Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 29º 01′ 44,2″
W: 82º 40′ 11,9″
Nadmorska višina 8 m
Do danes prevozil 288 km
41 $
Zjutraj je padla rosa in vse kar ni bilo pokrito, je bilo mokro. Da bi čakal na sonce, ki bi posušilo kar je bilo mokrega, bi bila izguba časa, zato sem vse skupaj stlačil v torbe in odrinil naprej. Bom že kasneje vse posušil, ko bo imelo sonce večjo moč, sem si rekel. Tako sem tudi kasneje storil. Dopoldanska vožnja je bila prijetna in nič kaj naporna, saj je Florida ena sama ravnina. Največji vzponi so tam, kjer moraš čez kakšen grbast most, ki prečka plovni kanal. V mestu Homosassa Springs sem se za krajši čas ustavil, da bi našel internetno povezavo zaradi aktiviranja kode za program City Navigator USA. Kar ob cesti je bil takoj pri roki računalniški servis, ki je imel brezžični signal interneta in sem si lahko zunaj na klopi naložil kodo ter poklepetal po Skypu. Mlad serviser mi je potem, ko sem mu povedal kam grem in kako potujem, veliko povedal o kačah in škorpijonih. Kot kaže, je poznavalec teh živali, ker je imel na svojem računalniku bližnjico do spletnih strani o njih.
Ko je blizu mesta Crystal River že pritisnila vročina, sem se pričel ozirati po senci zame in soncu za oblačila in spalno vrečo, ki jih je zmočila rosa. Ker ob cesti ni bilo sence, sem v naslednjem naselju zavil med hiše in blizu na videz prazne stavbe našel kar sem iskal. Mokre stvari sem razprostrl na sonce, sam pa sem se udobno zleknil v senco pod drevesom in užival v miru. Čez kakšne pol ure pa je odnekod pripeljal avto, vozila ga je starejša ženica, zraven nje pa je bil na sedežu pes. Pričela je kričati name. Vse, kar sem razumel, so bile besede "not allowed" in "private property". Zatem je odpeljala k drugi hiši, sam pa sem pospravil na srečo že suhe stvari in se odpeljal nazaj na mojo cesto številka 19. A ni minilo četrt ure, ko me je ustavil šerif in mi dejal, da je dobil prijavo, ker sem vdrl na privatno posest. Ali imam kaj orožja, kam sem namenjen? Da ne smem hoditi na privatno zemljo, tudi ne kampirati v gozdu, spim naj v motelu. Komaj sem ga prepričal, da je pred mano dolga pot in da bi rad še do večera vozil. Bil je razumen, rekel je, da me je moral ustaviti, ker je pač dobil prijavo in me je pustil naprej. Ko se je sonce bližalo obzorju, sem se pričel ozirati za možnim prenočiščem. Pri bližnjih hišah sem vprašal mimoidočega, če bi lahko kje v bližini hiš zunaj prespal, pa mi je odvrnil, da imajo slabe izkušnje. Če hočem na divje taboriti, naj si izberem skrit prostor, proč od ljudi, saj bi me lahko kdo prijavil. Tako sem odpeljal naprej. Sklenil sem, da bom tokrat po možnosti poiskal prenočišče v prvem hotelu, ki bo na voljo. Tako sem v mestu Iglis prespal v motelu, ki je imel brezžični dostop do interneta, prvotno ceno 45 dolarjev pa mi je lastnik znižal na 35 dolarjev. Tricikel sem čez noč imel kar v sobi, kjer sem spal.
