86. dan, sobota, 12.7.2007, Los Angeles (Kalifornija)

Zemljevid 13. tedna
Arcadia - Pasadena - Beverly Hills - Santa Monica - Los Angeles, 76 km

          

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 33,1″
W: 118º 24′ 17,9″
Nadmorska višina 45 m
Do danes prevozil 5847 km

10 $

Na novo odkriti dodatni dan mi je zelo prav prišel. V sončnem jutru sem spočit nadaljeval pot po neskončno dolgem bulvarju Colorado proti zahodu. Poslopja so postajala vse bolj razkošna. Vedno večji blišč, na drugi strani pa na postajališčih in ob parkih pogosto naletiš na  posamezne klošarje, ki posedajo po klopeh in vse svoje imetje prevažajo na obrabljenem nakupovalnem vozičku. Z nekaterimi sem spregovoril nekaj besed, gre za skromne, preproste in prijazne ljudi, ki so veseli, če se zanje zmeniš. Bolj ko sem se približeval centru, več je bilo lepih hiš z urejenimi vrtovi in cvetjem.  Vse travnate površine pa so zelene le po zaslugi umetnega namakanja. 
Že ure in ure se vozim po bulvarju Colorado. Da sem na pravi poti, me opozarjajo občasne oznake Historic Route 66. Pa ni šlo vseskozi gladko. Na nekem velikem križišču sem napačno ocenil kam je obrnjena oznaka 66 in sem precej dolgo vozil v napačni smeri. Ko sem se zavedel, da vozim narobe, sem pričel ljudi spraševati  za pot, a brez uspeha. Marsikdo mi je hotel pomagati z naštevanjem meni neznanih ulic po katerih bi prišel do morja. Zame preveč zapleteno. Los Angeles je tako velik, da je to težko opisati. Skočil sem povprašat še v kolesarsko trgovino. Usmilil se me je  neki kupec, ki me je usmeril na pravo pot. Odkod pa ste? me je na koncu vprašal. Iz Slovenije, a kaj vam pomaga, saj ne veste kje to je, sem mu odvrnil. O, pa vem, je bil hiter, moji starši so rojeni na Hrvaškem. Bo že držalo, hrvaško ni znal, dal pa mi je vizitko z imenom Walter Veljacic.
Do Pasadene je šlo gladko, potem pa mi je Mehikanec Jose povedal, naj se odslej držim bulvarja Los Feliz, po katerem pridem do bulvarja Santa Monica, ki me bo pripeljal do morja. Na Beverly Hillsu sem naredil spominski posnetek in proti večeru le uspel priti do Santa Monike, kjer sem prvič zagledal Tihi ocean. 
Hura! Po treh mesecih končno na cilju!
Ker si nisem bil na jasnem, kako naj čez dva dneva spravim tricikel na letalo, sem se šel še isti večer na letališče prepričat, kako naj ga pripravim, da ne bom na dan poleta imel težav. Do devet milj oddaljenega letališča sem vozil ponoči, ko pa sem se tja pricijazil, mi uslužbenke niso znale povedati kako naj tricikel zložim, da ga bodo vzeli na letalo. Potrebujem kakšno kartonsko škatlo? Pridite ob pol petih zjutraj, ko se ponovno odpre letališče,takrat bodo piloti tukaj, sedaj ga zapiramo, so me poučile. Ni mi preostalo drugega kot da sem se odpeljal v čakalnico in predremal noč na trdih klopeh, a mi ni bilo težko, saj sem bil takega komforta že navajen.