Pensacola Beach - Pensacola - Warington - Gulf Shores (Alabama), 87 km
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 27º 26′ 24,7″
W: 82º 32′ 19,6″
Nadmorska višina 4 m
Danes prevozil 87 km
Skupaj 1080 km
5,34 $
Ko sem se zjutraj prebudil, sem kakšnih 50 m stran zagledal Billa. Tudi on je ugotovil, da ceste naprej ni več in se je utaboril tam, kjer ga je noč dobila. Prespal je na mivki v zatišju večje sipine. Vrnila sva se nazaj v Pensacolo Beach, kjer sva srečala 81-letnega kolesarja Billa Batisto. Fotografiral sem ju skupaj, a nisem vedel, da je to zadnja slika, ki sem jo napravil s svojim sopotnikom.
Števec na kolesu je pokazal okroglih 1000 km. V zadnjem mestu tik pred Alabamo, Pensacoli, sva se ustavila v informacijskem centru, kjer so imeli brezžično povezavo z internetom. Povprašala sva tudi za najbližjo pot do trajekta čez zaliv Mobile Bay v Alabami. Še kratek nakup pribora za krpanje zračnic in krenila sva proti zahodu. Toda, zlomek ni počival. Na moji prikolici je počil plašč in moral sem se vrniti 5 milj nazaj do kolesarske trgovine. Bill je rekel, da me bo počakal pri trajektu. Takrat sva se videla zadnjič. Ker naj bi potovala skupaj do New Orleansa, si še nisva izmenjala naslovov in telefoskih številk, tako da še danes ne vem, kako je z njim. Ko sem zamenjal plašč na prikolici, sem nadaljeval pot v dogovorjeni smeri. Štiripasovna cesta na tem delu ni imela odstavnega pasu in sem vozil po cestišču. Na prvem križišču pa me je ustavila policijska patrulja. Le kaj sem zagrešil? Policistka me je prosila, da bi si za pot proti Alabami izbral drugo, manj prometno cesto. "Kaj po tej ni dovoljeno voziti?" sem jo vprašal. "Je, toda na njej običajno ni kolesarjev. V daljšem obdobju so tukaj videli le dva kolesarja, pa še tadva sta bila iz Evrope..." Naprej sem šel po stranski cesti na Perdido Key, kakor mi je ona svetovala. Je bilo to krivo, da sva se z Billom zgrešila? Morda me je kje čakal, toda odslej sem potoval naprej sam.
Še sam ne vem, kdaj sem se znašel v Alabami. Na poti ob obalni cesti se je pred menoj ustavil avto. Voznik Marc Never iz Severne Karoline, doktor, ima doma tudi ležeče kolo. Prijazen možakar srednjih let. Dal mi je veliko napotkov za fotografiranje in spremljavo po gps-u. Ker se je bližala noč, sem se pričel ozirati po prenočišču. Naletel sem na velik kamp in se hotel prijaviti. Ceno 20 $ sem hotel plačati s kartico, a je niso hoteli sprejeti. Ker se mi je zdelo preveč, da bi za kratko noč plačal tolikšen znesek, sem se izgovoril, da nimam gotovine in odrinil naprej. Zavil sem na stransko cesto proti severu in v mraku odkril ozko pot, ki je čez mostiček vodila v gozd. Zaslišal sem ptičje petje, ki je bilo tem glasnejše čimbolj sem prodiral naprej. Kmalu sem se znašel sredi najčudovitejšega naravnega avditorija, kjer je mešani zbor raznih ptic izvajal vrhunski koncert. Tako lepega ptičjega petja nisem še nikoli slišal. Šele drugi dan sem uvidel, da sem se bil znašel na učni poti za opazovanje ptic. Takšno neplansko potovanje ti pripravi res obilico presenečenj.
Ležišče sem si pripravil na veliki gugalnici ob stezi. Za vsak slučaj, če so kače kje blizu.
