S TRICIKLOM ČEZ AMERIKO
Diary is still in work.
Dnevnik je napisan tako, da so novejši dnevi na vrhu, starejši pa na dnu.
Katerokoli sliko si lahko povečaš tako da nanjo klikneš.
Karta poti
Zakaj
Zakaj sem se v mojih letih naenkrat odločil za tako dolgo pot si še sam ne znam razložiti. Že od nekdaj me je vleklo v neznane svetove, a za to nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Po malem sem že kolesaril po Sloveniji, a nikoli dalj kot za nekaj dni, največ za kakšen teden. Za skok čez Veliko lužo sem se navdušil, ko smo se nekateri udeleženci kolesarskih potepanj po Sloveniji pred dvema letoma pogovarjali o tem, da bilo čudovito, če bi se podali enkrat raziskovat lepote Kanade. Začeli smo z resnimi pripravami, a sem na koncu ostal sam, ker si ostali zaradi službenih obveznosti niso mogli privoščiti večmesečne odsotnosti. Pa kaj! Bom šel pa sam, sem nazadnje trmasto sklenil. Zdaj ali nikoli! Upokojenci imamo to prednost, da imamo vsaj več časa, če že ne denarja v primerjavi s tistimi, ki so v službi.
Sprva sem nameraval iti v Kanado ali Združene države, da bi tam potoval z dvokolesom, a sem po srečanju ležečih kolesarjev septembra 2007 na Češkem odkril zame novo prevozno sredstvo: tricikel. Po poskusni vožnji si ga nisem mogel izbiti iz glave in začel sem začel iskati cene po internetu; najprej pri prodajalcih po v Evropi, nato pa še drugod po svetu. A sem kmalu ugotovil, da moj izbrani model Greenspeed GTO, ki ga izdelujejo v Avstraliji, lahko dobim po dosti nižji ceni, če ga kupim v Kaliforniji. S pomočjo varčevalnega računa bucika, sem z dodatnimi finančnimi potezami tricikel naročil pri prodajalcu PBW v mestu Chico, ki mi ga je spomladi letos poslal na Florido. Zakaj na Florido pa je že druga zgodba. Skratka, moje potepanje sem pričel aprila v Bradentonu na Floridi, končal pa sem ga tri mesece kasneje v Los Angelesu v Kaliforniji. A sprva sam sebi nisem verjel, da bom uspel prikolesariti do Tihega oceana. Bom najprej poskusil kako mi gre. Če ne bo šlo, bom potovanje skrajšal. A po prvih stotih kilometrih ni bilo težav. Po petstotih tudi ne. Ko jih je bilo za mano tisoč, sem se še vedno dobro počutil. Pri dva tisoč kilometrih je bilo razpoloženje sijajno. Potovanje je bilo neponovljivo. Napravil si nisem nobenega načrta poti. Končni cilj Los Angeles je bil več mesecev časovno odmaknjen. V katero smer bom krenil naslednji dan, si nisem belil glave. Nisem bil obremenjen s tem, da moram videti to in ono, bil sem popolnoma svoboden, kar bom videl, bom videl. Glavna smer potovanja je bila proti zahodu, vendar sem se dostikrat ravnal po smeri vetra, kajti vožnja proti vetru je hujša od vožnje v klanec. Nikoli mi ni bilo dolgčas, čeprav sem vozil sam. V tem je pravzaprav določena prednost. Če potuješ sam, si popolnoma svoboden, potovanje je hitrejše kot v skupini. Ustaviš se kjerkoli in kadarkoli, vse prilagajaš svojim zmožnostim. Vožnja s kolesom je ravno prav hitra, več vidiš, bolj si v stiku z ljudmi. Če imaš spalno vrečo, si neodvisen od dragega prenočevanja v motelih, pa tudi le-ti niso postavljeni v razdaljah, ki jih dnevno prevoziš. Rezervacije niso potrebne. Avto pa je prehiter, ne smeš se ustavljati kjerkoli, polno je drugih omejitev .
Če želiš živeti dolgočasno in konvencionalno življenje, vse dneve delati za nekoga drugega, večere preživljati v gledanju televizije, ob vikendih kositi travo, zaslužek pa zapravljati za nakupe enih in drugih reči, potem Thoreau* ni zate.
