KONEC DNEVNIKA >>> NA ZAČETEK
LOS ANGELES - ATLANTA - MUENCHEN - MARIBOR
Los Angeles - Atlanta - Muenchen (letalo)
Muenchen - Maribor - (vlak)
Muenchen - Maribor - (vlak)
89. dan, torek: Los Angeles - Atlanta - Muenchen
V avli letališča sem v ponjavo zavit tricikel in vrečo s prtljago spravil k sedežem in po zgledu redkih nočnih potnikov še sam malo zadremal. Ko je prišel čas za odhod, sem uredil vse formalnosti: prevzel karte, oddal prtljago in se vkrcal na letalo proti Atlanti. Polet je trajal štiri ure. Tam se je bilo treba presesti na drugo letalo, ki gre proti Muenchnu. Oddati sem moral tudi zeleni listek, ki sem ga pred tremi meseci dobil pri vstopu v ZDA in kot viza velja samo tri mesece. Pred vzletom smo bili vsi potniki podvrženi strogemu pregledu, sezuti si moral čevlje in iti bos skozi kontrolo, kjer so te pretipali od nog do glave. Kaj hočemo, 11. september.
Polet od Atlante do Muenchna je trajal približno 10 ur. A bi raje vozil ta čas tricikel, bi bilo manj naporno. Tisti, ki dostikrat potujejo na dolge razdalje vedo kako neudobno je sedeti ure in ure na utesnjenem sedežu, kjer še nog ne moreš prav stegniti.
Razgovor z nemško sopotnico Sonjo je nekoliko omili dolgo sedenje.
90. dan, sreda: Muenchen
metro 12 €, vlak 118 €
20 €
Letalo je pristalo na muenchenskem letališču približno ob sedmih zjutraj. Če bi pogledal na uro v Los Angelesu, bi bilo to sinoči ob desetih. Kar dolgo je trajalo, da sem v letališki avli tricikel spet spravil v vozno stanje. Potniki so prihajali in odhajali, jaz sem pa še vedno nekaj zategoval in privezoval. Saj se mi ni nikamor mudilo. Na koncu sem šel pogledat kje je postaja metroja, kupil karto in se odpeljal proti glavnemu kolodvoru. Tukaj pa sem izvedel, da brzovlak, ki omogoča prevoz koles, odpelje proti Ljubljani šele naslednje jutro. Kaj mi je storiti? Sklenil sem, da grem do večera malo naokoli, noč bom pa prebil kar na kolodvoru. V bližnjem parku sem se razkomotil, razložil nekaj stvari po mizi in malo prigriznil. Pri tem pa sem pozabil, da nisem več v sončni Kaliforniji. Kar naenkrat se je vsula močna ploha, ki me je tako presenetila, da nisem utegnil pravočasno pospraviti in zbežati pod streho. Cunje se še da posušiti, toda zmočilo mi je eno knjigo in nekaj zemljevidov.
Noč sem preždel kar na kolodvoru, malo sem se premikal sem ter tja, vnes pa kar na triciklu občasno zadremal.
91. dan, četrtek: Muenchen - Beljak - Ljubljana - Maribor
5 €
Zgodaj zjutraj je naenkrat vse zaživelo, tisočero potnikov je hitelo mimo mene v razne smeri. Malokdo je imel v tem mravljišču čas za postanek. Kavica, hiter sendvič in naglo naprej. So pa tudi izjeme, kot na primer Mihael. Ustavil se je ob meni, pritegnil ga je tricikel, sam je navdušen nad njimi in imela sva si dosti za povedati.
Ko je ob sedmih prišel čas za odhod vlaka, sem si hotel pripraviti kupljeno vozovnico, a je nisem nikjer našel. Pri iskanju sem v naglici pretrgal napajalni kabel za novi iPod. Smola. Najprej vozovnica, sedaj pa še to. Tricikel sem spravil v vagon za kolesa ter si našel prazen kupe. V miru sem še enkrat preiskal vse žepe in le našel vozovnico. Končno skoraj doma. Vlak je drvel skozi deževni dan. V Beljaku sem moral tricikel preseliti v drug vagon, ker so vlakovno kompozicijo razcepili na dva dela. Kar hitro je vlak skozi zeleno Gorenjsko privijugal na ljubljansko postajo. Kako lepa je Slovenija! Gozdovi, polja, gore, potoki, vse to zaobjameš z enim samim pogledom.
V Ljubljani pa spet kufre dol, kufre gor. Tega prenašanja tricikla in prtljage sem se že kar navadil in mi ni bilo težko. Po nekaj urah vožnje sem se znašel na glavni železniški postaji v Mariboru. Rahel dež. Moral se bom nanj spet navaditi. No, kmalu ponehalo rositi in do doma na Teznu sem se pripeljal suh.
Kaj naj rečem za konec?
Še dolge dneve in tedne sem bil pod vtisom potepanja po Ameriki. V teh treh mesecih sem doživel več kot prej v treh letih. Ni mi žal.
Slovenija je čudovita, a kaj ko njenih lepot, ki jih imamo pred nosom, ne vidimo dokler je za daljši čas ne zapustimo. Pojdite v svet in se vrnite!
