Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 37º 11′ 24,6″
W: 104º 09′ 22,3″
Nadmorska višina 1673 m
Vzponi 387 m
Do danes prevozil 3674 km
3 $
Ko sem se po dobri uri prebudil, bilo je okrog treh zjutraj, me je treslo od mraza. Da se malo ogrejem, sem kotel nadaljevati z vožnjo. Bi, če bi lahko. Desno kolo je bilo prazno. Nimaš lepšega: sam si sredi ničesar, zebe te, temno je kot v rogu, tricikel pa nevozen. Kaj storiti? Predvsem pa brez panike. Poiskal sem svetilko in v miru razdrl plašč, poiskal luknjico s pomočjo zračnega curka v oči in jo za silo zakrpal. Dovolj, da je zdržalo dobro uro, ko sem moral tlak dodajati s pumpanjem. Počasi sem prilezel do prvih hiš in pašnikov s številnim govedom. Ugotovil sem, da te živali tukaj na novomehiški strani živijo v raju v primerjavi s tistimi razmerami pri klavnicah v Teksasu. Ko se je zdanilo, sem si pri farmarju sposodil vedro z vodo in si vzel čas ter v miru zakrpal vse rezervne zračnice. Med tem opravilom je priropotal do kmetije tovornjak za prevoz živine. Živali so že prej nagnali v ogrado, ki je vodila na rampo. Ko so jih pričeli nakladati, so živali tako žalostno tulile in mukale, da so se mi močno zasmilile. Ali so čutile, da jih peljejo v klavnico?
Na križišču cest sem se obrnil proti severu. Čez prelaz Tollgate Canyon sem se povzpel do višine 1900 m in kmalu prekoračil mejo s Koloradom. Sledil je kratek spust do naselja Branson. Tukaj sem se pod nadstreškom v senci malo odpočil in se za šalo dal zapreti v spominsko ječo. Trgovine nisem našel nobene pa sem si natočil vode iz pipe za napajanje konj. Če ne bom našel druge, bo tudi ta dobra. Tukaj iz Bransona sem v daljavi prvič zagledal Skalno gorovje. Kaj me tam čaka? Kako bom prišel čez?.
Pričel je pihati močan veter v smeri proti severu. Do ceste številka 160, ki bo odslej moja sestra do Velikega Kanjona v Arizoni, sem priletel kot bi mignil, sploh mi ni bilo treba poganjati, takšno moč je imel veter v hrbet. A je bilo veselja kmalu konec. Na križišču se je bilo treba obrniti proti zahodu in se sprijazniti z vetrom v prsa. V osamelem bifejčku sem hotel kupiti vode. a je imel samo nekaj malih plastenk v hladilniku. Za mali plastenki navadne vode (skupaj cca en liter) mi je zaračunal tri dolarje.
Kmalu sem uvidel, da do večera ne bom mogel priti do Trinidada. Vožnja po tej cesti je bila spet podobna tisti v Teksasu. Rahlo valovita prerija brez dreves, suha trava na obeh straneh ceste. Nikjer nobene kmetije, cesta kot običajno zagrajena z žičnato ograjo. Edino pogled na Skalno gorovje v daljavi mi je bil v uteho. Ko se je bližal mrak sem si moral poiskati kraj za prenočitev. A nisem mogel narediti drugega kot da si pripravim ležišče ob cestnem nasipu. Na to možnost spanja ob cesti me je že poučil kolesar Don Mylan iz Kalifornije, ko sva se bila srečala v Misisipiju. Utrujen od dolge vožnje in včerajšnje neprespane noči sem kmalu zaspal. Občasni ropot mimovozečih avtomobilov me ni motil.
