Razpotja

S TRICIKLOM ČEZ AMERIKO

Potopis  

>>>> PRIPRAVE 

>>>>  NA  ZAČETEK

Dnevnik je še v delu.

Diary is still in work.

Dnevnik je napisan tako, da so novejši dnevi na vrhu, starejši pa na dnu.

Katerokoli sliko si lahko povečaš tako da nanjo klikneš.

Karta poti

ZAKLJUČEK
Zaključek lahko preskočiš in greš na  PRIPRAVE

Zakaj

Zakaj sem se v mojih letih naenkrat odločil za tako dolgo pot si še sam ne znam razložiti. Že od nekdaj me je vleklo v neznane svetove, a za to nikoli ni bilo ne denarja ne časa. Po malem sem že kolesaril po Sloveniji, a nikoli dalj kot za nekaj dni, največ za kakšen teden. Za skok čez Veliko lužo sem se navdušil, ko smo se nekateri udeleženci kolesarskih potepanj po Sloveniji pred dvema letoma pogovarjali o tem, da bilo čudovito, če bi se podali enkrat raziskovat lepote Kanade. Začeli smo z resnimi pripravami, a sem na koncu ostal sam, ker si ostali zaradi službenih obveznosti niso mogli privoščiti večmesečne odsotnosti. Pa kaj! Bom šel pa sam, sem nazadnje trmasto sklenil. Zdaj ali nikoli! Upokojenci imamo to prednost, da imamo vsaj več časa, če že ne denarja v primerjavi s tistimi, ki so v službi.
Sprva sem nameraval iti v Kanado ali Združene države, da bi tam potoval z dvokolesom, a sem po srečanju ležečih kolesarjev septembra 2007 na Češkem odkril zame novo prevozno sredstvo: tricikel. Po poskusni vožnji si ga nisem mogel izbiti iz glave in začel sem začel iskati cene po internetu; najprej pri prodajalcih po v Evropi, nato pa še drugod po svetu. A sem kmalu ugotovil, da moj izbrani model Greenspeed GTO, ki ga izdelujejo v Avstraliji, lahko dobim po dosti nižji ceni, če ga kupim v Kaliforniji. S pomočjo varčevalnega računa bucika, sem z dodatnimi finančnimi potezami tricikel naročil pri prodajalcu PBW v mestu Chico, ki mi ga je spomladi letos poslal na Florido. Zakaj na Florido pa je že druga zgodba. Skratka, moje potepanje sem pričel aprila v Bradentonu na Floridi, končal pa sem ga tri mesece kasneje v Los Angelesu v Kaliforniji. A sprva sam sebi nisem verjel, da bom uspel prikolesariti do Tihega oceana. Bom najprej poskusil kako mi gre. Če ne bo šlo, bom potovanje skrajšal. A po prvih stotih kilometrih ni bilo težav. Po petstotih tudi ne. Ko jih je bilo za mano tisoč, sem se še vedno dobro počutil. Pri dva tisoč kilometrih je bilo razpoloženje sijajno. Potovanje je bilo neponovljivo. Napravil si nisem nobenega načrta poti. Končni cilj Los Angeles je bil več mesecev časovno odmaknjen. V katero smer bom krenil naslednji dan, si nisem belil glave. Nisem bil obremenjen s tem, da moram videti to in ono, bil sem popolnoma svoboden, kar bom videl, bom videl. Glavna smer potovanja je bila proti zahodu, vendar sem se dostikrat ravnal po smeri vetra, kajti vožnja proti vetru je hujša od vožnje v klanec. Nikoli mi ni bilo dolgčas, čeprav sem vozil sam. V tem je pravzaprav določena prednost. Če potuješ sam, si popolnoma svoboden, potovanje je hitrejše kot v skupini. Ustaviš se kjerkoli in kadarkoli, vse prilagajaš svojim zmožnostim. Vožnja s kolesom je ravno prav hitra, več vidiš, bolj si v stiku z ljudmi. Če imaš spalno vrečo, si neodvisen od dragega prenočevanja v motelih, pa tudi le-ti niso postavljeni v razdaljah, ki jih dnevno prevoziš. Rezervacije niso potrebne. Avto pa je prehiter, ne smeš se ustavljati kjerkoli, polno je drugih omejitev .


Če želiš živeti dolgočasno in konvencionalno življenje, vse dneve delati za nekoga drugega, večere preživljati v gledanju televizije, ob vikendih kositi travo, zaslužek pa zapravljati za nakupe enih in drugih reči, potem Thoreau* ni zate.