Statistika
Popotnik: Jože Marolt
letnik: 1939
teža pred potovanjem: 95 kg
teža po potovanju: 79 kg
število potovalnih dni: 88
prevozno sredstvo: tricikel Greenspeed GTO, Avstralija
leto izdelave: 2008, sestavljen v Kaliforniji
dolžina poti: 6000 km
največja višina 3307 m (Skalno gorovje, prelaz Wolf Creek, Kolorado)
nočitve v motelu: 3x
pri dobrih ljudeh: 7x
v kampih: 5x
v čakalnicah: 3x
spanje na prostem: 70x
najhujša vročina: 46°C, puščava Mojave v Kaliforniji
najslabše ceste za kolesarje: Misisipi, Louisiana
najdaljša razdalja v enem dnevu: 120 km
največ popite tekočine na dan: 10 litrov
________________________________________
* Henry David Thoreau, 1817 - 1862, avtor knjige Walden o preprostem življenju
v kampih: 5x
v čakalnicah: 3x
spanje na prostem: 70x
najhujša vročina: 46°C, puščava Mojave v Kaliforniji
najslabše ceste za kolesarje: Misisipi, Louisiana
najdaljša razdalja v enem dnevu: 120 km
največ popite tekočine na dan: 10 litrov
________________________________________
* Henry David Thoreau, 1817 - 1862, avtor knjige Walden o preprostem življenju
Primerjave in zmote o Ameriki
Pred potovanjem sem imel v glavi o Ameriki določeno sliko, kakršno si pač pridobimo z gledanjem filmov, kriminalk in televizije. Na splošno si predstavljamo, da je Amerika dežela blaginje pa tudi kriminala, streljanja in nasilja. Mnogi so me opozarjali, da naj pazim nase, da me bodo kje oropali ali okradli, da me bodo požrli aligatorji, raztrgali medvedi ali me bo pičila kakšna kača, strupena črna vdova ali morda škorpijon. Morda me bodo celo zaprli, če mislim potovati kot sem si bil zamislil, torej to ogromno deželo prepotovati na triciklu, prenočevati pa v glavnem na prostem, v spalni vreči.
Ljudje: Prvi dnevi potovanja po Floridi niso bili nič kaj obetavni. Že na letališču v Orlandu je malo manjkalo, da mi varnostniki niso zaplenili prtljage, ker sem jo za hip pustil nenadzorovano. V kraju Clearwater blizu Tampe me niso pustili zapeljati v varovano naselje, da bi obiskal hčerko stanovalke iz naše ulice, ker nisem vedel njene telefonske številke. Nekaj dni kasneje je starejša gospa poklicala policijo, ker sem v hudi vročini počival na njeni privatni zemlji pod drevesom blizu njene hiše. Vsepovsod, na ograjah, pri vhodih, na drevesih pa so opozorila »No Tresspassing, Private Property, Keep Out«. Počutil sem se nezaželenega. Vsepovsod privatna posest, ni prehoda, ograje, ograje ... Tega v Sloveniji nismo vajeni. Še huje bo kot sem se bal, sem sprva pomislil. A sem moral na koncu to mnenje med potjo le spremeniti. Ljudje so dosti bolj prijazni in odprti, radi se pogovarjajo in pomagajo, kar lahko ugotovite pri listanju tega dnevnika.
Mesta: Če se je le dalo, sem se izogibal velikim mestom in sem jo raje ubral čez podeželje. Hiše v manjših naseljih so montažne, lesene, dostikrat še na kolesih ali stebričkih. Hišo vam kar pripeljejo na zemljišče, priključiti je treba samo še vodo in elektriko in dom je nared. Dosti takšnih kontejnerskih hišic pa je starih in dajejo vtis zapuščenosti. Pred zidanimi slovenskimi hišami se lahko skrijejo. Amerika ni tako bogata kot sem mislil. Nova naselja so si podobna, brez duše, imajo običajno eno glavno široko avenijo, kjer so nakupovalna središča, servisi, male trgovine in razni McDonaldi. Podoben sistem počasi prihaja tudi k nam. Le starejša mesta imajo dih preteklosti, imajo nekaj, ki človeka pritegne, da bi živel v njih. Na moji poti so me najbolj navdušili New Orleans, Durango in Santa Monica.
Plačevanje: Večinoma sem plačeval s kreditno kartico, tudi manjše zneske. Redkokje se mi je pripetilo, da kartice niso sprejeli, kot na primer v trgovinah Dollar Family. Za pranje perila v javnih pralnicah sem se moral založiti s kovanci po četrt dolarja.
