Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 08′ 01,6″
W: 093º 53′ 33,4″
Nadmorska višina 79 m
Do danes prevozil 2288 km
19 $
Zjutraj sem se javil na recepciji, da bi poravnal račun. V pisarni je bila sedaj ženska in rekla je, da mi ni treba nič plačati. Videla me je bila že prejšnji dan, kako sem obračal pedale po avtocesti 59 in zaželela mi je srečno pot.
Ne vem, kaj me je pičilo, kar naenkrat sem se odločil, da skočim še v Arkansas, če sem že na tem severovzhodnem vogalu Teksasa. Po cesti 43 sem zavil proti vzhodu in se kmalu spet znašel v Louisiani. V majhnem kraju Vivian sem zavil v knjižnico, kjer so mi dali na voljo računalnik, ki je bil povezan z internetom. Pregledal sem prispelo pošto, odposlal nekaj majlov, se malo ohladil in odrinil naprej. Po lokalni cesti LA1 sem vozil do odcepa za cesto 168 proti kraju Ida. Tukaj je bilo nešteto črpališč za nafto. Pločevinaste pošasti so neutrudno s kimajočimi gibi vlekle črno nafto iz zemeljskih globin.
Pozno popoldne sem prispel do meje z Arkansasom. Ker je bilo sonce že nizko na obzorju, sem med vožnjo s pogledi levo in desno kmalu našel primeren prostor za spanje za zapuščenim bivalnikom nedaleč stran od ceste. Snel sem zastavice, tricikel prekril s kamuflažnim šotorskim krilom in lepo zasmrčal do jutra. Neverjetno, kako si človek izostri čut za iskanje primernega prostora za prenočitev. Še pred enim mesecem sem na Floridi ves dan zaskrbljen razmišljal kje naj prespim, sedaj pa si pred koncem dneva s temi problemi sploh nisem več belil glave. Rešitev pride sama od sebe, včasih tako dobra, da je z nobenim načrtovanjem ne bi mogel bolje najti.