Statistika

Popotnik: Jože Marolt
letnik: 1939
teža pred potovanjem: 95 kg
teža po potovanju: 79 kg
število potovalnih dni: 88
prevozno sredstvo: tricikel Greenspeed GTO, Avstralija
leto izdelave: 2008, sestavljen v Kaliforniji
dolžina poti: 6000 km
največja višina 3307 m (Skalno gorovje, prelaz Wolf Creek, Kolorado)
nočitve v motelu: 3x

pri dobrih ljudeh: 7x
v kampih: 5x
v čakalnicah: 3x
spanje na prostem: 70x
najhujša vročina: 46°C, puščava Mojave v Kaliforniji
najslabše ceste za kolesarje: Misisipi, Louisiana
najdaljša razdalja v enem dnevu: 120 km
največ popite tekočine na dan: 10 litrov
________________________________________
* Henry David Thoreau, 1817 - 1862, avtor knjige Walden o preprostem življenju

Primerjave in zmote o Ameriki

Pred potovanjem sem imel v glavi o Ameriki določeno sliko, kakršno si pač pridobimo z gledanjem filmov, kriminalk in televizije. Na splošno si predstavljamo, da je Amerika dežela blaginje pa tudi kriminala, streljanja in nasilja. Mnogi so me opozarjali, da naj pazim nase, da me bodo kje oropali ali okradli, da me bodo požrli aligatorji, raztrgali medvedi ali me bo pičila kakšna kača, strupena črna vdova ali morda škorpijon. Morda me bodo celo zaprli, če mislim potovati kot sem si bil zamislil, torej to ogromno deželo prepotovati na triciklu, prenočevati pa v glavnem na prostem, v spalni vreči.

Ljudje: Prvi dnevi potovanja po Floridi niso bili nič kaj obetavni. Že na letališču v Orlandu je malo manjkalo, da mi varnostniki niso zaplenili prtljage, ker sem jo za hip pustil nenadzorovano. V kraju Clearwater blizu Tampe me niso pustili zapeljati v varovano naselje, da bi obiskal hčerko stanovalke iz naše ulice, ker nisem vedel njene telefonske številke. Nekaj dni kasneje je starejša gospa poklicala policijo, ker sem v hudi vročini počival na njeni privatni zemlji pod drevesom blizu njene hiše. Vsepovsod, na ograjah, pri vhodih, na drevesih pa so opozorila »No Tresspassing, Private Property, Keep Out«. Počutil sem se nezaželenega. Vsepovsod privatna posest, ni prehoda, ograje, ograje ... Tega v Sloveniji nismo vajeni. Še huje bo kot sem se bal, sem sprva pomislil. A sem moral na koncu to mnenje med potjo le spremeniti. Ljudje so dosti bolj prijazni in odprti, radi se pogovarjajo in pomagajo, kar lahko ugotovite pri listanju tega dnevnika.

Mesta: Če se je le dalo, sem se izogibal velikim mestom in sem jo raje ubral čez podeželje. Hiše v manjših naseljih so montažne, lesene, dostikrat še na kolesih ali stebričkih. Hišo vam kar pripeljejo na zemljišče, priključiti je treba samo še vodo in elektriko in dom je nared. Dosti takšnih kontejnerskih hišic pa je starih in dajejo vtis zapuščenosti. Pred zidanimi slovenskimi hišami se lahko skrijejo. Amerika ni tako bogata kot sem mislil. Nova naselja so si podobna, brez duše, imajo običajno eno glavno široko avenijo, kjer so nakupovalna središča, servisi, male trgovine in razni McDonaldi. Podoben sistem počasi prihaja tudi k nam. Le starejša mesta imajo dih preteklosti, imajo nekaj, ki človeka pritegne, da bi živel v njih. Na moji poti so me najbolj navdušili New Orleans, Durango in Santa Monica.

Plačevanje: Večinoma sem plačeval s kreditno kartico, tudi manjše zneske. Redkokje se mi je pripetilo, da kartice niso sprejeli, kot na primer v trgovinah Dollar Family. Za pranje perila v javnih pralnicah sem se moral založiti s kovanci po četrt dolarja.

