Zemljevid 8. tedna
Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 36º 54′ 57,4″
W: 103º 50′ 46,3″
Nadmorska višina 1820 m
Vzponi 1098 m
Do danes prevozil 3615 km
21 $
Zjutraj je prišel mimo lastnik kampa. Vprašal sem ga, koliko sem mu dolžan za zavetišče in tuš. Nič ni treba plačati, je odvrnil, včeraj sem vas prehitel na cesti, ko ste vozili sem na vašem zanimivem kolesu. Hvala, sem mu veselo odvrnil. Pri pospravljanju stvari v torbe sem ugotovil, da sem včeraj izgubil, najverjetneje pa pozabil na prejšnjem prenočevanju torbico z multimetrom in rezervno baterijo za libretto. Potem sem si ogledal, kje pravzaprav sem. Black Mesa je nekakšna oaza, ki sem jo ugledal po dolgih dnevih enolične vožnje čez Veliki Plato. Voda, vse zeleno, raj za ptice, skale, zanimive kamnine in pa griči, ki jih nisem videl odkar sem pred podrugim mesecem zapustil Florido. Povzpel sem se na rob kotlinice po edini cesti, ki pelje v Novo Mehiko. Lepi razgledi. Tukaj je najvišja točka države Oklahoma, 1516 m. Mizasti griči, kakršnih se spomnimo iz kavbojskih filmov. Brezvetrje, sončen dan, manjkali so le Indijanci, ki bi se vsak trenutek lahko pojavili izza skal. V spremenjeni pokrajini sem užival v vožnji po ovinkasti in razgibani cesti; za vsakim ovinkom se je pokazala drugačna slika. Do naselja Kenton sem vozil popolnoma sam. Tukaj sem si v majhni gostilnici, ki je hkrati tudi trgovinica privoščil kosilo. Kraj je znan po najdbah okostij predzgodovinskih živali, mamutov. Pa še eno posebnost ima. To je edini kraj v tej državi, ki ima Gorski čas (Mountain Time), tako kot Nova Mehika in Kolorado. Kazalce na uri sem moral premakniti za eno uro nazaj. Do obeh držav je bilo le nekaj milj. Odločil sem se, da jo mahnem proti Novi Mehiki pa bo kar bo. Že po nekaj miljah sem ugledal tablo z dobrodošlico v Novi Mehiki. Ko sem že dalj časa vozil po prazni cesti številka 456 proti Bransonu, me je dohitel poštarski kombi in se ustavil ob meni. Prijazna šoferka Cindy Fernandez me je vprašala, če vem, kam grem. Seveda vem, po karti bi naj prispel v Kolorado po tej cesti. Pa veste, da naslednjih 17 milj (=28 km) cesta ni asfaltirana? A res? Bom pač vozil po makadamu, sem ji odvrnil. V mislih sem imel makadamske ceste, ki so v Sloveniji. A je ona bolj vedela kaj me čaka in mi je naštela nekaj imen redkih hiš daleč naprej, kjer bi mi pomagali, če bi potreboval pomoč. Dala mi je hladne pijače, vodo, banane jabolka in sprej proti soncu ter telefonsko številko, če bi bil v stiski. Res prijazna poštarica. Ko je odpeljala naprej, se je kmalu zatem ustavil ob meni osebni avto z istim vprašanjem ali vem, da bo asfalta kmalu zmanjkalo. So mi že povedali, sem odvrmil. Kakšna je le ta cesta, če jih tako skrbi zame? Nadaljeval sem pot po ovinkasti cesti ob suhi strugi reke Cimarron. Kmalu pa sem ugotovil, kakšna cesta me čaka. Po takem šodru in kamenju še v življenju nisem vozil. Za razdaljo 17 milj sem potreboval pet ur, na srečo brez defekta. Na koncu sem vozil v trdi temi, nikjer naokoli ni bilo nobene hiše. Le kakšno srno ali kaj podobnega sem spotoma splašil, saj v temi ni bilo moč razločiti kakšna žival bezlja čez cesto.Po dolgem makadamskem vzponu se je pojavil spet asfalt, cesta se je pričela spuščati. Prišel sem do prvih hiš, ki mi jih je omenila poštarica. Ker je bila ura že čez polnoč, jih nisem hotel buditi in sem šel počasi naprej. Pa me je spanec le premagal. Zavil sem s ceste in sklenil malo zadremati kar leže na triciklu. In res sem se kmalu zazibal v sladke sanje.
