku sem si pripravil obilen zajtrk in odrinil proti Teksasu. Mimogrede sem se šel še zahvalit Leondi za gostoljubje.
Do meje ni bilo daleč. Onkraj reke me je pozdravil napis, da je Teksas država, v kateri je bil rojen predsednik Bush.
Prevozil sem že skoraj 2000 km in doslej nisem imel nobenih težav. V mestecu Bon Wier pa sem bil v dilemi, kam naj krenem, na zahod ali proti severu? In zakaj proti severu?
Tukaj je potrebna malo širša razlaga.
Sezimo kakšnih 80 let v preteklost. Moj stric po mamini strani je leta 1926 odšel v Ameriko in se ni nikoli več vrnil domov. Dokler je bil še živ, sta si mama in teta z njim dopisovali. Po vojni nam je v času pomanjkanja še občasno pošiljal pakete z oblačili za otroke, ko pa je leta 1965 v San Francisku umrl, je bila vez z njegovo družino prekinjena. Njegova žena, Američanka, je umrla že prej. Vedeli smo, da je imel tri otroke, ki so jih po stričevi smrti vzeli k sebi ženini sorodniki iz Louisiane, ki pa ne znajo slovensko. Tako je bila nit z otroki pretrgana za dobrih štirideset let.
Pred enim letom pa sem od maminega bratranca iz Ohia dobil podatek, da živi najstarejši stričev sin v Teksasu, v mestu Vernon.
To sem si bil zapisal in med potjo sem hotel na pošti preveriti, ali je naslov pravi, da bi mu telefoniral. Morda pa je res moj bratranec. Poizvedovanje na pošti je bilo neuspešno, kajti na naslovu, ki sem jim ga dal, prijazna uslužbenka pošte ni mogla dobiti telefonske številke, ker je zasebna in je ni v imeniku. Kaj sedaj?
Če ne morem po telefonu preveriti, ali imam v Vernonu bratranca, bom pa na ta naslov poslal pismo. Tako sem tudi storil. Na pošti sem zaprosil za kuverto in napisal pismo, v katerem sem se predstavil, povedal, da potujem po Ameriki s triciklom in če sva si v sorodu, bi se morda čez kakšnih deset dni oglasil v Vernonu. Pripisal sem še svoj elektronski naslov in ostalo mi je le še čakanje na odgovor. No, prednost interneta je v tem, da lahko preberem odgovor kjerkoli je internet na voljo. To pa je v Teksasu lepo urejeno. Na avtokarti je natančno označeno na katerih počivališčih ob avtocestah je na voljo brezžični internetni signal. Moj mali računalnik toshiba libretto omogoča brezžično povezavo, nekje na poti bom morda že dobil odgovor.
In tako sem sklenil, da jo uberem proti severu.
Spet za Teksas značilna valovita pokrajina, malo gor, malo dol po dvestometrskih cestnih valovih. Si ne bi mislil, da se tistih "malo gor" tekom dneva nabere toliko kot da bi vsak dan šel s kolesom na Pohorje.
Na poti sem srečal Angleža Paula Ashtona, kolesarja in popotnika na dolge razdalje. Prekolesaril je zahodno obalo od Seatla do San Diega, sedaj pa gre proti Floridi. Izmenjala sva si izkušnje. Med drugim sem si zapomnil to, da kolesa nikoli ne zaklene, ko gre v trgovino, knjižnico ali po podobnih opravkih. Tudi jaz sem puščal tricikel vedno nezaklenjen. Tega si verjetno ne bi mogel privoščiti kje v Južni Ameriki, pravijo.
Cesta 96 me je pripeljala do kraja Jasper, blizu katerega sem si za čez noč našel skrit kotiček v zavetju gozda.