Vreme: V vseh treh mesecih sem bil samo trikrat nekoliko moker zaradi nekajurnih neviht, dvakrat na Floridi in enkrat v Oklahomi. Ne prej ne pozneje nisem videl oblakov, vseskozi me je spremljalo sončno vreme, suša in ponekod huda vročina, posebno v Arizoni, Nevadi in Kaliforniji (46°C). V Teksasu so me na možnost tornadov opozarjali znaki za evakuacijske poti in zaklonišča ob cesti. Videl pa sem posledice orkana, ki je pred leti divjal na Floridi, kjer so valovi odnesli avtocesto.

Pokrajina: V Ameriki najdete vse, ravnine, močvirja, gore, morja, puščave, polja, gozdove, a kaj pomaga, ko je vse to tako daleč, daleč narazen. Da sem s triciklom na poti proti zahodu končno ugledal prvi razgledni hribček v velikosti Pekrske gorce (grič pod Pohorjem), sem moral prevaliti 3500 km do zahodne Oklahome, za kar sem potreboval celih 50 dni. V Sloveniji imamo skoraj vso raznolikost na dlani, vse je dosegljivo v enem dnevu. Zato imajo izseljenci silno domotožje po lepi Sloveniji.

Zdravje: Zdravstvenih težav, razen krajšega prehlada na Floridi in zobobola v Koloradu nisem imel. Nekje v prvi polovici poti sem v Oklahomi na valoviti cesti pri vzponih čutil levo koleno, a so bolečine izginile, ko sem v klancih pričel uporabljati nižje prestave in pogon schlumpf.

Stroški: Če odštejemo nabavo tricikla, so bili glavni stroški za povratno letalsko karto, ki je stala 678 evrov, vlak do Muenchna in nazaj 198 evrov ter nakup hrane in pijače. Pitno vodo je bilo treba kupovati v trgovinah. Povprečen izdatek za hrano in pijačo je bil približno 10 do 15 dolarjev dnevno. Za spanje v motelih in kampih sem v treh mesecih potrošil 220 dolarjev.

Promet: Voženj po avtocestah sem se kmalu naveličal. Počivališč za kolesarje ni. Težko najdeš senco za počitek. Skoraj vse ceste so ograjene (privatna posest, živali) in težko najdeš kakšen odprt izhod, da bi se ulegel v senco in morda zadremal. Avtomobilski promet je tekoč in umirjen. Glavne ceste so večinoma štiri stezne z odstavnim pasom. Tudi navadne dvopasovne ceste imajo povečini odstavni pas. Če kje odstavnega pasu ni bilo, sem vozil po cestišču. Prehitevali so me v velikem loku, po možnosti po prehitevalnem pasu. Če zaradi gostote prometa niso mogli na drugi pas, so potrpežljivo vozili počasi za mano, nikoli trobili. To obzirnost sem uvidel šele, ko sem se po treh mesecih vrnil na naše ceste. Slovenski vozniki še niso preboleli otroških bolezni avtomobilizma. So nervozni in nestrpni. Hitro izgubijo živce, če kdo pred njimi vozi nekoliko počasneje. Prehitevajo po nepotrebnem, preklinjajo, trobijo.

Policija: S policijo sem imel opravka skoraj v vsaki zvezni državi. Kadar so me zaustavili, so mi v večini primerov le svetovali, katera pot bi bila primernejša za vožnjo s kolesom. Po odstavnem pasu avtocest je kolesarjem v glavnem dovoljeno voziti, a ne na vseh. Če sem zapeljal tja, kjer to ni dovoljeno, so me policisti vedno samo opozorili in nakazali drugo pot. Verjamejo na besedo. Z eno samo izjemo niso nikoli zahtevali dokumentov. Dobil sem občutek, da so policijske patrulje na ameriških cestah v glavnem zato, da pomagajo in opozarjajo, šele pri hujših prekrških tudi kaznujejo.

Prometna signalizacija: Kar zadeva prometne znake, sem kmalu uvidel, da je ameriški sistem označevanja cest in kažipotov daleč preglednejši in enostavnejši od evropskega. Na razpotjih so semaforji postavljeni za križiščem in ne pred njim, kar je dosti bolj pregledno in logično. Smeri so označene samo z dobro vidnimi številkami cest, redkokje tudi z imeni krajev. Če si zapomnite po kateri cesti morate voziti, sledite samo tej številki, ki vas bo zanesljivo pripeljala na cilj. Že kakšno miljo pred odcepi so smeri cest pregledno nakazane in imate dovolj časa za razvrstitev na ustrezni pas. V Teksasu so oštevilčeni celo izhodi z avtoceste. Sprva sem mislil, da je to nepotrebno, a sem kmalu uvidel, da je za orientacijo in varnost to oštevilčenje izjemno pomembno. Če bi bili na ljubljanski obvoznici izhodi oštevilčeni z zaporednimi številkami (te številke bi bile tudi na avtokartah), bi pravočasno videl, kdaj naj se preusmerim k svojemu izhodu. Recimo, da si namenjen zaviti z avtoceste pri izvozu št. 15. Ko se pelješ mimo izhodov 12, 13, 14, hitro uvidiš, da bo naslednji tvoj na vrsti. Kdo razen Ljubljančanov pa ve, da Šiški sledi Bežigrad, nato Moste itd? Sam sem že večkrat spregledal vrstni red in zavozil mimo. Če opaziš zmoto zadnji trenutek, je nesreča lahko blizu.