Pred potovanjem sem imel v glavi o Ameriki določeno sliko, kakršno si pač pridobimo z gledanjem filmov, kriminalk in televizije. Na splošno si predstavljamo, da je Amerika dežela blaginje pa tudi kriminala, streljanja in nasilja. Mnogi so me opozarjali, da naj pazim nase, da me bodo kje oropali ali okradli, da me bodo požrli aligatorji, raztrgali medvedi ali me bo pičila kakšna kača, strupena črna vdova ali morda škorpijon. Morda me bodo celo zaprli, če mislim potovati kot sem si bil zamislil, torej to ogromno deželo prepotovati na triciklu, prenočevati pa v glavnem na prostem, v spalni vreči.
Ljudje: Prvi dnevi potovanja po Floridi niso bili nič kaj obetavni. Že na letališču v Orlandu je malo manjkalo, da mi varnostniki niso zaplenili prtljage, ker sem jo za hip pustil nenadzorovano. V kraju Clearwater blizu Tampe me niso pustili zapeljati v varovano naselje, da bi obiskal hčerko stanovalke iz naše ulice, ker nisem vedel njene telefonske številke. Nekaj dni kasneje je starejša gospa poklicala policijo, ker sem v hudi vročini počival na njeni privatni zemlji pod drevesom blizu njene hiše. Vsepovsod, na ograjah, pri vhodih, na drevesih pa so opozorila »No Tresspassing, Private Property, Keep Out«. Počutil sem se nezaželenega. Vsepovsod privatna posest, ni prehoda, ograje, ograje ... Tega v Sloveniji nismo vajeni. Še huje bo kot sem se bal, sem sprva pomislil. A sem moral na koncu to mnenje med potjo le spremeniti. Ljudje so dosti bolj prijazni in odprti, radi se pogovarjajo in pomagajo, kar lahko ugotovite pri listanju tega dnevnika.
Mesta: Če se je le dalo, sem se izogibal velikim mestom in sem jo raje ubral čez podeželje. Hiše v manjših naseljih so montažne, lesene, dostikrat še na kolesih ali stebričkih. Hišo vam kar pripeljejo na zemljišče, priključiti je treba samo še vodo in elektriko in dom je nared. Dosti takšnih kontejnerskih hišic pa je starih in dajejo vtis zapuščenosti. Pred zidanimi slovenskimi hišami se lahko skrijejo. Amerika ni tako bogata kot sem mislil. Nova naselja so si podobna, brez duše, imajo običajno eno glavno široko avenijo, kjer so nakupovalna središča, servisi, male trgovine in razni McDonaldi. Podoben sistem počasi prihaja tudi k nam. Le starejša mesta imajo dih preteklosti, imajo nekaj, ki človeka pritegne, da bi živel v njih. Na moji poti so me najbolj navdušili New Orleans, Durango in Santa Monica.
Plačevanje: Večinoma sem plačeval s kreditno kartico, tudi manjše zneske. Redkokje se mi je pripetilo, da kartice niso sprejeli, kot na primer v trgovinah Dollar Family. Za pranje perila v javnih pralnicah sem se moral založiti s kovanci po četrt dolarja.
Vreme: V vseh treh mesecih sem bil samo trikrat nekoliko moker zaradi nekajurnih neviht, dvakrat na Floridi in enkrat v Oklahomi. Ne prej ne pozneje nisem videl oblakov, vseskozi me je spremljalo sončno vreme, suša in ponekod huda vročina, posebno v Arizoni, Nevadi in Kaliforniji (46°C). V Teksasu so me na možnost tornadov opozarjali znaki za evakuacijske poti in zaklonišča ob cesti. Videl pa sem posledice orkana, ki je pred leti divjal na Floridi, kjer so valovi odnesli avtocesto.
Pokrajina: V Ameriki najdete vse, ravnine, močvirja, gore, morja, puščave, polja, gozdove, a kaj pomaga, ko je vse to tako daleč, daleč narazen. Da sem s triciklom na poti proti zahodu končno ugledal prvi razgledni hribček v velikosti Pekrske gorce (grič pod Pohorjem), sem moral prevaliti 3500 km do zahodne Oklahome, za kar sem potreboval celih 50 dni. V Sloveniji imamo skoraj vso raznolikost na dlani, vse je dosegljivo v enem dnevu. Zato imajo izseljenci silno domotožje po lepi Sloveniji.
