Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 30′ 46,5″
W: 105º 00′ 45,9″
Nadmorska višina 2137 m
Vzponi 413 m
Do danes prevozil 3804 km
N: 37º 30′ 46,5″
W: 105º 00′ 45,9″
Nadmorska višina 2137 m
Vzponi 413 m
Do danes prevozil 3804 km
20 $
Če spiš ob cesti na višini skoraj 2000 m pomeni, da te utegne proti jutru zebsti. Kar hitro sem se odpravil naprej in in kmalu prispel v mesto Walsenburg. Tukaj sem zapustil avtocesto in se znašel na moji stari znanki, cesti 160. Ko sem se peljal mimo pokopališča, sem hotel preveriti, ali počivajo tukaj tudi kašni slovenski izseljenci. In res, tukaj v Koloradu sem prvič naletel na slovenske priimke na nagrobnikih. To so bili ljudje prvega izseljenskega vala ob koncu devetnajstega stoletja.
Zjutraj je bil informacijski turistični urad še zaprt pa sem zavil v laundromat, javno samopostrežno pralnico. Za pranje in sušenje perila potrebuješ dvanajst četrtakov (po 0,25 $), kar znese skupaj tri dolarje. Mini prenosnik sem medtem priključil na elektriko, da si napolnim baterije. Ko sem ga aktiviral, se je že pričela nalagati e-pošta. Sam ne vem odkod je prihajal signal interneta v pralnico, verjetno iz bližnje hiše. Takole razmišljam: če bi vsi, ki imajo v hiši neomejeno brezžično povezavo z internetom odklenili, bi lahko človek imel v Sloveniji skoraj povsod dostop do brezžičnega interneta. Tisti, ki to zaklepajo se menda bojijo, da bi jim kdo vdrl v njihov računalnik. Te bojazni ni, saj ima vsak za vstop na internet svoje geslo in je vseeno ali je to po žici ali po zraku. Edino kar se lahko zgodi je to, da vam povezava deluje počasneje, če se jih več hkrati obesi na vaš signal. Če do tega pride, lahko v dveh potezah signal zaklenete. Lepo bi bilo, če bi imeli vsi signale odklenjene.
V pralnici sem internetno povezavo izkoristil za pošiljanje in čitanje elektronskih sporočil. Starejši in zelo zgovoren možakar Donn Gallegos, ki je poleg mene sušil oprano perilo se je zanimal za tricikel. Bil je vojni vetran in se je boril na Japonskem, po rodu je pol Španec pol Indijanec. Stalno ima v ustih cigaro, ki pa je nikoli ne prižge, ker se odvaja kajenja. Povabil me je k sebi na dom, ponudil mi je pijačo in sendvič ter mi dal nekaj napotkov za mojo pot čez Skalno gorovje. Ko je opoldanska vročina popustila, sem odrinil proti prvemu grebenu Skalnega gorovja, proti prelazu La Veta, ki je nekaj metrov višji od Triglava. A sem imel zopet opravka z vedno hujšim vetrom v prsa. Sedaj šele vidim, zakaj večina kolesarjev potuje od zahoda proti vzhodu. Zgleda, da sem jaz eden izmed redkih, ki jo ubira v obratni smeri. Ko sem uvidel, da nima smisla riniti gor, sem zavil v lepo urejeno mestece La Veta, kjer je tudi avtokamp.
Z lastnikom avtokampa sem se dogovoril za plačilo 10 dolarjev, na voljo je bil tuš, ležišče pa sem si pogrnil ob žuborečem potoku, blizu lastnikove bivalne prikolice. Če bi videl medveda, ki se občasno pojavlja v bližini, bo pustil vrata odprta, da lahko zbežim notri. Lepo voščilo za lahko noč!
Še marsikaj mi je povedal. V La Veti ponoči javno razsvetljavo ugašajo, da ne bi okolja svetlobno onesnažili. V državi Kolorado prevladuje težnja, da bi bilo ponoči prižganih čim manj luči zaradi opazovanja zvezd.
Odkod dobivajo vodo, ko sem vozil skozi prerijo nisem videl potokov? Črpajo jo iz globine 500 m in več, nafta leži še dosti globje, mi je razlagal. Potok ki teče tukaj mimo je privatna last in je ne sme zajemati, je povedal. Če si lastnik zemljišča in tam naletiš na nafto, je to tvoja lastnina in jo lahko nemoteno črpaš. Ameriško pojmovanje lastnine je nekoliko drugačno kot smo ga vajeni doma.
Zaspal sem ob občudovanju zvzdnega neba. Medved se to noč ni prikazal.