Vrnitev: Slovenija se mi je zazdela po vrtitvi s puščavskih predelov Arizone, Nevade in Kalifornije še lepša kot je bila prej. Zelena, nezagrajena, brez odbijajočih napisov "Privatna posest, ni prehoda". Naj takšna tudi ostane. Če bi v Ameriki odstranili ta nesmiselna opozorila, bi bila dežela dosti prijaznejša. Tako pa sem se najbolj domače počutil med Indijanci, kjer takšnih opozoril ni, namesto "Ni prehoda" naletite kvečjemu na napis "Zapri vrata za sabo".

Hrana: Hrano in pijačo sem kupoval v trgovinah in supermarketih. Na majhnem kuhalniku na plin sem si včasih tudi kaj skuhal. Popil sem dosti mleka, čaja in vode, ki jo je bilo treba kupovati. Stradal nisem, jedel pa sem samo, ko sem bil lačen. Lakota je najboljša začimba. Telo mi je samo govorilo kaj potrebuje. Včasih sem si zaželel dosti sadja, drugič sem planil po slaščicah. Večerje običajno nisem imel, ker sem od prijetne utrujenosti kaj hitro zaspal.

Za konec: Največjo pozornost je vsepovsod vzbujalo moje vozilo/tricikel, ki sem mu dal ime Rozinanta. Bila je glavna zvezda celotnega potovanja. Bila sva dober par in sva se lepo ujela. Celo pot me je potrpežljivo prenašala, jaz pa sem se trudil, da ni bila bosih nog. Ljudje niso mogli verjeti, da sem s tem čudesom prevalil tako dolgo pot. Radi so se usedli nanjo ali se slikali. Dosti poznanstev sem sklenil po njeni zaslugi. Motoristi na cestah so naju vzeli za svojega in mahali v pozdrav. Hvala, Rozinanta!

Zahvala

Na poti po Združenih državah sem naletel na mnogo prijaznih ljudi, ki so mi ponudili pomoč, bodisi s prenočiščem, hrano, vodo, koristnimi nasveti ali so me spodbujali z lepo besedo in nasmehom. Naj jih nekaj naštejem:

Polet: Aldona Matziol
Florida: Robyn, Marc, Hayli, John, Marija Turina, Jack & Pat Smithers, Bonny & Wendy Horn, Bill Simson, Reece Robbins, Steve Bauer, Bill Bastida
Alabama: Marc Never, William R. Loosey
Misisipi: Don Mylan, uslužbenka v pralnici Bay St. Louis
Louisiana: Mark & Marsha, Lawrence Kelly, Jerry Zamosta, Leonda
Teksas: Paul Ashton, Lori McDaniel, Gary Morsch, George & Kaitlyn Rudolph, Buffy, David Locke, Ronnie Couch, Jason
Arkansas: John, Carlos, Nick
Oklahoma: Don Ed Little, Jim Harisson
Nova Mehika: Cindy Fernandez
Kolorado: Donn Gallegos, Kenn Faull, Tommy & Judy Morgan, Eric Havellock, Mike Adamski, Daniel DeYoung, Betty Birdwell, Che Kirk, James Hull, Brenda, Josh, Sandy, Marvin, Shawn Candelaria, Richard L. Wilson, d.d.s., Mark, Bob, Kevin, Billy, Yvan Coulais, Steve Farrach, Don Orton, Laura Hahn, Bob Petraits, Fam. Kearney, Geri Notah, Kevin & Sophie & Drew Ryan, Gerlinde Kugler, Tom Riggenbach
Arizona: Roy Kady, Cliff & Dolores Fisher, Indijanke pri Kayenti, Darlene Chester, Jenice, Brenda Slim, Tomasina Nez, Dawn Yazzie, Lisa & Gris Lunde, Paul & Marta Jost, Jacob Fillion, Andy Keefer, Cindy, Gidermo, Lisa & Michael Sanchez, Tom Rondello, D`Aine Greene, Louis, Guillermina, Bob Olson
Nevada: Sean, Ariel
Kalifornija: Policist v puščavi Mojave, Jim, Dan & Geneve, Donnie Viloria, Merry, Breanna, Fidel, Cathy Calichick, Barbara, Bill Cadenhead, Bruce Dawis, Walter Veljacic, Jose, Warren & Marta Bowman, Sean, Ariel, Louis, Jermaine
Povratek: Sonja Sgarz, Mihael

