Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 05′ 01,2″
W: 83º 39′ 51,9″
Nadmorska višina 9 m
Danes prevozil 80 km
Skupaj 540 km
19 $
Bill je imel navado, da si je privoščil na vsako uro vožnje petnajst minut počitka, čik pavzo, ker je bil kadilec. Pri nakupih sva se menjavala, najprej je on pazil na kolesa, potem pa jaz. Nekje med Perryjem se mi je obrnil števec na 500 km. Ugotovil sem, da sem zmožen kolesariti dalje, saj nisem čutil utrujenosti ali kakšnih bolečin. Male okrogle baterije sem si polnil s pomočjo sončnih celic, tako da se ni bilo treba pogosto ustavljati zaradi praznih baterij. Močno sonce, ki ga doma nisem bil navajen, me je opeklo po rokah in vratu, tako da sem moral voziti z dolgimi rokavi in rokavicami.
V mestu Perry pa me je Bill prepričal, da bi bilo bolje, če bi tudi jaz imel prikolico za prtljago. Moj prtljažnik je bil res maksimalno obremenjen, saj sem vozil s sabo stvari, ki niso potrebne. Takšno napako običajno delajo vsi popotniki-začetniki. Ker je bila za nakup prikolice ravnokar akcija, sem se omehčal in jo kupil za 90 dolarjev. Poceni. Bill je obljubil, da mi jo bo na koncu poti odkupil, če ne bom zadovoljen z njo. Tako sva odtlej potovala tako, da je vsak za sabo vlekel prikolico. Bilo naju je kar lepo videti. Sem pa kmalu ugotovil, da ima ta zadeva tudi pomanjkljivosti. S sabo vlečeš dodatno težo prikolice, upor pri vožnji je večji in ker so kolesa na prikolici drugačnih mer, moraš imeti še novo dimenzijo zračnic v rezervi. Najhuje pa je, da s pripeto prikolico ne moreš zapeljati vzvratno, ker zavija čisto v drugo smer kot bi pričakoval. V takih primerih sem moral vstajati in prikolico ročno prestavljati.
V Perryju sva se poslovila od ceste št. 19 in se usmerila po cesti 98 proti zahodu, k obalam Mehiškega zaliva. Ležišče sva si postlala v gozdu, ob mrtvem rokavu manjšega potoka. Šotor ni bil potreben.
