Zemljevid 9. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 22′ 32,1″
W: 106º 53′ 25,3″
Nadmorska višina 2354 m
Vzponi 746 m
Do danes prevozil 4009 km
0,0 $
W: 106º 53′ 25,3″
Nadmorska višina 2354 m
Vzponi 746 m
Do danes prevozil 4009 km
0,0 $
Zjutraj sem odrinil proti navišji točki moje poti. Vetra ni bilo več in zagrizel sem v dolge vzpone. Pokrajina je bila lepa, gozdovi, potoki, prepadi, sonce, lepi razgledi, modrovanje s samim seboj. Sam v prirodi, brez televizije, slabih novic in trapastih reklam. Pravi balzam za dušo. Na pol poti sta me dohitela dva kolesarja v spremstvu kombija iz Duranga. Mike Adamski ima prednike na Poljskem, njegov kolega pa v Italiji. Po prijaznem klepetu sta me založila s plastenkami hladne vode. Pot do vrha pa je bila še daleč. Pri nekem jezeru sem pogledal na višinomer: sedaj sem točno na višini Triglava, 2863 m. Proti vrhu je bilo videti vedno več snega, naklon ceste pa malo hujši. Z vključenim reduktorjem schlumpf sem brez pretiranega napora počasi prilezel na najvišjo točko 3307 m. Tukaj poteka razvodje med Mehiškim zalivom in Tihim oceanom.Do vrha sem potreboval šest ur in pol s povprečno hitrostjo 3,6 km na uro, tik pod vrhom pa še počasneje, 2 km/h.
Tako. Nekaj preizkušenj je že za mano: preživel sem komarje na jugu, spanje na prostem, peščene viharje, mraz, dolge vzpone. Čaka pa me še dolga pot v neznano: vročina v Arizoni, puščava v Kaliforniji in kaj vem kaj še.
Po kratkem počitku sem se spustil po dolgih in strmih klancih navzdol proti zahodu. Spomnil sem se na Jureta Robiča, ki je prevozil te klance v obratni smeri. Vetra ni bilo in šlo je kot strela. Malo sem se bal, da bodo zaradi neprestanega zaviranja popustile zavore, a so dobro prestale te močne in dolgotrajne obremenitve.
Kmalu se mi je odprl čudovit pogled na alpsko dolino. Z razgledne točke sem napravil nekaj posnetkov, najraje bi tukaj ostal dlje časa a se je bližala noč in postajalo je vse bolj mrzlo. Spustil sem se v dolino in z očmi švigal levo in desno, iščoč primeren prostor za spanje. Pa sem kmalu naletel na kažipot, ki je kazal na odcep za državni kamp. Zavil sem po makadamski cesti v tisto smer. Pred gozdom je bila velika tabla z navodili za kampiranje. Malo stran je bil parkiran avto, zraven pa šotor. Mislil sem, da je tam receptor. Prijazen možakar mi je pojasnil, da kamp nekoliko dlje v gozdu, on pa si je postavil šotor kar tukaj. Tudi meni bi bolj ustrezalo, če bi prespal kar tukaj na začetku gozda, saj se mi ne splača iti v kamp za nekaj nočnih ur, ker grem jutri zjutraj naprej proti Durangu. Lahko prespiš kjerkoli tu blizu, mi je odvrnil. To je bil Daniel DeYoung, slikar. Doživel je že tri srčne infarkte in se je potem odločil za bolj mirno življenje s slikanjem. S čopičem je že prečesal Kanado, s šotorom in avtom se premika iz kraja v kraj in uživa v naravi. Nekaj let je bil tudi v Nemčiji kot vojak ameriške vojske. Govorite nemško? Etwas, mi je odvrnil.
Slabih dvajset metrov proč sem našel sredi jase čudovit prostor za spanje v mehki travi blizu neke skale.
Spokojna noč. Mir. Zvezde. Življenje je lepo!