Kaj več o pripravah in opremi zveš tukaj.

NA ZAČETEK DNEVNIKA

89. dan, 15. julij 2008, torek - Povratek

KONEC DNEVNIKA           >>>  NA ZAČETEK 

LOS ANGELES - ATLANTA - MUENCHEN - MARIBOR

  

Los Angeles - Atlanta - Muenchen (letalo)
Muenchen - Maribor - (vlak)

89. dan, torek: Los Angeles - Atlanta - Muenchen

V avli letališča sem v ponjavo zavit tricikel in vrečo s prtljago spravil k sedežem in po zgledu redkih nočnih potnikov še sam malo zadremal. Ko je prišel čas za odhod, sem uredil vse formalnosti: prevzel karte, oddal prtljago in se vkrcal na letalo proti Atlanti. Polet je trajal štiri ure. Tam se je bilo treba presesti na drugo letalo, ki gre proti Muenchnu. Oddati sem moral tudi zeleni listek, ki sem ga pred tremi meseci dobil pri vstopu v ZDA in kot viza velja samo tri mesece. Pred vzletom smo bili vsi potniki podvrženi strogemu pregledu, sezuti si moral čevlje in iti bos skozi kontrolo, kjer so te pretipali od nog do glave. Kaj hočemo, 11. september. 

Polet od Atlante do Muenchna je trajal približno 10 ur. A bi raje vozil ta čas tricikel, bi bilo manj naporno. Tisti, ki dostikrat potujejo na dolge razdalje vedo kako neudobno je sedeti ure in ure na utesnjenem sedežu, kjer še nog ne moreš prav stegniti.

Razgovor z nemško sopotnico Sonjo je nekoliko omili dolgo sedenje. 

90. dan, sreda: Muenchen 

metro 12 €, vlak 118 €

20 €

Letalo je pristalo na muenchenskem letališču približno ob sedmih zjutraj. Če bi pogledal na uro v Los Angelesu, bi bilo to sinoči ob desetih. Kar dolgo je trajalo, da sem v letališki avli tricikel spet spravil v vozno stanje. Potniki so prihajali in odhajali, jaz sem pa še vedno nekaj zategoval in privezoval. Saj se mi ni nikamor mudilo. Na koncu sem šel pogledat kje je postaja metroja, kupil karto in se odpeljal proti glavnemu kolodvoru. Tukaj pa sem izvedel, da brzovlak, ki omogoča prevoz koles, odpelje proti Ljubljani šele naslednje jutro. Kaj mi je storiti? Sklenil sem, da grem do večera malo naokoli, noč bom pa prebil kar na kolodvoru. V bližnjem parku sem se razkomotil, razložil nekaj stvari po mizi in malo prigriznil. Pri tem pa sem pozabil, da nisem več v sončni Kaliforniji. Kar naenkrat se je vsula močna ploha, ki me je tako presenetila, da nisem utegnil pravočasno pospraviti in zbežati pod streho. Cunje se še da posušiti, toda zmočilo mi je eno knjigo in nekaj zemljevidov. 

Noč sem preždel kar na kolodvoru, malo sem se premikal sem ter tja, vnes pa kar na triciklu občasno zadremal.

91. dan, četrtek: Muenchen -  Beljak - Ljubljana - Maribor

5 €

Zgodaj zjutraj je naenkrat vse zaživelo, tisočero potnikov je hitelo mimo mene v razne smeri. Malokdo je imel v tem mravljišču čas za postanek. Kavica, hiter sendvič in naglo naprej. So pa tudi izjeme, kot na primer Mihael. Ustavil se je ob meni, pritegnil ga je tricikel, sam je navdušen nad njimi in imela sva si dosti za povedati.