Zdravje: Zdravstvenih težav, razen krajšega prehlada na Floridi in zobobola v Koloradu nisem imel. Nekje v prvi polovici poti sem v Oklahomi na valoviti cesti pri vzponih čutil levo koleno, a so bolečine izginile, ko sem v klancih pričel uporabljati nižje prestave in pogon schlumpf.
Stroški: Če odštejemo nabavo tricikla, so bili glavni stroški za povratno letalsko karto, ki je stala 678 evrov, vlak do Muenchna in nazaj 198 evrov ter nakup hrane in pijače. Pitno vodo je bilo treba kupovati v trgovinah. Povprečen izdatek za hrano in pijačo je bil približno 10 do 15 dolarjev dnevno. Za spanje v motelih in kampih sem v treh mesecih potrošil 220 dolarjev.
Promet: Voženj po avtocestah sem se kmalu naveličal. Počivališč za kolesarje ni. Težko najdeš senco za počitek. Skoraj vse ceste so ograjene (privatna posest, živali) in težko najdeš kakšen odprt izhod, da bi se ulegel v senco in morda zadremal. Avtomobilski promet je tekoč in umirjen. Glavne ceste so večinoma štiri stezne z odstavnim pasom. Tudi navadne dvopasovne ceste imajo povečini odstavni pas. Če kje odstavnega pasu ni bilo, sem vozil po cestišču. Prehitevali so me v velikem loku, po možnosti po prehitevalnem pasu. Če zaradi gostote prometa niso mogli na drugi pas, so potrpežljivo vozili počasi za mano, nikoli trobili. To obzirnost sem uvidel šele, ko sem se po treh mesecih vrnil na naše ceste. Slovenski vozniki še niso preboleli otroških bolezni avtomobilizma. So nervozni in nestrpni. Hitro izgubijo živce, če kdo pred njimi vozi nekoliko počasneje. Prehitevajo po nepotrebnem, preklinjajo, trobijo.
Policija: S policijo sem imel opravka skoraj v vsaki zvezni državi. Kadar so me zaustavili, so mi v večini primerov le svetovali, katera pot bi bila primernejša za vožnjo s kolesom. Po odstavnem pasu avtocest je kolesarjem v glavnem dovoljeno voziti, a ne na vseh. Če sem zapeljal tja, kjer to ni dovoljeno, so me policisti vedno samo opozorili in nakazali drugo pot. Verjamejo na besedo. Z eno samo izjemo niso nikoli zahtevali dokumentov. Dobil sem občutek, da so policijske patrulje na ameriških cestah v glavnem zato, da pomagajo in opozarjajo, šele pri hujših prekrških tudi kaznujejo.
Prometna signalizacija: Kar zadeva prometne znake, sem kmalu uvidel, da je ameriški sistem označevanja cest in kažipotov daleč preglednejši in enostavnejši od evropskega. Na razpotjih so semaforji postavljeni za križiščem in ne pred njim, kar je dosti bolj pregledno in logično. Smeri so označene samo z dobro vidnimi številkami cest, redkokje tudi z imeni krajev. Če si zapomnite po kateri cesti morate voziti, sledite samo tej številki, ki vas bo zanesljivo pripeljala na cilj. Že kakšno miljo pred odcepi so smeri cest pregledno nakazane in imate dovolj časa za razvrstitev na ustrezni pas. V Teksasu so oštevilčeni celo izhodi z avtoceste. Sprva sem mislil, da je to nepotrebno, a sem kmalu uvidel, da je za orientacijo in varnost to oštevilčenje izjemno pomembno. Če bi bili na ljubljanski obvoznici izhodi oštevilčeni z zaporednimi številkami (te številke bi bile tudi na avtokartah), bi pravočasno videl, kdaj naj se preusmerim k svojemu izhodu. Recimo, da si namenjen zaviti z avtoceste pri izvozu št. 15. Ko se pelješ mimo izhodov 12, 13, 14, hitro uvidiš, da bo naslednji tvoj na vrsti. Kdo razen Ljubljančanov pa ve, da Šiški sledi Bežigrad, nato Moste itd? Sam sem že večkrat spregledal vrstni red in zavozil mimo. Če opaziš zmoto zadnji trenutek, je nesreča lahko blizu.
