Zemljevid
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 30º 21′ 24,1″
W: 88º 06′ 58,2″
Nadmorska višina 1 m
Danes prevozil 90 km
Skupaj 1170 km
+4 $
Komaj sem se spravil z gugalnice so že pričeli prihajati prvi obiskovalci ptičjega raja. Pospravil sem stvari in se vrnil nazaj na cesto proti trajektu. Obala je vsa pozidana, stolpnice, hoteli, velike plaže, ki pa imajo omejen dostop (privatna posest). Cesta je bila polna peščenih zametov. Pri opazovanju okolice sem spregledal oznako ceste in se zapeljal naravnost naprej po južni strani polotoka, kjer je veriga hotelov in stolpnic. Ko sem sprevidel zmoto, sem po karti videl, da bi se dalo s kolesom le priti naprej na pravo cesto. Na koncu pa razočaranje. "Pot na drugo stran? Kakšen zemljevid pa imate? Že kdaj jo je hurikan odnesel!" so mi pojasnili. Vrniti sem se moral 10 km nazaj, vmes pa sem moral debeli dve uri vedriti pod hišo ob obali. Dobesedno pod hišo, saj so vse hiše na visokih kolih, ker bi jih sicer valovi odnesli. Do Fort Morgana je bila vožnja prijetna. Fort Morgan je zgodovinska trdnjava, ki je igrala pomembno vlogo v državljanski in špansko-ameriški vojni. Do otoka Dauphin vozi trajekt, na celino pa se potem peljete čez velik most. Prav velike gneče ni bilo. Pri čakanju na trajekt so me vozniki spraševali, kam sem namenjen in odkod prihajam. Američani običajno ne vejo, kje je Slovenija. Le eden izmed njih, William L. Losey, je vedel zanjo. Je pilot pri Boeingu, prej pa je bil dalj časa v Avianu, večkrat je bil v Trstu. Ko je trajekt pristal, ni dovolil, da si bi sam kupil karto, ampak mi je on dal denar zanjo. Sedaj sem njegov dolžnik, ko bo kdaj prišel v Slovenijo, ga bom povabil na pijačo, sem mu rekel in s tem se je strinjal. Torej, če boste srečali kje kakšnega Williama L. Loseya iz Južne Karoline, ga pošljite k meni, da poravnam dolg.
Na otoku Dauphin bi lahko prespal v kampu, a sem raje odrinil naprej proti celini. V kraju Alabama Port sem že v mraku zavil k obali v javni park in našel blizu klopi za grmom primeren skrit prostor za spanje. Nikjer ni bilo žive duše in me je hitro zmanjkalo. Čez dobro uro me je nekdo prebudil z močno svetilko. Bila je upravnica parka, ki mi je rekla, da ne smem ostati tukaj, ker park ponoči zapirajo. Ko pa je videla, da nimam ob tej uri kam iti, je popustila in mi dovolila ostati do jutra. Pazim pa naj se kač, me je opozorila.