Ko je ob sedmih prišel čas za odhod vlaka, sem si hotel pripraviti kupljeno vozovnico, a je nisem nikjer našel. Pri iskanju sem v naglici pretrgal napajalni kabel za novi iPod. Smola. Najprej vozovnica, sedaj pa še to. Tricikel sem spravil v vagon za kolesa ter si našel prazen kupe. V miru sem še enkrat preiskal vse žepe in le našel vozovnico. Končno skoraj doma. Vlak je drvel skozi deževni dan. V Beljaku sem moral tricikel preseliti v drug vagon, ker so vlakovno kompozicijo razcepili na dva dela. Kar hitro je vlak skozi zeleno Gorenjsko privijugal na ljubljansko postajo. Kako lepa je Slovenija! Gozdovi, polja, gore, potoki, vse to zaobjameš z enim samim pogledom. 

V Ljubljani pa spet kufre dol, kufre gor. Tega prenašanja tricikla in prtljage sem se že kar navadil in mi ni bilo težko. Po nekaj urah vožnje sem se znašel na glavni železniški postaji v Mariboru. Rahel dež. Moral se bom nanj spet navaditi. No, kmalu ponehalo rositi in do doma na Teznu sem se pripeljal suh.

Kaj naj rečem za konec?

Še dolge dneve in tedne sem bil pod vtisom potepanja po Ameriki. V teh treh mesecih sem doživel več kot prej v treh letih. Ni mi žal.

Slovenija je čudovita, a kaj ko njenih lepot, ki jih imamo pred nosom, ne vidimo dokler je za daljši čas ne zapustimo. Pojdite v svet in se vrnite!

Trasa

Bradenton (Florida) - Los Angeles (Kalifornija

88. dan, ponedeljek, 14.7.2008, Los Angeles (Kalifornija)

Venice - Hollywood - Venice - letališče Los Angeles (LAX), 55 km

Zemljevid 13. tedna

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 33,2″
W: 118º 24′ 18,4″
Nadmorska višina 27 m
Do danes prevozil 5943 km

13 $

Zjutraj sem v garaži poskusno razdrl tricikel, da vidim kakšno delo me čaka na letališču. Warren, ki sicer dela v Hollywoodu kot filmski urednik je bil ta teden doma. Rekel sem mu, da bi si rad ogledal Hollywood, kako do tja priti s triciklom po najbližji in manj zapleteni poti? Najprej me je hotel sam zapeljati tja, a je nekaj prišlo vmes, da tega dne ni utegnil. Mi je pa s pomočjo računalnika natisnil barvni zemljevid do 12 milj oddaljenega Hollywooda z vrisano traso cest in bulvarjev po katerih naj vozim do tja. 

V lepem sončnem vremenu sem se brez težke prtljage podal na pot proti filmski Meki. Ko sem prispel do bulvarja Hollywood sem pristal v vrvežu pisane množice obiskovalcev, turistov in domačinov, ki so se sprehajali vzdolž Pločnika slavnih. Tukaj hodiš po tisočih zvezdah z napisi slavnih filmskih igralcev, režiserjev in glasbenikov. Največja gneča je  na ploščadi, kjer so v betonu odtisi stopal in rok slavnih zvezd Hollywooda. V živo vidiš posnemalce Elvisa Presleya, Supermana, pirata s Karibov in druge figure iz filmskih uspešnic.

Hotel sem še videti, kje je tisti slavni razpoznavni napis na hribu. Moral sem se peljati nekaj ulic više, da sem ga uzrl. Ker sem moral biti ponoči že na letališču, sem moral moje raziskovanje velemesta zaključiti  in se vrniti nazaj v Venice. Vso prtljago sem ponovno obesil na potrpežljivo Rozinanto, se poslovil od ljubeznivih gostiteljev in se v siju luči velemesta odpravil proti devet milj oddaljenemu letališču.  Še dobro, da sem to pot prevozil že pred dvema dnevoma in mi ni bilo treba študirati kje naj vozim. Na nadvozu v letališko stavbo me je ustavil policist in mi rekel, da se tod ne smem peljati s kolesom. Ker je bilo naprej bliže kot nazaj, me je pustil peljati do kraja.

Na letališču sem imel dovolj časa, da sem tricikel razstavil, ga zavil v veliko ponjavo, ki sem jo doslej imel kot podlogo za spanje na prostem, prtljago pa zložil v veliko vojaško potovalno vrečo, ki sem jo bil v ta namen kupil v Hollywoodu.