Vrnitev: Slovenija se mi je zazdela po vrtitvi s puščavskih predelov Arizone, Nevade in Kalifornije še lepša kot je bila prej. Zelena, nezagrajena, brez odbijajočih napisov "Privatna posest, ni prehoda". Naj takšna tudi ostane. Če bi v Ameriki odstranili ta nesmiselna opozorila, bi bila dežela dosti prijaznejša. Tako pa sem se najbolj domače počutil med Indijanci, kjer takšnih opozoril ni, namesto "Ni prehoda" naletite kvečjemu na napis "Zapri vrata za sabo".
Hrana: Hrano in pijačo sem kupoval v trgovinah in supermarketih. Na majhnem kuhalniku na plin sem si včasih tudi kaj skuhal. Popil sem dosti mleka, čaja in vode, ki jo je bilo treba kupovati. Stradal nisem, jedel pa sem samo, ko sem bil lačen. Lakota je najboljša začimba. Telo mi je samo govorilo kaj potrebuje. Včasih sem si zaželel dosti sadja, drugič sem planil po slaščicah. Večerje običajno nisem imel, ker sem od prijetne utrujenosti kaj hitro zaspal.
Za konec: Največjo pozornost je vsepovsod vzbujalo moje vozilo/tricikel, ki sem mu dal ime Rozinanta. Bila je glavna zvezda celotnega potovanja. Bila sva dober par in sva se lepo ujela. Celo pot me je potrpežljivo prenašala, jaz pa sem se trudil, da ni bila bosih nog. Ljudje niso mogli verjeti, da sem s tem čudesom prevalil tako dolgo pot. Radi so se usedli nanjo ali se slikali. Dosti poznanstev sem sklenil po njeni zaslugi. Motoristi na cestah so naju vzeli za svojega in mahali v pozdrav. Hvala, Rozinanta!
Zahvala
Na poti po Združenih državah sem naletel na mnogo prijaznih ljudi, ki so mi ponudili pomoč, bodisi s prenočiščem, hrano, vodo, koristnimi nasveti ali so me spodbujali z lepo besedo in nasmehom. Naj jih nekaj naštejem:
Polet: Aldona Matziol
Florida: Robyn, Marc, Hayli, John, Marija Turina, Jack & Pat Smithers, Bonny & Wendy Horn, Bill Simson, Reece Robbins, Steve Bauer, Bill Bastida
Alabama: Marc Never, William R. Loosey
Misisipi: Don Mylan, uslužbenka v pralnici Bay St. Louis
Louisiana: Mark & Marsha, Lawrence Kelly, Jerry Zamosta, Leonda
Teksas: Paul Ashton, Lori McDaniel, Gary Morsch, George & Kaitlyn Rudolph, Buffy, David Locke, Ronnie Couch, Jason
Arkansas: John, Carlos, Nick
Oklahoma: Don Ed Little, Jim Harisson
Nova Mehika: Cindy Fernandez
Kolorado: Donn Gallegos, Kenn Faull, Tommy & Judy Morgan, Eric Havellock, Mike Adamski, Daniel DeYoung, Betty Birdwell, Che Kirk, James Hull, Brenda, Josh, Sandy, Marvin, Shawn Candelaria, Richard L. Wilson, d.d.s., Mark, Bob, Kevin, Billy, Yvan Coulais, Steve Farrach, Don Orton, Laura Hahn, Bob Petraits, Fam. Kearney, Geri Notah, Kevin & Sophie & Drew Ryan, Gerlinde Kugler, Tom Riggenbach
Arizona: Roy Kady, Cliff & Dolores Fisher, Indijanke pri Kayenti, Darlene Chester, Jenice, Brenda Slim, Tomasina Nez, Dawn Yazzie, Lisa & Gris Lunde, Paul & Marta Jost, Jacob Fillion, Andy Keefer, Cindy, Gidermo, Lisa & Michael Sanchez, Tom Rondello, D`Aine Greene, Louis, Guillermina, Bob Olson
Nevada: Sean, Ariel
Kalifornija: Policist v puščavi Mojave, Jim, Dan & Geneve, Donnie Viloria, Merry, Breanna, Fidel, Cathy Calichick, Barbara, Bill Cadenhead, Bruce Dawis, Walter Veljacic, Jose, Warren & Marta Bowman, Sean, Ariel, Louis, Jermaine
Povratek: Sonja Sgarz, Mihael
Kaj več o pripravah in opremi zveš tukaj.