87. dan, nedelja, 13.7.2008, Venice LA (Kalifornija)

Los Angeles - Santa Monica - Venice (LA), 41 km
Zemljevid 13. tedna

               

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 59′ 36,0″
W: 118º 27′ 40,1″
Nadmorska višina 15 m
Do danes prevozil 5888 km
9 $

Ob štirih zjutraj le letališče oživelo. Množica potnikov, otovorjenih z raznovrstno prtljago se potrpežljivo premika proti številnim okencem za oddajo prtljage in overitev kart. Nobenega prerivanja. Kdor pride zadnji, se postavi na konec pomikajoče vrste. Spet vprašam, kako naj pripravim tricikel za pojutrišnji let. Spet mi ne vejo svetovati. Naj počakam, ko pride posadka. Končno se je ustavil ob meni možakar v pilotski uniformi. Pokazal sem u tricikel rekoč, da se ga da prepoloviti in zložiti skupaj. Ga moram spraviti v kartonsko škatlo, ki je še nimam, ali bi bilo dovolj, če ga zavijem in zvežem v ponjavo? Z roko je potipal ponjavo in rekel: lahko ga samo zavijete. Kar oddahnil sem se. Kje naj bi sedaj iskal embalažo? Sklenil sem se vrniti nazaj v Santa Moniko. Dolgo je trajalo, da sem razvozlal labirint kako priti s triciklom z letališča, kajti vse je prirejeno za avtomobile. Moral sem se spustiti z dvigalom v pritličje in se odtam previdno vključil v zunanji promet.

Na voljo imam še dva dneva, najbolje, da si poiščem kakšen motel, kjer se bom odpočil ter pripravil stvari za polet v Evropo. Med jutranjo vožnjo po losangeleških bulvarjih sem naletel na spečega klošarja. Kasneje se je ob meni ustavil kolesar, ki mi je povedal, v katerih motelih v bližini bi lahko za zmerno ceno dobil prenočišče. Kar precej sva si imela za povedati. Bil je že čez lužo kot ameriški vojak v mestu Spandau. Zanimivo je, da so na moji dolgi poti skoraj vsi moški sogovorniki mojih let nekoč služili vojaški rok v Evropi, tudi Indijanci.

V samopostrežni pralnici sem si privoščil temeljito žehto in nato v vožnji proti obali ugibal, v katerem motelu bi danes prespal. Na neki stranski cesti sem videl nekakšen vrvež in radoveden sem šel pogledat, kaj se dogaja. Bila je nedelja in tukaj je vsak teden farmarski sejem. Številne stojnice, vrvež, pravi kramarski sejem. Ticikel sem parkiral kar sredi sprehajalne poti, se ob stojnici usedel za mizico in naročil nekaj za pod zob. Z razdalje sem opazoval mimoidoče, ki so se ustavljali ob mojem triciklu, bil je glavna zvezda. Potem sta pristopil k njemu moški in ženska, ki sta si ga še posebej podrobno ogledala. Vzela sta fotoaparat in ga slikala z vseh zornih kotov. Tadva pa sta moji sorodni duši, sem pomisli in pristopil k njima. Marta in Warren imata doma enaka tricikla od istega proizvajalca. Povem jima, da zaključujem turnejo od Floride do Kalifornije, da bom zadnjo noč prespal nekje v motelu, potem pa odletim nazaj v Evropo. Zakaj bi plačeval spanje v hotelu, midva imava na dvorišču prazno bivalno prikolico, lahko prespim pri njiju, sta se ponudila. Dala sta mi naslov, jaz pa sem jima obljubil, da se zvečer morda oglasim pri njih. Prej bi si rad ogledal še stari del mesta in plažo v Santa Moniki. 

Tako mi je moja Rozinanta, kakor sem bil krstil moj tricikel, uredila brezplačno bivanje v Los Angelesu. Pri tem je zanimivo to, da sta bila Marta in Warren danes prvič na tem sejmu in sta tja zašla čisto slučajno, kakor tudi jaz. Zanimiva so pota usode!

Santa Monica je kot del Los Angelesa zanimivo mesto s veliko in lepo plažo. Prehodil in prevozil sem jo po dolgem in počez ter užival v opazovanju sproščenih ljudi, ki so se bodisi vozili s kolesi, plavali, telovadili ali izvajali raznovrstne vragolije na travi ali raznih pripomočkih. Presenečen sem bil nad izredno urejenostjo in čistočo. Na plaži je celo prepovedano kaditi. Na tem mestu je bilo posnetih kar precej znanih filmov (Forrest Gump, Rocky, ...)

Pri meni sta se ustavila fant in dekle, Sean in Ariel in me bučno pozdravila. Kaj ste že tukaj? Pred dobrim tednom sva vas videla še v Las Vegasu! Povedal sem jima svojo zgodbo in z njima naredil nekaj spominskih posnetkov. 

Še kratek sprehod skozi mesto, nekaj nakupov in ko se je dan nagnil h koncu, sem zavil v blžnje okrožje Venice (Benetke), in poiskal hišo, kjer stanujeta Marta in Warren. Tricikel smo parkirali v njuno garažo, kjer sta mu delala družbo enaka polbrata. Na vrtu mi je bil na voljo tudi tuš in z lesom obložen vrtni jacuzzi s toplo vodo. Lepšega zaključka poti si v Los Angelesu  ne bi mogel niti v sanjah zamisliti.

86. dan, sobota, 12.7.2007, Los Angeles (Kalifornija)

Zemljevid 13. tedna
Arcadia - Pasadena - Beverly Hills - Santa Monica - Los Angeles, 76 km

          

Koordinati kraja, kjer sem si našel prenočišče:
N: 33º 56′ 33,1″
W: 118º 24′ 17,9″
Nadmorska višina 45 m
Do danes prevozil 5847 km
10 $

Na novo odkriti dodatni dan mi je zelo prav prišel. V sončnem jutru sem spočit nadaljeval pot po neskončno dolgem bulvarju Colorado proti zahodu. Poslopja so postajala vse bolj razkošna. Vedno večji blišč, na drugi strani pa na postajališčih in ob parkih pogosto naletiš na  posamezne klošarje, ki posedajo po klopeh in vse svoje imetje prevažajo na obrabljenem nakupovalnem vozičku. Z nekaterimi sem spregovoril nekaj besed, gre za skromne, preproste in prijazne ljudi, ki so veseli, če se zanje zmeniš. Bolj ko sem se približeval centru, več je bilo lepih hiš z urejenimi vrtovi in cvetjem.  Vse travnate površine pa so zelene le po zaslugi umetnega namakanja. 

Že ure in ure se vozim po bulvarju Colorado. Da sem na pravi poti, me opozarjajo občasne oznake Historic Route 66. Pa ni šlo vseskozi gladko. Na nekem velikem križišču sem napačno ocenil kam je obrnjena oznaka 66 in sem precej dolgo vozil v napačni smeri. Ko sem se zavedel, da vozim narobe, sem pričel ljudi spraševati  za pot, a brez uspeha. Marsikdo mi je hotel pomagati z naštevanjem meni neznanih ulic po katerih bi prišel do morja. Zame preveč zapleteno. Los Angeles je tako velik, da je to težko opisati. Skočil sem povprašat še v kolesarsko trgovino. Usmilil se me je  neki kupec, ki me je usmeril na pravo pot. Odkod pa ste? me je na koncu vprašal. Iz Slovenije, a kaj vam pomaga, saj ne veste kje to je, sem mu odvrnil. O, pa vem, je bil hiter, moji starši so rojeni na Hrvaškem. Bo že držalo, hrvaško ni znal, dal pa mi je vizitko z imenom Walter Veljacic.

Do Pasadene je šlo gladko, potem pa mi je Mehikanec Jose povedal, naj se odslej držim bulvarja Los Feliz, po katerem pridem do bulvarja Santa Monica, ki me bo pripeljal do morja. Na Beverly Hillsu sem naredil spominski posnetek in proti večeru le uspel priti do Santa Monike, kjer sem prvič zagledal Tihi ocean. 

Hura! Po treh mesecih končno na cilju!

Ker si nisem bil na jasnem, kako naj čez dva dneva spravim tricikel na letalo, sem se šel še isti večer na letališče prepričat, kako naj ga pripravim, da ne bom na dan poleta imel težav. Do devet milj oddaljenega letališča sem vozil ponoči, ko pa sem se tja pricijazil, mi uslužbenke niso znale povedati kako naj tricikel zložim, da ga bodo vzeli na letalo. Potrebujem kakšno kartonsko škatlo? Pridite ob pol petih zjutraj, ko se ponovno odpre letališče,takrat bodo piloti tukaj, sedaj ga zapiramo, so me poučile. Ni mi preostalo drugega kot da sem se odpeljal v čakalnico in predremal noč na trdih klopeh, a mi ni bilo težko, saj sem bil takega komforta že navajen.